HENRIK IBSEN - STRAHOVI
1828-1906
HENRIK IBSEN
Rodil se je leta 1828 v majhnem norveškem mestu Skiena v bogati družini trgovca. Ko je bil star osem let, je oče propadel, kar je nanj tako usodno vplivalo, da je kapitalizem zasovražil iz dna srca. Z družino se je preselil v predmestje Skiena, kjer se je srečal z deklasiranci. Problem gospodarske in družbene razslojenosti je tako postal najpogostejša tema Ibsenovih dram, iz njega pa je nastal upornik. Postal je lekarnarski vajenec, ki se je začel ukvarjati s pesništvom in dramatiko, kjer je začel izražati upor zlagani družbi. Prvo njegovo dramo iz leta 1850 – Katilina – so radi brali študentje. Zabredel je v dolgove, vendar ga je iz take situacije rešila štipendija za študij v tujini, kjer se je zadržal celih 30 let. Iz zgodnjega ustvarjalnega obdobja je znana njegova simbolistična lirična drama Peer Gynt. Leta 1874 se je prvič vrnil domov in doživel lep sprejem, zlasti od študentov. Sledila je zrela doba ustvarjanja napisal je drame, ki jih spoznamo kot naturalistične in pri vseh zasledimo družbeno-kritično noto (Stebri družbe, Hiša lutk (Nora), Strahovi …). V poznem ustvarjalnem obdobju je slikal posamezne človeške usode, predvsem iskalce resnice in ljudi, ki so v preteklosti kaj zagrešili, zdaj pa morajo to plačevati (Divja račka, Rosmersholm…). Pojavljati se je začenjal tudi simbolizem, svet podzavesti, skrivnosti, skratka svet poglobljenega duševnega življenja. Družba je še vedno zlagana, umazana, in ugonobi plemenite ljudi (Gospa z morja, Gradbenik Solness…). Ibsen je umrl leta 1906.
VSEBINA
glavna oseba je Helene Alving, ki jo na začetku spoznamo kot starejšo, zrelo žensko, ki je že v davni mladosti spoznala zgrešenost svojega zakona. Njen mož, stotnik Alving, je bil nepoboljšljiv ženskar, lahkoživec in pijanec, ki je mizarju Engstrandu plačal, da se je poročil s služkinjo, ki je bila z njim noseča, in tako posvojil še nerojenega otroka. Tega otroka (Regino) je pozneje vzela v varstvo Helene, da bi zaščitila moža in oprala njegovo sramoto. Enkrat samkrat je Helene hotela moža zapustiti, zato se je zatekla k pastorju Mandersu, ki ga je v mladosti ljubila, vendar so ji moralni in krščanski zakoni preprečevali, da bi ostala pri njem.
V zakonu z Alvingom je rodila sina Osvalda, ki ga je, da bi ga obvarovala pred moralno izprijenostjo njegovega očeta, poslala šolat v tujino.
Na začetku Strahov spremljamo Osvaldovo vrnitev domov – vračal se je pravkar izšolani slikar. V mestu so pripravljali odprtje otroškega zavetišča, ki ga je Helene Alving naročila postaviti iz ostankov premoženja pokojnega moža. A se je vse izjalovilo, saj je azil zgorel. Helene si je zaman prizadevala, da bi denar obrodil kaj dobrega.
Postopoma se v drami začenja odkrivati grozljiva resnica: Osvald se je vrnil domov neozdravljivo bolan, z možgansko paralizo (sifilis), ki je bila podedovana posledica očetove razvratnosti. Višek bolezni se je pokazal tedaj, ko je Osvald prosil svojo mater, naj mu da morfij, da bi se mu s smrtjo ublažile bolečine. Helene se je zavedala, da je popolnoma poražena v svojih prizadevanjih za družino. Osvaldovo usodo so določili zakoni dednosti.
Ibsen trdi, da ne podedujemo le fizioloških zakonitosti, ampak tudi moralna nagnjenja. Dokaz za to je Alvingova nezakonska hči Regina, ki jo je gospa Alvingova skušala spraviti na pravo pot, vendar jo je od tega odvrnila njena podedovana kri po očetu. Najprej je za njo oprezal Osvald, pozneje pa je skupaj s svojim adoptivnim očetom odprla bordel za mornarje. Gospe Alving so se eden za drugim odkrivala grozovita spoznanja: svojega otroka ni rešila pred ničemer: ne pred podedovanimi nagnjenji ne pred boleznijo. Tudi denar pokojnega moža ni rodil ničesar dobrega – požar azila je simbol katastrofalnega konca.
INTERPRETACIJA
Leta 1879 je Ibsen napisal dramo Hiša lutk (Nora). Glavna junakinja Nora je bila predstavnica emancipiranih žensk, ki je bila nezadovoljna v zakonu in se je na koncu odločila zapustiti moža in otroke.
Drama naj bi potrkala na vest gledalcev, da bi razmislili o svojem intimnem življenju in o taki ureditvi zakona, ki bi ženi zagotovila enakopravno materialno in duševno življenje. Drama je med publiko izzvala strašne očitke in polemike. Očitali so mu, da je to napad na moške, še posebno na intelektualce.
Ibsen je na take kritike odgovoril z novo dramo; leta 1881 je napisal Strahove. V njej je postavil novo tezo o tem, kakšne so posledice, če žena vztraja v nesrečnem zakonu, če ne ravna dosledno po svoji vesti in se ne osamosvoji. Glavnih junakov je zelo malo, kraj dogajanja je omejen (majhno mesto ob fjordu), čas dogajanja je zelo kratek (24 ur-od večera do večera).
Drama Strahovi je drama družbene konvencije, ki od žene zahteva brezpogojno vdanost možu in ne spoštuje njenega človeškega dostojanstva. Za vse je kriva družba, ki od žene zahteva, naj na zunaj kaže idealno uravnovešenost, pa četudi pri tem ugonobi svojo in otrokovo srečo.
Strahovi, ki se pojavljajo, prihajajo iz preteklosti, od očeta, ki je mrtev že 10 let. Alvingova vidi strahove vsepovsod: vzgojena je v družbi, ki točno določa, kaj ženska sme in česa ne sme.
Strahovi so realistično-naturalistična drama. Naturalistična je snov sin podeduje očetovo bolezen. Oče je moral v konzervativnem okolju zatreti svojo strast, radoživost, zato je grešil na skrivaj okolje vpliva na posameznike. Ibsen je spotakljivo temo uvrstil v literaturo t. i. estetike grdega. Sifilis ima rušilne fizične in duševne učinke, problem dednosti je postavljen v središče dramske fabule.
Realistična sta odrska tehnika in dialog. Ibsen je zelo skrčil število nastopajočih. Realistični oder je zaprt in tako ustvarja mrtvo atmosfero v meščanskem domu; Ibsen nas prepusti štirim stenam. Glavna scena je meščanski salon, medtem ko zunanji svet komaj čutimo.
Strahovi so klasična drama, ker sta prostor in čas klasično strnjena. Vsak stavek je delček notranje drame, ki ima svoj začetek, vrh in katastrofo. Res je, da dialogi ne razvijajo tako sistematično dramskih motivov kot v klasični tragediji, ampak Ibsen pušča gledalce pri odprtih vprašanjih. Dialogi so realistično zgrajení, vendar poglobljeni. Ibsen rešuje probleme s pomočjo analitične tehnike. Strahovi so analitična drama, saj je na začetku drame stotnik Alving že mrtev in potem preko analitičnih dialogov postopoma spoznamo preteklost.
V Strahovih vlada enotnost kraja, časa in dogajanja. To pomeni, da se dogajanje odvije na istem mestu in v zelo kratkem času, v pogovorih med dramskimi osebami in v dejanjih, ki so s temi pogovori v najožji zvezi, se razkrije preteklost. Takšno tehniko je poznala že antična dramatika, tudi klasicistična. Naturalistični dramatiki so jo obnovili, da bi na ta način dokazovali delovanje bioloških vplivov iz preteklosti v sedanjost. Razlika med antično dramo in to je torej v tem, da v antični usodo določijo bogovi, tu pa zakoni dednosti.
Strahovi so tezna drama. Drama vsebuje jasno izraženo stališče do problema in idejo, ki je formulirana v tezo. Teza Strahov problematizira dvojno moralo meščanske družbe – Alvingova je živela po >>nenapisanih, a jasnih zakonih«, ki jih zahteva meščanska družba; s tem se je odpovedala svoji svobodi in vesti, a s tem ni dosegla ničesar.
Vse, kar si je prizadevala, ji je spodletelo. Tezna drama je značilna za 19. st. – realizem. Snovi in ideji je prilagojena tehnika, ki je v orisu okolja, časa in prizorišča dosledno realistična, hkrati pa oprta na enotnost. Strahovi so družbeno-kritična drama. Notranja zgradba Strahov je zgradba dramatskega trikotnika (vrh je, ko bolni Osvald prosi mater, naj mu da morfij, ker ne prenese več hudih bolečin).