obsorej (ljudsko) = ob tem času, ob tej uri

Kajuh ni samo partizanski pesnik, saj v sebi nosi univerzalnejša sporočila. Iz njegovih pesmi vejejo življenjska vedrina, vera v človeka, pa tudi borbenost, odeta v preprost, jasen pesniški izraz. Svoja osebna čustva vedno združuje z občutjem velikega časa.

V njegovih pesmih so različne teme:

-revolucija (Bila je tema in stvarnost, ki se ji je Kajub zapisal kot človek in kot umetnik. Temeljno gibalo revolucionarnosti je bila vera v boljši in pravičnejši svet. Izhajala je iz neposredne ogroženosti pred nacizmom in fašizmom.)

-ljubezen (Pri Kajuhu se je prepletala z revolucijo. Najlepše in najbolj znane pesmi so iz cikla Ljubezenske.) mati (Veliko pesmi o materi je Kajuh posvetil vsem partizanskim materam; združujejo ljubezensko, osebno človeško, revolucionarno misel-Ne joči, mati; Materi padlega partizana…)

-trpljenje in smrt (Tako kot revolucija se pleteta skozi vse Kajuhovo pesnjenje. Že zgodaj sta se kazala kot slutnja in sestavni del ustvarjalnosti.)

Pesem Bosa pojdiva … je peta iz cikla Ljubezenske (vseh je osem), ki je posvečen Silvi Ponikvarjevi, ki so jo fašisti nenadoma aretirali in zaprli 1. 1942. Pesem združuje ljubezen in trpljenje nesvobodnega naroda. Upesnjuje ju z vidnim, barvnim kontrastom: ljubezen z belimi češnjevimi cvetovi, trpljenje uporniškega naroda s temnimi grobovi talcev. Kontrast poudarjata ponavljanje (beli so, beli so) in stopnjevanje (temni, pretemni). Belo in temno se v pesmi izmenjujeta, ljubezen in misel na trpeči narod se prepletata. O romantičnem ljubezenskem čustvu govori skoraj vsa prva kitica, razen drugega verza, ki govori o trpečí zemlji. V drugi kitici se ljubezen skoraj povsem umakne sočustvovanju s padlimi in zavesti o dragocenosti njihovih žrtev za dobro naroda. V tretji kitici se spet pojavi romantično čustvo, vendar z jasno odločitvijo, da bo živelo v sožitju s predanostjo narodu. Beli češnjevi cvetovi niso namenjeni nobenemu od zaljubljencev, ampak talcem.

Ljubezen in predanost narodu sta združljivi po logiki etike. Ljubezen je vrednota, ki osmišlja življenje, in prav to je tudi boj za pravičnejšo družbo. Osebna ljubezen daje moč za kolektivni boj. Predanost narodni skupnosti ne zmanjša intenzivnosti ljubezni, prav obratno ena vrednota krepi drugo, z njunim sožitjem je Kajuh ustvaril svojstven tip ljubezenske lirike.

Sporočilo pesmi je ljubezen, ki jo izpoveduje pesnik, ki se je čutil del narodne skupnosti in je čutil moralno dolžnost, da se vključi v osvobodilni boj. Zato izpoved ljubezni ne bi bila etična brez misli na trpeče. Še tako intimno in nežno sporočilo dobiva razsežnost širše ljubezni: ljubezni do soljudi. Kajuh je prav zato ostal narodni pesnik, med ljudmi priljubljen tudi zaradi neposrednosti, iskrenosti in človeške topline, ki vejejo iz njegovih pesmi.

Kajuh je zelo melodičen in ritmičen.