Novelo Samorastniki je Prežih napisal 1. 1937. Bistvo je zajeto že v naslovu. Novela opisuje veliko otrok, ki se preživljajo sami. Imajo mater, ki pa jim ne more nuditi vsega. Zgradba novele je zanimiva, saj ima okvirno zgodbo, v kateri na začetku izvemo, kako sta se pisatelj in njegov prijatelj odpravila na neko kmetijo na Koroškem, kjer je živela ena sama ženska, ki jima je povedala zgodbo o Karnicah. Karnice so prostor, kjer se dogaja jedrna zgodba novele. Sprva pripovedovalke ne prepoznamo. 

Karničniki so bili mogočni gospodarji, premožni, ošabni, trdovratni in samoljubni.  Karnice ležijo na pobočju gore Obir, čas dogajanja je fevdalni čas. Na Karnicah so imeli sina Ožbeja. Bogati Karničniki so gostili Hudabele, ki so bili dninarji in so pri Karničnikih delali le za bajto in preživetje. Pri Hudabelih so imeli zelo lepo hčerko Meto. Med njo in Ožbejem se je rodila ljubezen, čeprav je bil odnos prepovedan, saj so bili Karničniki premožni, Hudabeli pa revni. Meta je bila preprosta, bele polti, modrih oči in črnih las.

Meta je zanosila. Ko je stari Karničnik za to izvedel, ji ni dovolil nadaljnjega odnosa z njegovim sinom. Meto je moral zaradi sramote kaznovati, in to s hudo martro (mučenjem). S predivom ji je izžigal dlani. Poleg so morali biti njena mati, dekle, stara Karničnica in Ožbej ter moliti rožni venec. Ko je bilo molitve konec, je bilo konec tudi mučenja. Tu pisatelj popisuje z naturalističnimi prvinami, saj ne popisuje le objektivno, ampak tudi zelo natančno. Metina mati je molila zelo hitro, drugačne pa so bile dekle in stara Karničnica, ki ne le, da niso sočustvovale z Meto, ampak so pograbile njeno culo in jo z Meto vred pognale čez prag. Ožbej se je zvijal, trpel, ni pa storil nobenega koraka proti svojemu očetu, da bi rešil Meto. Ožbej se je pokazal slabiča.

Ko je Meta rodila prvega otroka, ga je duhovnik krstil s poniževalnim imenom Gal. Meta je odšla s Karnic, a ljubezni z Ožbejem ni bilo konec. Še vedno sta se srečevala in združevala, tako se jima je v zunajzakonski zvezi rodilo devet otrok. Sprva jim je imena dajal župnik, nato je obupal in otroke sta poimenovala sama. Stari Karničnik je vse to vedel, zato je poskusil sina oženiti s primernejšo nevesto, vendar je Ožbej pred svatbo pobegnil (vendarle pogumno dejanje).

Sprva so ljudje gledali Meto kot grešnico, a z vsakim novim otrokom so nanjo začeli gledati drugače in jo vedno bolj spoštovali. Ko je Voranc opisoval odnos sovaščanov do Mete, je uporabljal veliko koroških izrazov.

Ožbej se je vedno bolj vdajal pijači. K otrokom je prihajal samo, ko je bil pijan. Zavedal se je, da je slabič, obenem pa je ves čas upal, da se bosta z Meto poročila. A do poroke ni prišlo. Nekega dne se je Ožbej pijan utopil v jezeru in Meta je ostala sama z otroki, zato je garala vse dneve. Otroci so bili sicer prikrajšani za družinsko življenje, ne pa za ljubezen, saj jim jo je Meta izkazovala z vso svojo bitjo. Otrokom je podoba očeta vedno bolj bledela, svojo mater pa so neverjetno ljubili. V noveli se vedno bolj izpostavlja materinska ljubezen, ki postaja eden od vodilnih motivov.

Meta je z rojstvom otrok postajala ženska z izredno močno voljo. Drugih ljudi ni sovražila, jih je pa prezirala. Ves čas je vedela, da se ji godi krivica krivica. Ker se ni družila z drugimi ljudmi, si je zgradila lasten svet. Ko je spoznala, da njena želja, da bi se poročila, ne bo izpolnjena, si je tega želela samo še zaradi otrok, da bi imeli očeta. Njena lepota ni minevala, lepe so ostale predvsem njene svetle oči. Bila je tudi zelo pridna dninarica. Ljudje so jo začeli spoštovati skozi življenjsko držo. Svoje otroke je ves čas vzgajala v zavesti, da so Hudabeli, in jih že zelo zgodaj postavila na realna tla. Hudabivniki so sami sebe imenovali pankrti. Svojega porekla se niso sramovali in so bili celo ponosni nanj. Niso priznavali Karnic. Ker je Meta imela devet otrok, so jo imenovali živa zibelka. Otroci so zrasli v samostojne, lepe in samozavestne ljudi, ki so postajali delavci. Kot odrasli so se vedno znova vračali k Meti.

Meta je prerasla v simbol, ki je s svojim nadčloveškim trpljenjem v življenju predstavljala neuničljivost majhnega človeka.

Proti koncu novele Meta nagovarja svojih devet pankrtov, naj bodo ponosni na svoj izvor in pravi, da jih bo vedno več, da pa se bodo prav zato lahko vedno bolj borili zase. Naroča jim, da ne smejo nikoli prenašati nobenih krivic in ne smejo prizadejati krivic drugim. Skozi Metin nagovor je pisatelj simbolno nagovarjal svoj narod, ki se ne sme podrediti germanizacijskim pritiskom. Mnogi so v tem nagovoru videli idejo delavstva oziroma da so samorastniki simbol neustavljivega proletariata.

Na koncu novele izvemo, da je zgodbo pripovedovala najmlajša od Metinih otrok, Hudabivška Nana. Karničnikova kmetija je propadla, posestvo pa je prevzel Ožbejev mlajši brat, ki je kmetijo kmalu prodal nekim graščakom.

Pisatelj s slogom izraža življenjsko moč, ki jo samorastniki črpajo iz besed svoje matere. Meta jih je v svoji preprostosti primerjala z živalmi: niso se rodili, temveč »izlegli<«. Take primere poudarjajo prvinskost okolja, v katerem so otroci rasli, hkrati pa tudi prvobitni gon po preživetju.

Meta je simbol poosebljenih vitalnih sil. Po razredni logiki so se ponižani in razžaljeni Hudabeli postavili v bran karniški ošabni mogočnosti in jo premagali. V tej noveli je Prežih zmago dodelil Naravi in Ljubezni. Z njima se je priklonil elementarni ljubezni in materinstvu.