EDVARD KOCBEK - ČRNA ORHIDEJA
1904-1981
EDVARD KOCBEK
Rodil se je leta 1904 v Vidmu ob Ščavnici. Študiral je teologijo in romanistiko in bil že pred II. svetovno vojno zelo dejaven na področju kulture, umetnosti in politike. Idejno je bil prepričan krščanski socialist. Leta 1938 je začel izdajati revijo Dejanje, okrog katere se je zbirala levičarska katoliška inteligenca. Med II. svetovno vojno se je kot predstavnik krščanskih socialistov pridružil OF, leta 1942 je odšel v partizane in imel različne funkcije. V partizanih je začel pisati znani, pozneje objavljeni Dnevnik. Po osvoboditvi je imel visoke funkcije v zvezni in republiški vladi, po izidu z eksistencialistično filozofijo obarvane zbirke novel Strah in pogum (1951) pa je bila proti njemu organizirana ostra politična gonja in prisiljen se je bil umakniti iz političnega življenja. Nato je živel kot samostojni književnik v Ljubljani. Kot pesnik je izšel iz kroga katoliškega ekspresionizma (zbirka Zemlja). Umrl je v Ljubljani leta 1981.
Snovno je zajemal predvsem iz kmečke stvarnosti, za katero je slutil metafizične sile. Oblikovno je do konca razvezal verz in ga približal prozi, ohranil je le ritem. Po drugi svetovni vojni je njegova poezija postala bolj intelektualna, filozofsko meditativna. Zanimala ga je eksistenčna usoda človeka v sodobnem svetu, njegovo občutje svobode, tesnobe in strahu (zbirka Groza). To se odraža tudi v njegovi prozi, kjer se je približal religioznemu eksistencializmu; tudi tu ga zanima predvsem usoda izobraženca, ki se mora soočiti s pomembnimi zgodovinskimi dogodki in se ob njih zavestno odločati (Strah in pogum). Ob tem sta pomembni tudi njegova dnevniška proza (Tovarišija, Listina) in esejistika. Kocbekov literarni opus je mnogo obsežnejši od naštetih del.
VSEBINA
Partizan, komandant Gregor, ki je kot izvidnik hodil po gozdni planini, je na pohodu zagledal nemškega vojaka in mlado dekle, ki ga je spremljalo. Po njeni kretnji z roko je sklepal, da izdaja njegov bataljon, ki je taboril v bližini. Gregor je Nemca ustrelil, dekle pa se mu je izmaknilo. Ulovil jo je in odpeljal v tabor, a że med potjo sta se začela Gregorjeva jeza in sovraštvo topiti in se umikati simpatiji do Katarine (tako je bilo črnolaski ime). Katarina ga je vprašala, kaj misli z njo storiti. Gregor je v zadregi spoznaval, da stvari niso tako jasne in enopomenske, kot je mislil.
Ko sta prišla v tabor, je vse partizane prevzela Katarinina lepota. Simpatije do nje je kazal tudi komisar Janez, Gregorjev prijatelj. Vsi so si jo nekako lastili, v Gregorju pa je prebujala dotlej neznan občutek ljubezni – dotlej je imel veliko deklet, a vendar nobene.
Katarina je bila za vse izdajalka. Komisar jo je zasliševal v Gregorjevi prisotnosti, ona pa obtožbe ni priznala. Govorila je o neki povsem intimni krivdi, o kateri ni hotela govoriti. Obsodili so jo na smrt.
V času pred izvršitvijo obsodbe sta se z Gregorjem vedno bolj zbliževala. Bataljon se je pripravljal na odhod, Nemci so pripravljali ofenzivo. Katarina je na samem prosila Gregorja, če ji lahko izpolni zadnjo željo – rada bi še enkrat odšla domov, se poslovila od domačih in vzela poročno obleko. V njej je želela umreti.
Komisar je v to privolil in tako se je zgodilo. Po dolini so se že premikali nemški vojaki, bataljon se je moral umakniti. Partizanom se je mudilo, zato je komisar Janez odšel z njimi, Gregor pa je odšel s Katarino, da bi jo usmrtil. Bolj ko se je bližala njena smrt, bližja sta si bila. Nemci so bili čisto blizu. Gregor je storil, kar je moral storiti, potem se je začel bojevati.
INTERPRETACIJA
Glavni spopad se ne dogaja med Nemci in partizani, ampak v človeku samem – v glavnem v komandantu Gregorju. Dramatičnost novele ustvarja nasprotje med človekom kot objektom in subjektom zgodovine ter človekom kot enkratnim, individualnim in končnim bitjem. Človek je ustvarjalec in ujetnik zgodovine. Gregor je vedel, da mora likvidirati Katarino v imenu zgodovinskega interesa, hkrati pa je vedel, da bo kot individualno bitje s tem ubil individualnost. V tem je temeljno, notranje nasprotje drame, ki mu je Kocbek namenil pozornost. To nasprotje doživlja človek, ki ima oblast nad mejo med življenjem in smrtjo.
Človekov eksistencialni položaj je dramatičen – zgodovinski in oseben hkrati. Gregor je ravnal kot partizan, v tem se ni ločil od svojih tovarišev. Vendar pa se je Gregor znašel v mejni situaciji med življenjem in smrtjo. Imel je pravico in dolžnost, da je v imenu zgodovine drugega človeka kaznoval s smrtjo. V mejni situaciji je človek vedno sam. Predenj je postavljena nujnost odločitve, ki jo bo opravil sam, zato se bo pri tem pokazal njegov resnični jaz. Gregor se je sam odločil, da bo Katarino ubil v imenu zgodovine, čeprav mu je njegov jaz ves čas prišepetaval, da nekaj ni v redu. Zmagala je zgodovina, vendar zmaga ni prinesla ne sreče, ne svobode, ne odrešitve, kajti v odločilnem trenutku, ko je že meril v Katarino, sta Gregorja prevzela “brezumna slast” in “zadnja groza”. Navzven sta se kazala kot eros in tanatos, kot ljubezenski in smrtni objem. Pred Gregorjem je stala Katarina, torej pred ustvarjalcem zgodovine stoji njena žrtev. In vendar sta oba enkratna človeka, izjemni eksistenci. V mejni situaciji med življenjem in smrtjo je največja napetost človekovega notranjega nasprotja. V njem se bojujeta “brezumna slast” in “zadnja groza”. Umik pred “zadnjo grozo” prinese “zadnjo grozo”. “Brezumna slast” je mrtva, Katarina leži ustreljena na tleh, kar je zadnje sporočilo Črne orhideje. Med NOB se niso bojevali le partizani in Nemci, partizani in belogardisti, pravični in krivični, ampak tudi strah in pogum, ki sta v vsakem posamezniku, tudi v partizanu. Torej je jasno, zakaj je ta zbirka postala tak “državni sovražnik”.
Tako je Kocbek doživljal osebne človeške preizkušnje v tako usodnem trenutku, kot je bila druga svetovna vojna.
Zbirka Strah in pogum prinaša spoznanje, da biti partizan pomeni biti človek, ki bije boj za dobro, in biti človek, ki tudi sam počenja zlo. Biti partizan ne pomeni poznati edine prave resnice, ampak spoznati, da je resnica vedno dvojna.
Kocbek je uporabljal različne slogovne postopke. Pogosta je izpoved refleksija o bistvenih življenjskih vprašanjih: življenju in smrti, prijateljstvu in sovraštvu, pogumu in strahu. Gregor izpoveduje razdvojenost med strahom in pogumom ter priznava nejasnost duha, kar ni za partizana prav nič junaško. Junaško tudi ni zanj, da se kot partizan sredi eksistencialne ogroženosti zliva z naravo (kot Murn). Izpoved torej izpodriva pripovedovanje o zunanjih dogodkih. Dvogovori so si med seboj različni; med Gregorjem in Katarino so emocionalni, sprva sovražni, nazadnje ljubezenski; dialogi med Gregorjem in Janezom so racionalni in filozofski. Tudi pogovori preprostih, “navadnih” partizanov so preprosti in se tako kot Gregor in Janez dotikajo bistvenega: življenja, smrti, smisla …