SOFOKLEJ - ANTIGONA
okoli 495 pr. Kr. - okoli 406 pr. Kr.
SOFOKLEJ
Sofoklej, doma iz Kolona pri Atenah, je živel od 496 do 406 pr. n. št. Narava ga je obdarila z duševnim bogastvom in telesno lepoto in postal je ugleden atenski meščan, ki je bil duhovit in zabaven. Tudi v umetniški karen je żel velike uspehe. Prvič je zmagal pri tragiškem tekmovanju, še preden je dopolnil 30 let, ko je premagal starega mojstra Ajshila.
Napisal je več kot 120 dramskih del, od katerih jih 111 poznamo po naslovih; ohranilo se jih je le sedem, od teh so najbolj znane: Kralj Ojdip, Elektra in Antigona. Njegove drame imajo mojstrsko kompozicijo in dramsko tehniko z izdelanimi značaji. V njih največkrat poudarja: moč usode in nasprotje med božjo močjo in človeško nemočjo. Uvedel je tretjega igralca (več jih v grški tragediji nikoli ni bilo). Skrčil je nastope zbora nastope in mu tako zmanjšal vlogo, a ga je razširil z 12 oseb na 15.
VSEBINA
Tragedija se začne ob jutranjem svitu. Po boju prestolonaslednikov, bratov Eteokla in Polinejka, v katerem sta oba padla, je postal novi kralj Teb Jokastin brat in Antigonin stric, Kreon. Le-ta je izdal razglas, da ne sme nihče žalovati za Polinejkom, češ da je bil napadalec Teb. Kdor si bo drznil Polinejka pokopati, bo umorjen. Eteokla pa je Kreon pokopal z vsemi častmi, češ da je branil Tebe. Antigona je brata ljubila, zato je čutila dolžnost, da Polinejka pokoplje, saj bi ji tako veleli bogovi.
V uvodnem prizoru je Antigona svoj naklep izdala sestri Ismeni, ki jo je skušala odvrniti od načrtovanega dejanja. Vendar Antigone ni mogla prepričati in si je na tak način že na samem začetku zapečatila svojo usodo.
Na oder je prišel zbor tebanskih starcev in jih seznanil z bojem med Polincikom in Etcoklom. V Tebah je prevzel oblast Kreon, ker je bil po rodu najbližji Ojdipovima sinovoma. Ko je razlagal sklep glede pokopa padlih bratov, je na prizorišče stopil stražar, ki je povedal, da je Polinejka pravkar nekdo zagrebel. Vodja zbora je namignil, da je to delo božjih rok. Kreon je besen naročil poiskati storilca in mu napovedal strašno smrt. Stražarji so kmalu privedli Antigono, kar je zelo presenetilo vse navzoče. Antigona je brez sramu priznala svoje dejanje, celo poudarila je, da je zavestno kršila zakon in da se ne boji človeške kazni, ampak božje. Ni je bilo sram in bila je ponosna. Kreon je Antigono obsodil na smrt.
Na prizorišče je prišel Hajmon in oče Kreon mu je povedal za obsodbo nad njegovo nevesto Antigono. Hajmon ni oporekal očetovi volji, vendar mu je povedal, da je vse mesto na strani Antigone in da si zasluži slavo, in ne smrti Očeta je prepričeval, naj se ukloni volji večine. Kreon se je razjezil in mu povedal, da je država njegova last ter je ukazal pripeljati Antigono, da bi jo ubil pred sinovimi očmi, a je ta iz protesta odšel.
Na dvor h Kreonu je prišel slepi modrec Tejrezijas in Kreonu svetoval, naj premisli svojo odločitev. Kreon je bil hud, ker so se vsi obrnili proti njemu, in je starca napodil z dvora. Tudi vodja zbom je Kreonu svetoval, naj premisli svojo odločitev. Kreon se je le odločil, da bo pokopal Polinejka in Antigono rešil smrti. Zbor se je začel veseliti, saj je bil prepričan, da se bo vse srečno končalo, a Kreon je prepozno prišel do Antigoninega groba, Antigona se je obesila, njegov sin Hajmon pa se je pred njegovimi očmi iz ljubezni do dekleta zabodel z mečem. Ko se je Kreon vrnil domov, ga je čakala še ena nesreča. Njegova žena Evridika si je takoj, ko je slišala za sinovo smrt, vzela življenje, še prej pa preklela svojega moža kot morilca lastnega sina. Kreon je bil duševno popolnoma lomljen. Kesal se je, vendar prepozno. Spoznal je, da je z ukazom kršil božji zakon. Želel si je umreti.
INTERPRETACIJA
Antigona izhaja iz mita o tebanski kraljevi hiši. Je tragedija enodejanka, ki obravnava domovinsko tematiko, saj na eni strani opisuje boj za oblast, na drugi strani pa boj za vero bogov. To je torej tragedija dveh pravic, dveh idej – Kreonova izhaja iz človeških postav, Antigonina pa iz večnih nenapisanih zakonov bogov. Zarisan je konflikt med dvema najvišjima moralnima vrednotama, to sta domovina in družina. Človek je zavezan obema, kadar pa se med njima zgodi spopad, nastane izrazito tragična situacija. Prav to se zgodi v Antigoni, kjer Antigona zastopa družinsko pravo, Kreon pa domovinsko. Ker nihče od njiju ne more odstopiti od svojih načel, je tragični konflikt neizogiben. Antigona nima namena rušiti obstoječega družbenega reda, temveč hoče le uveljaviti najosnovnejše človekove pravice, ki so utemeljene v večnih, nenapisanih zakonih.
V središču torej niso bogovi, temveč človek. Antigona se ravna po svoji vesti in po božjih zapovedih, ki ji niso dovoljevala, da bi se podredila postavam, zato je padla zaradi svoje samozavesti. Zrušila se je brez vsakršne krivde, zaradi stremljenja po višjem smislu in v tem je njena tragičnost. Kreon pa predstavlja absolutno oblast in zaverovanost vase, kar ga oddaljuje od ljudskih množic, zato je kruto kaznovan, saj izgubi najmlajšega sina in ženo.
V grški tragediji zbor s svojimi nastopi vpliva na potek dramskega dogajanja. Je glasnik modrosti in je kritičen do pogubnih strasti. V Antigoni z zborovskimi pesmimi (5 stajank) poroča o prejšnjih dogodkih, napoveduje razplet dogodkov v prihodnosti in izpoveduje splošne življenjske resnice. Dramsko dogajanje povezuje, ga pospešuje in umirja. Gotovo so zborovske pesmi v Antigoni med najlepšimi primeri antične lirike. Zaradi glasbenih odlik so Sofoklejeve zborovske pesmi pri grškem občinstvu postale nekakšna ljudska last, saj so si jih zapomnili in jih prepevali,
Drama je zgrajena iz uvodnega prizora, ki mu jih sledi še pet, in sklepnega prizora. Vsi prizoni se dogajajo pred kraljevo palačo v Tebah. Dogodki si sledijo kronološko, zato govorimo o sintetični dramski tehniki. Sofoklej rudi pri Antigoni upošteva enotnost kraja, časa in dogajanja (kraljeva palača v Tebah; od jutra do večera, upomost Antigone). Tako kot Sofoklejev Kralj Ojdip je tudi njegova Antigona zgrajena po skici dramatskega trikotnika.
ZASNOVA: Zaradi smrti Polinejka in Etcokla je na oblast prišel njun stric Kreon. Ukazal je, da Polinejka ne smejo pokopati, ker je veljal za izdajalca domovine. Morebitnemu storilcu je zagrozil s smrtjo. Eteokel pa je bil med tem časom že pokopan z vsemi častmi. Antigona, sestra Polinejka in Eteokla, ni upoštevala Kreonovega zakona, zato je nameravala svojega brata pokopati.
ZAPLET: Antigona je želela, da bi ji sestra Ismena pomagala pri pokopu, vendar se je le-ta zbala Kreonovih prepovedi in je sestro zavrnila. Antigona pa je bila kljub Ismenini negativni odločitvi trdno odločena pokopan svojega brata.
VRH: Anugona je pokopala brata Polinejka. Kreon je bil nad njo zelo razočaran in jo je brez opravičila obsodil na smrt.
RAZPLET: Kreon je naročil Antigono odpeljati v kamniti grob kljub prepričevanju sina Hajmona, Antigoninega zaročenca. Antigona ni mogla ubežati smrti, zato se je poslovila od sveta. Hajmon je bil edini, ki si je upal povedati očetu, da je tudi meščanstvo na strani kaznjenke. Skupaj z Antigono se je ubil tudi Hajmon. Kreonova žena Evridika ni mogla sprejeti smrti svojega sina, zato si je sama tragično vzela življenje.
RAZSNOVA: Kreon je bil dokončno strt, nihče već mu ni mogel vzeti krivde. Tudi sam si je želel smrti. Antigona je fizično propadla, vendar moralno zmagala. Kreon je ostal živ, vendar popolnoma moralno smrt.