Rodil se je leta 1876 na Premu pri Ilirski Bistrici. Njegovo življenje je bilo kratko, saj je živel le 23 let. Zgodaj je izgubil starše. Obiskoval je ljubljansko gimnazijo, a jo je (zaradi satirične pesmi o škofu Missiu je bil kaznovan s plačevanjem šolnine in le-te ni zmogel) zapustil in šolanje nadaljeval na novomeški gimnaziji. V Ljubljani je bil član in tajnik Zadruge, v kateri se je seznanil z drugimi modernisti; v središču kulturnega življenja je bil pozneje tudi v Novem mestu. Nekaj mesecev po maturi je odšel k vojakom v Trst, kjer je zbolel za jetiko in bil zato leta 1899 odpuščen. Čez nekaj tednov je umrl v Cukrarni v Ljubljani. Kettejevo ustvarjalnost delimo po njegovih življenjskih postajah.

Ljubljansko obdobje – poezija je bila začetniška, novoromantična, igriva in hudomušna.

Novomeško obdobje – spremenil se je pesnikov odnos do narave; temu je bila kriva ljubezen do sodníkove hčere Angele Smolove, ki se zanj ni zmenila. Tako se je że drugič v slovenski poeziji pojavil pesniški ideal (prvič pri Prešernu).

Tržaško obdobje spremenil se je njegov odnos do ljubezni, ki je postala bolj čutna, bolj erotična in bolj tuzemska.

Poleg ljubezenske poezije pri Ketteju srečamo še razpoloženjsko, osebnoizpovedno poezijo in filozofske refleksije, v katerih je razmišljal o življenju in svetu.

Kette je moderen v izrazu, besedju in občutenju, tradicionalen pa je v pesniški obliki. Najraje je uporabljal italijansko obliko soneta, ki jo je moderniziral. Moderniziral je predvsem verz – namesto enajstzložnega je uvedel desetzložnega, moderen pa je bil tudi v rimah. Uporabljal je enjambement (miselni prestop na koncu verza – misel se v enem verzu ne konča, ampak se prenese v naslednjega). Sonete je rad povezoval v cikle (Adrija, Slovo, Spomini, Tihe noči, Črne noči …), ni pa napisal nobenega sonetnega venca. Znal je uporabljati tudi sodobnejše pesniške oblike, in sicer carmen figuratum – likovno pesem (pesem Jagned).