Črni deček stoji na rumenem pesku puščave. Okrog so le stene neba in vse, kar deček ima, je naročje, polno ptic. Zaradi njih ne sme zbežati. Vendar ptice morajo odleteti. Ko so na nebu, jih obseva močno sonce, zato razpadejo v perje, meso, pepel. Deček pa ima nove ptice, ki zopet odlete, ker morajo odleteti, in zopet propadejo.

Marsikatera podoba v pesmi je mnogopomenska in zato težko razložljiva. Zdi pa se, da je podoba dečka z naročjem, polnim ptic, podoba pesnika, ki poje, ker mora peti, ne da bi v tem videl kakšen smisel. Ptice vzletavajo iz njegovega naročja, pa čeprav jih “zlobno” sonce sproti ubija, da razpadejo v perje, meso, pepel. Čeprav je vse zasuto v pepel, deček pa je v puščavi strahotno sam, sredi razkroja in minevanja vztraja; to je v njem kot nekaj nedvoumnega. Prevladujoče je občutje osamljenosti, izvrženosti in absurda.

Pesem je napisana v svobodni obliki in svobodnem verzu. Zanj je značilno, da je sestavljen iz različnih dolžin, brez metričnega obrazca, lahko je riman. Poudarjena je ritmičnost, prevladuje svoboden ritem zaporedje poudarjenih in nepoudarjenih zlogov ni pravilno enakomerno, vendar to ne pomeni odsotnosti ritma. Je le težko razberljiv, ker ni metrične sheme, zato se moramo opreti na dolžino zapisanih vrstic in na ločila ter verze smiselno prebrati. Pesnik tak verz uporablja zavestno, in to navadno takrat, ko ne želi metrično pravilno pripovedovati stvari, ki so razburljive, vsebinsko izredno dinamične in nasploh nasprotne kakršnemu koli omejevanju.

Značilna je epitoneza, torej uporaba ukrasnih pridevkov (zategla žalost, rumena groza, zlobno sonce, ledene zvezde Koliko lepih besed je človeštvo že izreklo o soncu in zvezdah, tu pa je sonce zlobno, zvezde so ledene!). Besedilo je organizirano in razčlenjeno s paralelizmom členov (zato zato zato; ptice, ki vzlete, ptice, ki razpadejo… Paralelizem členov je stilno sredstvo, ki spada med logične stavčne figure (razumske, najdlje od čustvenih) in zanj je značilno, da se v zaporednih stavčnih periodah ponavlja ista beseda (če je na začetku verza, je to anafora), lahko se ponavljajo iste kitice ali motivi. Je oblikovno sredstvo privzdignjenega stila, ki se rad pojavlja v nabožnih delih in stari orientalski poeziji.

V Črnem dečku je paralelizem na ravni anafore (zato, stojiš …), na ravni motiva dečka z naročjem, polnih ptic, in na ravni pomena. Zaradi rabe paralelizmov pesem spominja na vizionarnost starih biblijskih besedil. S ponavljanjem se poveča ritmičnost pesmi.

Tema pesmi je poetološko-bivanjska. Pesnik mora peti, pa čeprav so njegove pesmi – ptice zapisane tudi propadu. Slog je ekspresionističen in ga doseže tudi z izborom samostalnikov (ptice, ujede, meso, pepel, puščava, žalost …), zasledimo pa tudi patetičnost in simboliko (v pticah, v barvah …).