GIOVANNI BOCCACCIO - DEKAMERON
1313 - 1375
GIVOANI BOCCACCIO
Giovanni Boccaccio je bil rojen leta 1313 v kraju Certaldo blizu Firenc in je živel do leta 1375. Bil je Petrarkov prijatelj. Študiral je pravo in doživel nesrečno ljubezen z nezakonsko hčerko neapeljskega kralja. V drugi polovici življenja se je posvetil predvsem literaturi in humanističnim študijam. Imenovali so ga za očeta italijanskega pripovedništva. Pisal je prozo in poezijo, napisal je prvi italijanski pustolovski, pastirski in psihološki roman. Pisal je v italijanščini, nekaj v latinščini. Njegovo najpomembnejše delo je zbirka novel Dekameron. Velja za utemeljitelja novele.
DEKAMERON
deka hamerai (gr. deset dni)
Od leta 1348 do 1353 je v Firencah vladala najhujša kuga. Deset mladih (sedem deklet in trije fantje) se je zaradi grozne kuge umaknilo v podeželsko vilo, kjer so si krajšali čas s pripovedovanjem zgodb. Tam so ostali deset dni.
Vsak dan naj bi vsakdo povedal eno zgodbo (10 dni x 10 zgodb = 100 zgodb), za vsak dan pa so izbrali kraljico in kralja, ki je določil temo pripovedi. Zgodbe so po obliki in dolžini različne. So anekdote, novele v pravem pomenu besede in daljše povesti.
Snov takih zgodb je največkrat erotična, ljubezen je še poduhovljena, zvesta in viteška, prevladuje pa čutna ljubezen. Osebe so zelo različne: plemiči, meščani, lahkoživke, zveste žene, kmetje, menihi, . . . Dogodki so vzeti iz vsakdanjega, resničnega življenja. Poudarja se čutnost, posmehuje se praznoverju, klerikalizmu, poudarja zdravo življenje in prebrisanost.
Ideje so značilno renesančne: lepota zdravega in naravnega življenja, vrednost čutnih užitkov, nenaravnost askeze (askeza = načelno strogo odrekanje užitkom, ugodnostim) in meništva, poudarjanje moči naravne zvitosti in razuma.
VSEBINA
Novela o sokolu je 9. novela 5. dne. Pripoveduje jo Fiammetta.
Mlad Firenčan Federigo se je zaljubil v bogato gospo, eno najprikupnejših Florentink, Giovanno. Njej zanj ni bilo mar, čeprav ji je poklanjal darila, se udeleževal viteških dvobojev in brez zadržkov zapravljal, saj je bila ona srečno in bogato poročena. Federigo je tako zapravil vse svoje premoženje in se v revščini odpravil na borno posestvece na deželo, v Campi. Ostal mu je le še sokol. Medtem je Giovanni umrl mož, ki je v oporoki zapisal, da zapušča premoženje sinu, če pa ta umre brez dediča, dobi vse premoženje Giovanna. Po moževi smrti sta Giovanna in njen sin vsako poletje odhajala na posestvo blizu Federigovega, in tako je naneslo, da se je fantič spoprijateljil s Federigom. Zelo si je želel Federigovega sokola, vendar ga ni upal prositi zanj, ker je vedel, kako veliko mu pomeni. Fantič pa je hudo zbolel. Mati ga je vsa nesrečna spraševala, če si česa močno želi, nekaj, kar bi mu pomagalo ozdraveti. Sin ji je odvrnil, da si od vsega najbolj želi imen Federigovega sokola. Mati je sprva oklevala oditi s tako prošnjo k Federigu, saj se je spomnila, kaj hudega mu je v preteklosti storila, a jo je premagala ljubezen do sina. Federigo jo je lepo sprejel, brez zamere do njenega prejšnjega obnašanja Ker ni imel primerne jedi, s latero bi je postregel, je spekel sokola. Po obedu se je Giovanna odločila Federigu povedati zgodbo o svojem sinu in njegovi želji. Ko je Federigo slišal njene prošnje, je planil v jok in ji povedal, da je iz ljubezni do nje pripravil sokola. Giovanna ga je najprej okarala, češ kako je lahko ubil tako imenitnega sokola, nato pa se odpravila k sinu, ki je zaradi žalostne novice umrl.
Čez nekaj časa so bratje začeli Giovanni prigovarjati k ponovni poroki. Sprva se je taki misli upirala, ker pa je spoznala plemenitost Fedengovega dejanja, se je odločila poročiti z njim. V zakon je prinesla veliko bogastvo, ki ji ga je zapustil pokojni moż.
INTERPRETACIJA
Novela je krajša oz. srednje dolga pripoved v prozi. Ima zgradbo dramskega trikotnika. Ima navadno malo oseb in presenetljiv konec. Napisana je v jedrnatem slogu, brez epske širine. Če je novela zgrajena okrog nekega premeta, ki igra vlogo središčne osebe ali osrednjega dogodka, potem pravimo, da je zgrajena po sokolji teoriji.
Novela šele z Boccacciem postane umetnostna književna zvrst.
SLOG
Boccaccio je predstavnik renesančnega individualizma in senzualizma.
Novela o sokolu je napisana v izrazito renesančnem slogu:
– Federigova zvesta ljubezen (senzualizem)
– zdravo življenje na podeželju
– pomembna je Giovannina želja (individualizem)
– poudarjanje duševne in telesne lepote ter plemenitosti: Federigo je reven, a kreposten; Giovanna je lepa in plemenita (esteticizem)
– Federigo se do GIovanne obnaša viteško (vpliv srednjega veka)
– pomembna je človekova sreča že na tem svetu, ne le v onostranstvu
Za Boccaccia so značilni dolgi uvodi, popisi podrobnosti, opisi in dialogi, ki so živahni in zanimivi sami po sebi, na razplet pa ne vplivajo veliko. Je odličen jezikovni stilist, saj v iskrivem, sproščenem in preprostem jeziku prikazuje resnično življenje. Osrednji dogodek je zgrajen okrog predmeta, to je sokol, torej je novela zgrajena po sokolji teoriji.
NOTRANJA ZGRADBA: dramski trikotnik
– ZASNOVA: predstavljen je Federigo. Izvemo, kaj se mu je pripetilo, da se je preselil na podeželje, in kaj se je zgodilo njegovi ljubezni.
– ZAPLET: Ko je Giovanni zbolel sin, si je le-ta zaželel Federigovega sokola. Zato je Giovanna šla k njemu, a se pretvarjala, da je prišla na kosilo.
– VRH: Federigo je v želji, da bi ustregel ljubljeni, ubil sokola, da bi ji postregel z večerjo.
– RAZPLET: GIovanna je povedala Federigu, zakaj je v resnici prišla, on pa ji je povedal, zakaj njeni želji ne more ustreči. Giovannin sin je umrl.
– RAZSNOVA: Konec je srečen, saj sta se Giovanna in Federigo poročila.
Konec novele je presenetljiv, saj bi večina pričakovala, da bo Giovanna na Federiga jezna, ne pa da se bo z njim poročila. V koncu dela se pokaže tudi ideja novele: Giovanna se poroči in ne odide v samostan.
Ideja novele je tudi renesančna: prevladajo užitki na tem svetu in ne šele v onostranstvu.