DANTE ALIGHIERI - BOŽANSKA KOMEDIJA
1265 - 1321
DANTE ALIGHIERI
Rodil se je leta 1265 v Firencah, ki so bile v času Dantejeve mladosti mesto političnih bojev, v katerih je sodeloval tudi sam. Ko so prišli na oblast njegovi nasprotniki, je moral v izgnanstvo. Dvajset let se je potikal po Italiji in ugotovil, da ni nikjer pravice. Devetleten je spoznal Beatrice Portinari in se vanjo zaljubil. Postala je središče njegove poezije (pesniški ideal) za vse življenje, tudi po njeni smrti (umrla je stara komaj 25 let). Dante je pisal v latinščini (filozofska dela in teoretične spise) in v italijanščini (leposlovje).
Bil je eden najpomembnejših pesnikov sladkega novega stila (lirika je temeljila predvsem na novem pojmovanju ljubezni; ljubezen ni bila več fevdalno razmerje med damo in njenim vitezom, ampak izraz božanskega v človeku, tako da je ljubljena ženska – npr. Dantejeva Beatrice – njeno poosebljenje oz. simbol. Pesniki so pesnili večinoma v oblikah, prevzetih iz trubadurske lirike-kancone, balade…-) vodilna pesniška oblika pa je postal sonet). Dante je umrl za malarijo leta 1321 v Ravenni, kjer je tudi pokopan.
Delo:
- Novo življenje (pesniška avtobiografija Beatrice)
- O ljudskem jeziku (razprava, v kateri se je zavzemal za rabo ljudskega, to je italijanskega jezika)
- O monarhiji (teoretični spis, v katerem je že razvijal svoje ideje o združeni Evropi)
- Božanska komedija (versko-alegorična pesnitev v treh delih)
VSEBINA
Dante je zablodil v gozdu (= življenju), ko je bil star 35 let (leta 13001). V gozdu je srečal tri živali: risa (nečistost), leva (napuh) in volkuljo (lakomnost). Danteja je iz zagate rešil Vergil (podoba razuma) in ga povedel na dolgo pot odkrivanja življenja in sveta skozi pekel in vice. Tam je srečal vrsto znanih ljudi iz mitologije in zgodovine in se z njimi pogovarjal (sistem intervjuja). Avtor je ljudi najpogosteje uvrščal v posamezne dele pekla in vic zgolj po svojih političnih simpatijah. V raj ga Vergil kot pogan ni mogel spremljati; tam je Danteja vodila Beatrice (alegorija božanske milosti, čistosti), njegova idealizirana (platonska) ljubezen. Po treh stopnjah potovanja in spoznanja (po sedmih do desetih dneh) se je Dante vrnil na Zemljo. Vsi trije spevi se končajo z isto besedo zvezde.
Najzanimivejši del je pekel, ki je najbolj življenjski. Vice so že manj zanimive, raj pa se že bliža religiozno- teološkim razpravam. Najvišji del raja je Empir, kjer je sedež boga. Ko je Dante prišel tja, mu je bilo dano, da se je lahko potopil v Boga in spoznal njegove najgloblje skrivnosti, to je učlovečenje Svete Trojice
Pekel je razdeljen na devet krogov. Na dnu je Lucifer z najhujšimi grešniki (= izdajalci). Grešniki so razdeljeni po Dantejevih zelo osebnih ali političnih simpatijah, razdelitev pa je približno takale:
v predpeklu so strahopetci (niso vredni niti tega, da bi prišli v pekel!)
- krog -antični umetniki, učenjaki in junaki (zato, ker niso bili kristjani)
- krog – greśniki iz ljubezni (Kleopatra, Helena in Paris, Tristan in Izolda, Francesca da Rimini in Paolo Malatesta
- krog – požrešneži
- krog – skopuhi in zapravljivci
- krog-jeznoritezi in lenobe
- krog- krivoverci in epikurejci
- krog-samomorilci, nasilniki proti bližnjemu, proti Bogu, oderuhi
- krog – zvodniki, lizuni, hotnice, simonisti (prodajalci cerkvenih slab), roparji in tatovi, sejalci razdorov (Mohamed), ponarejevalci denarja, sleparski svetovalci (Odisej), krivi preroki, podkupovalci in podkupljivci, licemerci, alkimisti, prevaranti
- krog – izdajalci sorodnikov (Kaj), izdajalci domovine (Antenor), izdajalci prijateljev (Ptolomej), izdajalci dobrotnikov (Juda Iškarijot, Brut, Kasij)
INTERPRETACIJA
Je temeljno književno delo srednjega veka. Dante ga je naslovil Komedija, medtem ko so pridevek božanska dodali drugi zaradi njegove izvrstnosti. V delu je prikazal celotni kulturni, politični, duhovni, etnografski, pa tudi gospodarski čas v tedanji Italiji. Dante je dejal, da je delo naslovil Komedija zato, ker se tragično začne in srečno konča. Delo je nastajalo od leta 1307 do 1313 in je čudovito zgrajeno Deli se na tri enote: Pekel – Inferno, Vice – Purgatorijo in Raj – Paradiso. Vsak od njih obsega 33 spevov (33 zaznamuje Kristusova leta). Na samem začetku je uvodni spev, tako je skupaj 100 spevov. Spevi so zgrajeni iz tercin (merstila kitu), te pa iz verzov – italijanskih enajstercev (peterostopni nadštevilni jamb).
Primer italijanskega enajsterca:
Naprej sva šla, kar dva zaledenela
U – / U – / U – / U – / U – / U
Rima je verižna (aba bab). Idejo za nastanek tega dela mu je dala krščanska religija. Snov epa je abstraktna, in sicer posmrtno popotovanje duše (v središču je problem skrivnosti človeške duše), toda versko doživljanje ni edina snov epa, pač pa je iz nje razvidno celotno srednjeveško znanje in predstava o svetu in vesoljstvu; Zemlja je središče sveta, negibna je, okrog nje se vrtijo koncentrične sfere ali nebesa. Tak središčni položaj Zemlje daje človeku pravico misliti, da je njemu in njegovemu bivanju namenjena prva božja skrb, Božanska komedija je versko-alegoričen ep. Dante je abstraktno religiozno snov – pekel, vice, nebesa, duša, greh in podobno- predstavil v čisto konkretni obliki (alegonja lat. prikazuje abstraktnega v konkretni obliki). Verski ep je zato, ker je Dante z njim upodobil religiozno-versko snov, predstavo o treh svetovih onstran smrtnosti, o peklu, vicah in nebesih.
Celotno Božansko komedijo je leta 1972 prevedel Andrej Capuder. Dantejeva Božanska komedija je zahtevno delo, ki ob branju terja komentar.
ODLOMKI
Naslov drugega odlomka je Smrt grofa Ugolina in se začenja na koncu 32. speva, ko sta Dante in Vergil prišla v 9. – zadnji krog pekla. Tod so se znašli izdajalci, med njimi morilci svojih sorodnikov. Tako se je tam znašel tudi grof Ugolino, fevdalni gospod iz Pise, spreten politik, ki ga je nadškof Ruggieri dal zapreti v stolp z dvema sinovoma in vnukoma, kjer so vsi umrli od lakote. Ugolin je nadškofu očital predvsem kruto ravnanje z otroki, ki so bili nedolžni (zgodba ima resnično ozadje, zgodila se je v Pisi). Ugolino je bil pomemben fevdalec iz znamenite pisanske rodbine, ki je bil od leta 1285 popoln gospodar Pise in je v mestu nekaj časa celo vladal. Ko je izgubil moč, so ga njegovi tekmeci, predvsem nadškof Ruggieri, dali kot izdajalca skupaj s sinovoma in z vnukoma zapreti v stolp.
Dante je postavil Ugolina v pekel kot izdajalca domovine, nadškofa pa kot političnega izdajalca, predvsem pa kot krutega maščevalca ne le nad svojim nasprotnikom, pač pa celotnim rodom. Vsaj otrokom in vnukom bi moral prizanesti in jih ne tako kruto kaznovati. Grof Ugolino, ki je umrl zaradi lakote, je maščevalno glodal lobanjo svojemu sodniku, nadškofu Ruggieriju.