France Prešeren - Krst pri Savici - Slovenščina na maturi

FRANCE PREŠEREN - KRST PRI SAVICI

1800-1849

FRANCE PREŠEREN

Rodil se je leta 1800 v Vrbi na Gorenjskem. Na Dunaju je študiral pravo in s tem ni ustregel materini želji, da bi postal duhovnik. Leta 1824 je pisal pismo staršem, v katerem jim je sporočil, da se je dokončno odločil za študij prava in da bi se kot duhovnik osramotil. V tem pismu je Prešeren pokazal veliko ponosnega vztrajanja. Zgodaj je začel pesniti. Sprva je njegovi poeziji zelo nasprotoval Kopitar, podpiral pa ga je Čop. Mnogo bolj priljubljen od njega je bil pesnik – rimar Jovan Vesel Koseski. Prešeren je bil človek dvoma, resignacije, razočaranja nad življenjem, tudi človek vere, upanja in vztrajanja, ves čas pa ga je spremljal občutek deklasiranosti. Njegovo življenje sta zaznamovali dve ženski: bogata trgovčeva hči Primičeva Julija, ki jo je opazil v trnovski cerkvi in mu je ponujala meščanski način življenja, a je njegovo ljubezen zavračala, zato je postala njegov pesniški ideal. Druga ženska je bila ljubljanska perica Ana Jelovškova, s katero je imel tri nezakonske otroke, odrasla je le hči Ernestina Leta 1828 je Prešeren postal doktor prava in je za samostojno advokaturo zaprosil kar šestkrat in uspel šele šestić, in to v Kranju. Vse druge prošnje so bile zavrnjene, kajti avstrijske oblasti so ga razglasile za »freigeistas, državi nevarnega človeka. Ko je Prešeren odpiral svojo advokaturo, je bil moralno zlomljen. Doživel je poraz v ljubezni, poklicu in prijateljstvu – prijateljev je imel malo; najboljša, Andrej Smole in Matija Čop, sta zgodaj umrla. Edina, ki mu je dajala možnost uveljavitve, je bila poezija.

V Prešernu se je utrdila zavest, da je pripadnik malega naroda, ki se v prvi vrsti lahko konstituira le na področju jezikovne kulture. Njegova poezija je prešla različne tokove. Do leta 1828 je pesnil pod vplivom razsvetljenstva in predromantike. Pesmi je dal oceniti Kopitarju in jih je zaradi negativnih ocen večino sam zavrgel, ohranil je le Povodnega moža. Od leta 1829 do leta 1840 je zrela doba Prešernovega ustvarjanja, to je čas njegove romantike. Od leta 1841 do leta 1849 je Prešernova umetniška moč pojenjala. Leta 1847 je izdal Poezije. Umrl je leta 1849 v Kranju. Leta 1866 so Stritar, Jurčič in Levstik zbirko ponovno izdali, jo na novo uredili in napisali uvod. Stritar je začel Prešerna pojmovati kot svetovnega pesnika in s tem Slovencem približal njegovo poezijo.

VSEBINA

Pesnitev ima tri dele: Uvod in Krst, na začetku pa posvetilni sonet Matiji Čopu, ki ni integralni del besedila, pojasnjuje pa nastanek pesnitve z dvema biografskima dejstvoma: s smrtjo prijatelja Čopa in z Julijino zavrnitvijo. Krst pri Savici naj bi bil torej ustvarjalno dejanje, s katerim si je pesnik opomogel od dveh velikih življenjskih udarcev. V sonetu ima ključno mesto beseda grob, ki se pojavi na začetku, v sredini in na koncu pesmi. Že tu omenja Bogomilino in Črtomirovo zgodbo, ki ju ločuje – Bogomila je našla rešitev v krščanski veri, Črtomir jo bo našel šele v grobu. Prešeren se je poistovetil s Črtomirom. V tem sonetu napove ljubezensko in filozofsko temo Krsta, narodnopolitična tema pa se pojavi v Uvodu.

Uvod je spesnjen na temo ljubezni do domovine, svobode in pravice in je najpomembnejša Prešernova in sploh slovenska upesnitev take tematike. Epski Uvod strnjeno podaja vojaški dogodek, poslednji boj med peščico poganskih Slovencev, ki jih je vodil pogumni Črtomir, in premočno Valjhunovo vojsko, ki bi z zmago nad svojimi vojaki izborila popolno zmago krščanstva med Slovenci. Tako se je v nočni bitki na Ajdovskem gradu, kamor se je zatekel Črtomir s svojimi možmi, tudi zgodilo. Kot po čudežu je ostal živ samo Črtomir.

Krst prenaša zunanji boj v junakovo notranjost. Zgodovinsko dogajanje je postavljeno v ozadje.

Črtomir je zamišljen sedel ob Bohinjskem jezeru in se spominjal Bogomile in njune ljubezni pred bojem (prva retrospektiva). Mimo je priveslal ribič, ga povabil s seboj in mu obljubil, da ga bo popeljal k Bogomili. Odpeljal ga je k slapu Savica, kjer sta ga sredi razmišljanja našla Bogomila in duhovnik. Bogomila mu je povedala, da je postala kristjanka, ker se je zaobljubila devici Mariji, da bo to storila, če se bo Črtomir živ vrnil iz boja (druga retrospekcija). Bogomila je verjela v posmrtno življenje in s tem v združitev s Črtomirom v onstranstvu. Črtomirovo življenje je bilo tako postavljeno pred težko odločitev, ki se mu je iztekla v trpek resigniran pristanek na zgodovinsko in socialno stvarnost: Črtomir je odšel v Oglej in postal duhovnik, Bogomila pa se je odpravila domov k očetu, srečna v veri, da ju čaka skupno posmrtno življenje.

INTERPRETACIJA

Krst pri Savici je epska pesnitev, ki je nastala leta 1835. Brata Schlegel sta epiko postavljala pred liriko, a za tragedijo. Menila sta, naj bi bila tematika v epski poeziji narodovi zgodovinski dogodki, nanje pa naj bi bila pripeta junakova usoda. Velik poudarek sta dajala krščanstvu, češ da je propadlemu svetu dalo neko moč. V epiki mora biti junak vpet v naravo. Vsem tem zahtevam je zadostil Prešeren s Črtomirom. To je pesnitev, ki je zanimala največ slovenskih literarnih zgodovinarjev. Delo je bilo deležno toliko različnih in nasprotujočih si mnenj in interpretacij, kot še nobeno delo doslej.

Zunanja zgradba je zelo trdna: sestavljen je iz treh delov. V Uvodu in Krstu je zgradba dogajanja skoraj simetrična. Zgrajena sta po številu tri, kar nas spominja na dramski trikotnik (zaplet – vrh – razplet).

Uvod:

brezupna obkoljenost (prvih deset tercin)

odločitev za nočni napad (naslednjih sedem tercin)

poslednji boj (zadnjih devet tercin)

Krst:

ekspozicija in Črtomirov boj (dvajset stanc)

Bogomila in duhovnik (sedemnajst stanc)

duhovnikov dostop do krsta (šestnajst stand)

Tudi v Krstu lahko spoznamo dramatski trikotnik.

Notranja zgradba ni tako trdna kot zunanja. Uvod je epski, saj govori o poslednjem boju Črtomirovega poganskega »tropa<< z nasilnimi pokristjanjevalci. Cilj boja je nesporen, jasen in smiseln. Črtomir je nesporni vodja, vsi mu sledijo, je junak. Epskost pa se v zadnji kitici podre, ker se Črtomir reši iz boja. Uvod ima sintetično zgradbo.

Krst ima analitično zgradbo (Črtomirova in Bogomilina retrospekcija). Prevladajo lirske in dramatske prvine in je tragičen. Črtomirov politični în junaški up je izgubljen, išče le še ljubezensko srečo, a tudi to na koncu izgubi in je popolnoma poražen.

Tematika: v posvetilnem sonetu Matiji Čopu srečamo tri teme: ljubezensko, pesniško in bivanjsko. V Uvodu se veže na razumevanje celotnega dela, je samointerpretacijski in vsak lahko sam ugotovi svetovnonazorsko opredelitev pesnika. Vsekakor je spesnjen na temo ljubezni do domovine, svobode in pravice. V Krstu srečamo dva pogleda na življenje: Bogomilin religiozni, v katerem upa na srečo v posmrtnem življenju, in Črtomirov, ki je tudi religiozni, saj se zanj življenje konča v pokoju groba. Njegov krst pomeni humanistično sporočilo in zavrača nasilno militantno akcijo.

Uvod je sestavljen iz 25 tercin (trivrstičnih kitic), zaključuje se s kvartino (štirivrstična kitica). Verz je peterostopni jamb – laški enajsterec, rima pa verižna; kot v Dantejevi Božanski komediji. Osrednji del Uvoda je Črtomirov nagovor soborcem, v katerem ničesar ne olepšuje; jasno pove, kakšna usoda jih čaka. Črtomir je demokrat, vsakemu pušča svobodno pot in izraža moč slovenskega duha. V govoru napoveduje tudi perspektivo Slovencev. Črtomir je odličen govornik, saj ga nihče ne zapusti, vsi se bojujejo do strašnega konca. Uvod je bogat s stilnimi sredstvi (metonimija, metafora, stopnjevanje, onomatopoija, homerska primera, antiteza, hiperbola).

Krst je sestavljen iz 53 stanc (razlago zanjo glej pri Slovesu od mladosti). V njem je predstavljena Črtomirova duševna drama, zato je osnovni ton lirski, deloma pa dramatski. Spet je posvečen glavnim temam zrele Prešernove poezije, kot so romantična ljubezen, življenjski obup, spoznanje neizbežne usode, resignacija. Krst je dramski na dialoških mestih. Raba različnih oblik kitic v Uvodu in Krstu pomeni različnost obeh delov, saj je tercina primernejša hitri pripovedi, stanca pa oblikuje posamezne trenutke v Črtomirovi življenjski drami.

Snov pokristjanjevanja Slovencev v osmem stoletju je Prešeren dobil pri Valvasorju in tudi v Linhartovi zgodovini. Prešeren razlaga, da je bila spreobrnitev edina pot iz stiske, v kateri so se takrat znašli Slovenci, Delo salzburških misionarjev je bilo temelj za poznejše delo Konstantina in Metoda v Panoniji in na Moravskem. Širila sta pisano besedo in vero, ki je bila bolj humana od poganskih. Širjenje krščanstva je imelo tudi slabe strani, saj se je širilo s tujo oblastjo, cerkvena središča so bila v tujini. Naše ozemlje so naseljevali tuji fevdalci in tako preprečili razvoj domačega višjega vladajočega sloja. Slovenski jezik je bil omejen na ljudsko kulturno življenje.