LOJZE KOVAČIČ - PRIŠLEKI
1928-2003
LOJZE KOVAČIČ
Lojze Kovačič se je rodil leta 1928 v Baslu (Švica) in je s starši (oče Slovenec, mati Nemka) prišel 10-leten v Ljubljano (o tem govori roman Prišleki) in tu obiskoval osnovno, srednjo šolo in fakulteto. Zatem je bil samostojen književnik in je služboval v več različnih službah, strokovno pa se je posvečal lutkarstvu in književnemu mentorstvu. Umrl je leta 2003 v Ljubljani.
Kot pisatelj je izšel iz socialnega realizma, a je vanj že zgodaj vnesel nekaj novosti: opisoval je usodo malega človeka. Pri tem ga je bolj zanimala psihološka notranjost junakov kot družbeni konflikti. Od socialnega realizma se je hitro oddaljil in svet malega človeka še bolj ponotranjil, subjektiviziral, in to s tokom zavesti, sanjami, simboli in z vizijami. Tako se je približal modernistični prozi psihologizma (Proust, Joyce, Kafka) in absurda.
Kovačičevo delo je večinoma avtobiografsko obarvano, po slogu (gost jezik, težak ritem, natančni opisi) pa ga lahko uvrstimo med najboljše sodobne slovenske pisatelje. Najpomembnejša dela: Deček in smrt, Sporočila v spanju (ciklus nadrealističnih sanjskih opisov), Resničnost (roman iz vojaškega življenja), Pet fragmentov, Prišleki (dve vrhunski avtobiografski besedili)…
VSEBINA
Pred začetkom II. svetovne vojne je Švica s svojega ozemlja izgnala vse priseljence iz drugih držav, med njimi tudi pisateljevo družino, katere usodo spremljamo v romanu. Pisateljev oče, ki je odšel iz Slovenije, ko je bila ta še pod Avstro-Ogrsko, se sedaj vrne v Jugoslavijo in kmalu dočaka razpad te države. Oče je bil poln nostalgičnih spominov na rojstne kraje in ni hotel sprejeti švicarskega državljanstva, čeprav so mu ga sprva ponujali. Pripovedovalčeva mati, po rodu Nemka, se ni mogla privaditi novemu okolju. Razočarana je bila tudi hči Claire – od dečka je bila starejša 20 let in je imela nezakonsko hčer Gizelo – ki je zrasla v izobilju, sedaj pa se je morala spoprijeti z revščino. Vsak izmed članov družine je bil s svojo usodo vržen v svet, ki je bil v temelju drugačen od prejšnjega nevaren, negotov, poln presenečenj, pretresov in preizkušenj. Osrednji junak knjige, njen sedanji zapisovalec, deček Lojze z vzdevkom Bubi, je silovito spremembo doživljal kot prizadet opazovalec in udeleženec.
Brezdomnost dečka, ki je desetleten prišel v domovino očetovega otroštva, se je začela pri jeziku. Tujstva pa deček ni občutil šele v novi »stari domovini«, ampak že kot šestleten otrok v švicarskem zdravilišču, ko si ni smel natakniti noše in rajati z drugimi malimi bolniki, ker njegovi starši niso bili pravi državljani Švice«, ali ob preganjanju švicarskih vrstnikov, ki so ga zmerjali s Srbom z okrvavljenim bodalom med zobmi. Potem ga je tujstvo doletelo na vlaku, ki ga je vozil v domovino, in se srečal z zanj neznanim jezikom, v katerem ni razločil prijaznosti in tudi napev mu ni šel v uho. Nič bolje se družini ni godilo najprej pri očetovem bratu v Cegelnici na Dolenjskem in potem po preselitvi v Ljubljano, tik pred II. svetovno vojno, med njo in po njej, ko je bilo nemštvo neizbrisljiv pečat, ki se mu je pridružila še popolna revščina. V svet Bubijevega otroštva so se neusmiljeno vrivali vtisi novega življenja in ga pri tem trajno zaznamovali. To je veljalo zlasti za vojno, ki je prinesla nasilje, uboštvo, strah, pa tudi premagovanje in pogum. V takem sovražnem svetu je molk pomenil zaščito in možnost skriti se pred sovražnim svetom.
Zaradi neznanja jezika je deček predmetnost, ljudi in okolje opazoval izredno natančno. Pripoved prvoosebnega pripovedovalca teče izredno počasi in se ustavlja ob podrobnostih sveta in življenja na robu zgodovine in velikih dogodkov z opisom ljubljanskega predmestnega in mestnega okolja.
V dečku je rasla želja, da bi se v nerazumljivem svetu izenačil z drugimi, si našel prijatelje in se naučil izgovoriti nove besede v nenavadnem tujem jeziku. V to ga je prisilila očetova smrt, saj sta v družini samo on in nečakinja Gizela znala slovensko. Hkrati je začel po očetovi smrti intenzivneje pisati. Osrednja oseba večine prvih pisateljskih poskusov je oče.
V prvih dveh romanih trilogije skozi otroško optiko zaznavamo obrise nekega sveta in časa, ki pa niso samo kronikalni zapis ali avtobiografska pripoved, ampak umetniška proza, ki črpa motive iz avtobiografskega spomina in jih hkrati vrednoti z očmi zrelega človeka.
Tretja knjiga Prišlekov se nanaša na prva povojna leta. Konec vojne pretrga še zadnjo vez z družino. Mater, sestro in nečakinjo so zaradi nemškega porekla preselili v taborišče razseljenih oseb na Koroškem in tako je 18-letni fant ostal popolnoma sam. Sam je lahko ostal v domovini zaradi posredovanja uglednih prijateljev. Povojno obdobje pripovedovalec opisuje z dogodki; kako se je udeležil mladinske delovne brigade, kako je sodeloval pri ustanavljanju Mladinske revije, kako je doživljal prve ljubezenske izkušnje, opisuje številna prijateljstva in znanstva. Razkriva povojno vzdušje, polno navdušenja, a tudi nezaupanja do vseh in vsakogar, zaradi katerega je tudi pisateljeva družina doživela usodo pregnancev. Prav ob teh dogodkih pripovedovalec razkriva dvojnost sveta, ki ni značilna le za ta Kovačičev roman, ampak za njegov celotni biografski opus – dvojnost resnice in videza. Pisanje 18-letnemu fantu pomeni tisto, kar bo morda odgovorilo na nerešljive uganke, kdo je, kje je, kaj so vse te stvari. Konec pripovedi prikazuje prihod glavne osebe v vojaško enoto na služenje vojaškega roka in spaja pripovedni svet Prišlekov z romanom Resničnost, ki je bil objavljen leta 1972.
INTERPRETACIJA
Roman je izšel v letih 1984 in 1985 pri založbi Slovenska matica v dveh knjigah in treh delih. To obsežno delo je pisatelj podnaslovil »pripoved«, a v ocenah in oznakah o njem se skoraj dosledno uveljavlja poimenovanje roman. Taka oznaka je zagotovo ustrezna, saj v besedilu spremljamo usodo literarne osebe v 10-letnem življenjskem obdobju, obseg pripovedi je zelo zajeten (875 strani besedila), ohranjena sta logičnost časa in prostora… Seveda pa to ni tradicionalni roman, saj so v njem izpričane številne značilnosti modernističnega oblikovanja besedila.
Roman Prišleki je trilogija. Prvi dve knjigi opisujeta življenje pisatelja in njegove družine od leta 1938, ko so jih švicarske oblasti izgnale iz Basla, ker oče ni hotel sprejeti švicarskega državljanstva, pa do zadnjih dni okupacije leta 1945.
Središče obeh knjig ni predstavitev prelomnih zgodovinskih dogodkov, ampak spoznavanje pisateljevega zorenja iz otroka v mladostnika, ki zaradi pripovedovalčevega komentarja prerašča okvire navadne avtobiografske proze. Zato Prišleki spominjajo na razvojni roman, v katerem otrok dozoreva v mladostnika oz. deček v umetnika.
Tretja, najobsežnejša knjiga Prišlekov, povzema življenje pisateljeve družine v prvih povojnih letih do pisateljevega odhoda k vojakom.
V trilogiji srečamo znane in neznane osebnosti tistega časa na Slovenskem s pravimi ali spremenjenimi imeni (Ciril Zlobec npr. postane Metod, Tit – Vid, Taras – Ras…).
Prišleki so velik del pripovednega cikla, ki ga je Kovačić postopoma sestavljal iz lastnega življenjepisa in bi ga težko primerjali s katerim koli literarnim delom pri Slovencih. Njegov življenjski položaj bi najlaže primerjali s Kafkovim (zaznamovan je bil s trojnim getom: nemško govoreči Žid med Čehi v Avstro-Ogrski).
V številnih intervjujih je Kovačič povedal, da je zagovornik fragmentarnosti. Te je veliko tudi v Prišlekih in se kaže v nedokončanih, nezaključenih mislih, kar pisatelj označi s tremi pikami na koncu povedi. Nedokončane misli kažejo, kako iz pripovedovalčeve zavesti vstajajo drobci spomina, ki se nizajo fragmentarno, v skladu z notranjimi zakonitostmi pripovedovalčeve zavesti.
Fragmentarnost pripovedi je Kovačič povezal z avtobiografsko snovjo, saj je po njegovih besedah govoriti in pisati v imenu drugih ljudi, govoriti o neznani podobi, ki jo nosi v sebi kdo drug, danes nemogoče in neresnično, predvsem pa krivično. Kovačič popisuje samega sebe, ker se ima, če se ima, na dosegu rok. Zato Kovačiča avtobiografskost in fragmentarnost njegove pripovedi povezuje s Proustom, Joyceom in Kafko, torej s pisatelji modernisti, pri katerih se celotna resničnost sveta zoži na notranje zakonitosti človeške zavesti, najbližja in najzanesljivejša pa je seveda lastna zavest.
Prišleki so napisani kot natančno spominsko poročilo, torej se Kovačič ne odpoveduje tradiciji realizma. To izpričujeta tako izbor avtobiografskih motivov kot tudi nenehno pisateljevo prizadevanje, da bi bralce prepričal o pristnosti svojega pripovedovanja. Tak način popisovanja imenujemo verizem (lat. veritas = resnica; it, lit. smer ob koncu 19. stol., sorodna naturalizmu, usmerjen je k upodabljanju resničnega življenja; glej še pri interpretaciji Prežihov Vorane: Boj na požiravnika). V veristični literaturi je zelo poudarjena mimetičnost (o mimezis glej še pri poglavju Realizem in naturalizem), pretežno prikazuje stvarno življenje, vsakdanjo resničnost.
Verizem se v Prišlekih kaže v skoraj dokumentarnem opisu ljudi, predmetov, dogodkov, ulic … Verizem je povezan tudi z obstojem nižjih in srednjih slojev v zelo razslojenih družbah in tudi avtorji prihajajo pretežno iz istih slojev, njihova literarna dela pa so namenjena večinskim bralcem. Tak je tudi pripovedovalec v Prišlekih, saj on in njegova družina pripadajo nižjemu sloju in se težko prebijajo skozi življenje. K veristični pripovedi prispevajo tudi dvogovorni vložki v nemškem ali nižje pogovornem jeziku, s katerimi ustvarja avtentičnost svoje retrospektivne pripovedi. V besedilu so stilno opazne tudi že omenjene nedokončane povedi, ki se združujejo v daljše verige, oblikovane po načelu asociativne pripovedne tehnike (asociacija – miselna povezava). To pa je že stilno sredstvo modernega pripovedništva, s katerim pripovedovalec posnema tok zavesti, podaja zaporedje misli ali dogodkov ter nakazuje nepričakovane menjave v zunanjem svetu ali človekovi duševnosti.
Izbiri motivov in tem v tem romanu najbolj ustreza prvoosebni pripovedovalec, ki pripoveduje o svetu s svojega, izrazito subjektivnega stališča. S tem pa ustvarja pripovedno podobo, ki v sebi združuje prvine epske pripovedi in lirske izpovedi. Prvoosebni pripovedovalec je tudi znanilec modernega romana, saj omogoča podajanje psihičnih vsebin in pripovedovalčevih odzivov na dogajanja v zunanjem svetu s pomočjo notranjega monologa in polpremega govora. Posebnost romana je, da se pisatelj kljub taki izbiri pripovedovalca ne želi popolnoma odpovedati vsevedni vlogi, zato posega v prvoosebno pripoved z razlagami in komentarji ter vrednostnimi sodbami, kar je značilno za avktorialnega pripovedovalca. V zaključnih poglavjih tretje knjige pa vendarle dobi opaznejšo vlogo personalni pripovedovalec.
Mogoče je kot zanimivost treba zapisati še, da so bili Prišleki v času nastanka prava uspešnica, o čemer so pričale tudi lestvice največkrat izposojenih knjig v knjižnicah v času, ko je besedilo izšlo.