FRANCE PREŠEREN - SLOVO OD MLADOSTI
1800-1849
FRANCE PREŠEREN
Rodil se je leta 1800 v Vrbi na Gorenjskem. Na Dunaju je študiral pravo in s tem ni ustregel materini želji, da bi postal duhovnik. Leta 1824 je pisal pismo staršem, v katerem jim je sporočil, da se je dokončno odločil za študij prava in da bi se kot duhovnik osramotil. V tem pismu je Prešeren pokazal veliko ponosnega vztrajanja. Zgodaj je začel pesniti. Sprva je njegovi poeziji zelo nasprotoval Kopitar, podpiral pa ga je Čop. Mnogo bolj priljubljen od njega je bil pesnik – rimar Jovan Vesel Koseski. Prešeren je bil človek dvoma, resignacije, razočaranja nad življenjem, tudi človek vere, upanja in vztrajanja, ves čas pa ga je spremljal občutek deklasiranosti. Njegovo življenje sta zaznamovali dve ženski: bogata trgovčeva hči Primičeva Julija, ki jo je opazil v trnovski cerkvi in mu je ponujala meščanski način življenja, a je njegovo ljubezen zavračala, zato je postala njegov pesniški ideal. Druga ženska je bila ljubljanska perica Ana Jelovškova, s katero je imel tri nezakonske otroke, odrasla je le hči Ernestina Leta 1828 je Prešeren postal doktor prava in je za samostojno advokaturo zaprosil kar šestkrat in uspel šele šestić, in to v Kranju. Vse druge prošnje so bile zavrnjene, kajti avstrijske oblasti so ga razglasile za »freigeistas, državi nevarnega človeka. Ko je Prešeren odpiral svojo advokaturo, je bil moralno zlomljen. Doživel je poraz v ljubezni, poklicu in prijateljstvu – prijateljev je imel malo; najboljša, Andrej Smole in Matija Čop, sta zgodaj umrla. Edina, ki mu je dajala možnost uveljavitve, je bila poezija.
V Prešernu se je utrdila zavest, da je pripadnik malega naroda, ki se v prvi vrsti lahko konstituira le na področju jezikovne kulture. Njegova poezija je prešla različne tokove. Do leta 1828 je pesnil pod vplivom razsvetljenstva in predromantike. Pesmi je dal oceniti Kopitarju in jih je zaradi negativnih ocen večino sam zavrgel, ohranil je le Povodnega moža. Od leta 1829 do leta 1840 je zrela doba Prešernovega ustvarjanja, to je čas njegove romantike. Od leta 1841 do leta 1849 je Prešernova umetniška moč pojenjala. Leta 1847 je izdal Poezije. Umrl je leta 1849 v Kranju. Leta 1866 so Stritar, Jurčič in Levstik zbirko ponovno izdali, jo na novo uredili in napisali uvod. Stritar je začel Prešerna pojmovati kot svetovnega pesnika in s tem Slovencem približal njegovo poezijo.
PESEM
Dni mojih lepši polovica kmalo,
mladosti leta! kmalo ste minule;
rodile vé ste meni cvetja malo,
še tega rož’ce so se koj osule,
le redko upa sonce je sijalo,
viharjov jeze so pogosto rjule,
mladost! vunder po tvoji temni zarji
serce britkó zdihuje, Bog te obvarji!
Okusil zgodej sim tvoj sad, spoznanje!
Veselja dókaj strup njegov je vmoril:
sim zvedil, de vest čisto, dobro djanje
svet zaničvati se je zagovoril,
ljubezen zvésto najti, kratke sanje!
zbežale ste, ko se je dan zazóril,
Modrost, pravičnost, učenost, device
brez dot žalváti vidil sim samice.
Sim vidil, de svoj čoln po sapi sreče,
komur sovražna je, zastonj obrača,
kak veter nje nasproti tému vleče,
kogar v zibéli vid’la je berača,
de le petica da ime sloveče,
de človek toliko velja, kar plača.
Sim vidil čislati le to med nami,
kar um slepí, z goljfijami, ležámi!
Te vidit, gerji viditi napake,
je sercu rane vsekalo kervave;
mladosti jasnost vunder misli take
si kmalo iz serca spodi in glave,
gradove svítle zida si v oblake,
zelene trate stavi si v pušave,
povsod vesele lučice peržiga
ji up goljfivi, k njim iz stisk ji miga.
Ne zmisli, de dih perve sap’ce bóde
odnesel to, kar misli so stvaríle,
pozabi koj nesreč prestanih škode,
in ran, ki so se komej zacelile,
dokler, de smo brez dna polníli sode
‘zučé nas v starjih letih časov sile.
Zato, mladost! po tvoji temni zarji
serce zdihválo bo mi, Bog te obvarji!
VSEBINA IN INTERPRETACIJA
Slovo od mladosti je Prešeren napisal leta 1829, objavil pa v Krajnski Čbelici leto pozneje. Pesem je elegija in pomeni zarezo v Prešernovem pesniškem ustvarjanju. To je izpoved lastne subjektivnosti. Velja za prvo slovensko romantično besedilo.
POVZETEK VSEBINE
V prvi kitici predstavi svojo mladost, ki je polna tegob, grenkobe, bridkosti, a mu je žal, da je tako hitro minila.
V drugi kitici se pojavita dva glagola »okusil sem« in »zvedel sem«, s katerima sporoča, da je spoznal, da na svetu dobro dejanje, čista vest in poštena ljubezen nič ne veljajo; veljavo ima le denar.
V tretji kitici Prešeren ugotovi, da človek lahko uspe samo z goljufijo, lažmi in denarjem; spoštovanje in resnica nista vredna nič; denar je sveta vladar.
V četrti kitici pove, da je imel v mladosti veliko lepega upanja, da si mladi zidajo gradove v oblake, da slabe stvari hitro pozabijo; sedaj pa je Prešeren spoznal, da ni več naiven mladostnik in da je svet krut in umazan; taka ugotovitev je boleča.
Peta kitica sporoča, da se bo pesnik vedno spominjal svoje mladosti; spoznal je, da jo je izgubil, a postal je izkušen; izpove, da je potrt in žalosten, ker je mladost minila, čeprav je bila grenka in polna tegob. V središču je ideja o izgubljeni mladosti, ki si jo kljub temačnosti želi nazaj, saj ga je varovala pred vdorom usodnih spoznanj socialno-moralnem krivičnem svetu.
INTERPRETACIJA
Ključna metafora je temna zarja, ki je zgrajena na protislovni zvezi dveh, po naravi izključujočih se pojavov.
1. kitica – mladost kot muka, kot težak spomin
2. kitica – mladost kot dragocena vrednota
3. kitica – utemeljitev negativnih tez v mladosti
4. in 5. kitica – utemeljitev pozitivnih tez v mladosti
Pozitivne teze: ljubezen, modrost, pravičnost, učenost = DUHOVNE VREDNOTE
Negativne teze: goljufija, laž, sleparija, denar = MATERIALNE VREDNOTE, KJE JE PESNIK?
Pesnik je vpleten v humanistični svet in v življenjsko usodo. Tako nastane KONFLIKT, MUKA BIVANJA.
Če Prešernovo elegijo primerjamo z Vodnikovim Dramilom, ki je tipična razsvetljenska pesem, opazimo precejšnje razlike. Vodnik verjame v sožitje lastnine in človečnosti, podjetnosti in morale, medtem ko Prešeren ne le dvomi, ampak razkrije dejansko stanje: poudari moč denarja, ki je najvišja dobrina in s katerim je mogoče kupiti vse. Slovo od mladosti je izrazito romantična pesem, saj Prešeren, podobno kot drugi evropski romantiki, pesem gradi na razočaranju nad buržoazno družbo in njeno moralo. V razsvetljenstvu so ideali uresničljivi, v romantiki pa so zgolj utopija.
Srečamo se z razkolom med idealom in stvarnostjo, kar je temeljna romantična ideja.
Slovo od mladosti je elegija ali žalostinka. To je književna zvrst, ki je bila v antiki prvotno napisana v elegičnem distihu (elegen – piščal), peta pa je bila ob spremljavi flavte. Določena je bila oblika. Od Ovida naprej s tem izrazom označujemo pesem žalostne vsebine (Orid je bil rimski pesnik, ki je bil pregnan v Pont ob Črnem morju; zelo ga je mučilo domotožje in napisal je veliko elegij žalostink.).
Pesem je zgrajena iz petih osemvrstičnih kitic stanc ali oktav. V prvih šestih verzih je rima prestopna, končajo pa se z zaporedno rimano dvojico verzov (ab, ab, ab; cc). Verz je laški (italijanski) enajsterec oz. enajstzložni jamb oz. peterostopni nadštevilni jamb.
Dni mojih lepši polovica kmalo
U-/U -/U -U-/U -/U
V prvih šestih verzih vsake kitice je teza, v zadnjih dveh pa antiteza. Prvih šest verzov preveva negativno sporočilo, zadnja dva verza pa sporočata hrepenenje. Zadnja dva verza pete stance pomenita sklep razmišljanja celotne pesmi, kajti tu zajame bistvo mladosti z metaforo »temna zarja« in »žalovanje za mladostjo, kakršna koli je že bila.
Pesem je bogata s stilnimi značilnostmi:
-nagovor ali apostrofa (Zato, mladost!)
-vzklik ali eksklamacija (Bog te obvarji!)
-ukrasni pridevki (temna zarja, zelene trate, gradovi svetli)
-poosebitev ali personifikacija (leta mladosti so rodila)
-anafora (de le petica …de človek toliko …)
-primera ali komparacija (človek toliko velja, kar plača)
nasprotje ali kontrast (temna zarja)
brezvezje ali asindeton (modrost, pravičnost, učenost, device…)
miselni prestop ali enjambement (Modrost, pravičnost, učenost, device brez dot žal’vati videl sem samice)
inverzija (Dni mojih …)
arhaični jezik (videt’, ‘zuče, obvarji)