FRANCE PREŠEREN - SONETNI VENEC (1 ., 7., 8., 15.)
1800-1849
FRANCE PREŠEREN
Rodil se je leta 1800 v Vrbi na Gorenjskem. Na Dunaju je študiral pravo in s tem ni ustregel materini želji, da bi postal duhovnik. Leta 1824 je pisal pismo staršem, v katerem jim je sporočil, da se je dokončno odločil za študij prava in da bi se kot duhovnik osramotil. V tem pismu je Prešeren pokazal veliko ponosnega vztrajanja. Zgodaj je začel pesniti. Sprva je njegovi poeziji zelo nasprotoval Kopitar, podpiral pa ga je Čop. Mnogo bolj priljubljen od njega je bil pesnik – rimar Jovan Vesel Koseski. Prešeren je bil človek dvoma, resignacije, razočaranja nad življenjem, tudi človek vere, upanja in vztrajanja, ves čas pa ga je spremljal občutek deklasiranosti. Njegovo življenje sta zaznamovali dve ženski: bogata trgovčeva hči Primičeva Julija, ki jo je opazil v trnovski cerkvi in mu je ponujala meščanski način življenja, a je njegovo ljubezen zavračala, zato je postala njegov pesniški ideal. Druga ženska je bila ljubljanska perica Ana Jelovškova, s katero je imel tri nezakonske otroke, odrasla je le hči Ernestina Leta 1828 je Prešeren postal doktor prava in je za samostojno advokaturo zaprosil kar šestkrat in uspel šele šestić, in to v Kranju. Vse druge prošnje so bile zavrnjene, kajti avstrijske oblasti so ga razglasile za »freigeistas, državi nevarnega človeka. Ko je Prešeren odpiral svojo advokaturo, je bil moralno zlomljen. Doživel je poraz v ljubezni, poklicu in prijateljstvu – prijateljev je imel malo; najboljša, Andrej Smole in Matija Čop, sta zgodaj umrla. Edina, ki mu je dajala možnost uveljavitve, je bila poezija.
V Prešernu se je utrdila zavest, da je pripadnik malega naroda, ki se v prvi vrsti lahko konstituira le na področju jezikovne kulture. Njegova poezija je prešla različne tokove. Do leta 1828 je pesnil pod vplivom razsvetljenstva in predromantike. Pesmi je dal oceniti Kopitarju in jih je zaradi negativnih ocen večino sam zavrgel, ohranil je le Povodnega moža. Od leta 1829 do leta 1840 je zrela doba Prešernovega ustvarjanja, to je čas njegove romantike. Od leta 1841 do leta 1849 je Prešernova umetniška moč pojenjala. Leta 1847 je izdal Poezije. Umrl je leta 1849 v Kranju. Leta 1866 so Stritar, Jurčič in Levstik zbirko ponovno izdali, jo na novo uredili in napisali uvod. Stritar je začel Prešerna pojmovati kot svetovnega pesnika in s tem Slovencem približal njegovo poezijo.
INTERPRETACIJA
Iz črkarske pravde je Prešeren izšel kot zmagovalec, zato se je lahko posvetil poeziji. Čop ga je seznanjal z mnenjem bratov Schlegel, da veljava naroda temelji na kulturi jezika, ta pa na literaturi, ki jo narod premore.
Sonetni venec je virtuozna umetnina, v kateri pesnik s shematično obliko zapolni mnogovrstno in mogočno vsebino. Prešeren je svoj Sonetni venec napisal leta 1833, objavil pa ga je leta 1834 kot prilogo Ilirskega lista. Neposredna vzpodbuda za nastanek tega dela je bilo Prešernovo srečanje z Julijo Primic in zaljubljenost vanjo.
Sam naslov pove, da je to cikel, kjer se nekaj spleta, prepleta. Taki sonetni venci so se pojavljali že v Italiji v času renesanse (Petrarca, Taro). V Italiji, v Sieni, je bila šola, ki je učila in gojila sonetne preplete, splete ipd. Tako so nastajale zelo umetelne oblike, tudi z več kot štiridesetimi soneti in zelo zapletenimi pravili.
Prešeren v prvem sonetu razloži, kaj sonetni venec je in kako je zgrajen. Zahtevno zgradbo je Prešeren zelo poenostavil, da bi bila razumljiva vsem, a je kljub temu enkratna kot literarna zvrst.
Prešernov Sonetni venec je torej zgrajen iz štirinajstih sonetov in petnajstega, končnega, ki ga pesnik imenuje Magistrale ali mojstrski sonet. Magistrale je trikrat peta pesem. To pomeni, da je prvi verz magistrala prvi verz prvega soneta ter zadnji verz štirinajstega soneta oz. zadnji verz prvega soneta prvi verz drugega soneta in drugi verz magistrala itn. V sonetu Magistrale je tudi akrostih prve črke verzov dajo neko misel, besedo tu se glasi: PRIMICOVI JULJI (umetniški artizem). Prešeren je cikel gradil na sienski obliki sonetnega venca, a ni bil zgolj posnemovalec, pač pa je spremenil notranje, pomenske funkcije te oblike.
Tako se v vencu ustrezno zunanji zgradbi prepletajo tudi notranji elementi. Prisotne so tri teme:
-ljubezenska (do Julije pesniškega ideala), ki zajema 2., 3., 4., 5., 10., 11., 13., in 14. sonet
-domovinska, ki zajema osrednje tri sonete
-poetološka, ki povezuje obe prejšnji temi
Temeljna misel Sonetnega venca je: če bi Julija uslišala Prešernovo ljubezen, potem bi se razmahnila tudi njegova poezija, ta pa bi kulturno povzdignila slovenski narod. V duhovnem pogledu je to pesnitev, ki je združila izpovedovanje osebnega in nacionalnega pojmovanja. Po zunanji dikciji je ta pesnitev ljubezenski nagovor Juliji.
1. SONET
Poet tvoj nov Slovencem venec vije,
‘z petnajst sonetov ti tako ga spleta,
de magistrále, pesem trikrat peta,
vseh drugih skupaj veže harmoníje.
Iz njega izvira, vanjga se spet zlije
po vrsti pesem vsacega soneta;
prihodnja v prednje koncu je začeta;
enak je pevec vencu poezije:
Vse misli zvirajo ‘z ljubezni ene
in kjer ponoči v spanju so zastale,
zbudé se, ko spet zarja noč prežene.
Ti si življenja moj’ga magistrále,
glasil se ‘z njega, ko ne bo več mene,
ran mojih bo spomin in tvoje hvale.
INTERPRETACIJA
Prvi sonet je uvodni sonet, ki sporoča, kako je Sonetni venec zgrajen in komu je namenjen. Taka kot je zgradba cikla, je tudi pesnikova ljubezen do Julije, ki ji je cikel posvečen (Julija Primic Prešernova nikoli izpolnjena ljubezen in njegov pesniški ideal); vse misli zvirajo ‘z ljubezni ene. Ljubezenska vsebina prvega soneta je v duhu petrarkizma – poveličevanje izvoljenega dekleta, čaščenje njene lepote …, vendar pa je opazen premik od ljubezni k poeziji. S temo pesništva se sonet začenja in tudi konča. Prešeren namreč v zadnji tercini predstavi poezijo kot vrednoto, ki bo obstajala dlje kot on in njegova izvoljenka.
7. SONET
Obdajale so utrjene jih skale,
ko nekdaj Orfejovih strun glasóve,
ki so jim ljudstva Tracije surove
krog Hema, Ródope bile se vdale.
De bi nebesa milost nam skazale!
otajat’ Krajna našega sinove,
njih in Slovencov vseh okrog rodove,
z domačmi pesmam’ Orfeja poslale!
De bi nam srca vnel za čast dežele,
med nami potolažil razprtije,
in spet zedinil rod Slovenš’ne cele!
De b’ od sladkóte njega poezije
potihnil ves prepir, bile vesele
viharjov jeznih mrzle domačije!
INTERPRETACIJA
Sedmi sonet je skupaj z osmim sonetom vrh Sonetnega venca. Obravnava nacionalno temo v povezavi s poetološko. V šestem sonetu Prešeren izpostavi žalostno usodo slovenskega pesništva – tu se pesimizem umakne optimizmu. Preobrat napravi s pomočjo Orfejevega motiva, ki mu posveti celoten sonet. V kvartinah izpostavi Orfeja kot prispodobo, ki jo pojasni v tercinah. Prešeren si želi, da bi tudi Slovenci dobili pesnika, kot je bil Orfej (grški mitološki pevec, ki je s svojo pesmijo kultiviral ljudstvo Trakije), da bi pomiril sprte Slovence in zbujal narodni ponos, da bi Slovence kultiviral. Prešeren je torej poeziji pripisoval posebno moč v okviru osebne in tudi narodove usode.
8. SONET
Viharjov jeznih mrzle domačije
bile pokrajine naše so, kar, Samo!
tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo
pozabljeno od vnukov veter brije.
Oblóžile očetov razprtije
s Pipínovim so jarmom sužno ramo
od tod samó krvavi punt poznamo,
boj Vitovca in ropanje Turčíje.
Minuli sreče so in slave časi,
ker vredne dela niso jih budile,
omólknili so pesmi sladki glási.
Kar niso jih zatrle časov sile,
kar raste rož na mladem nam Parnasi,
izdíhljeji, solzé so jih redile.
INTERPRETACIJA
Osmi sonet prinaša zgodovinsko osvetlitev orfejevskega mita. Pesnik predstavi svoj pogled na zgodovino svojega naroda, ki je kritičen in otožen. Slovenci vse od Samove države v 7. st. naprej niso imeli svetlih dni – kot dokaz naníza za Slovence najbolj prelomne trenutke: izguba samostojnosti in padec pod Pipinov jarem, kmečke punte, fevdalne dinastične boje, turške vpade. Taka preteklost je zatrla slovensko pesem kolikor je pa je, je otožna in žalostna. Tudi pesmi Sonetnega venca so hčere vzdihljajev in solza. Zaradi nesvobode med Slovenci niso mogła nastajati velika in svetla pesniška dela.
15. SONET/ MAGISTRALE
Poet tvoj nov Slovencem venec vije,
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale,
Iz srca svoje so kali pognale
Mokrócveteče rož’ce poezíje.
Iz krajev niso, ki v njih sonce sije;
Cel čas so blagih sapic pogreš’vále,
Obdájale so vtrjene jih skale,
Viharjev jeznih mrzle domačije.
Izdíhljaji, solzé so jih redíle,
Jim moč so dale rasti neveselo,
Ur temnih so zatirale jih sile.
Lej, torej je bledo njih cvetje velo!
Jim iz oči ti pošlji žarke mile
In gnale bodo nov cvet bolj veselo.
INTERPRETACIJA
V petnajstem sonetu prevladuje poetološka tematika, ki je prepletena z ljubezensko in domovinsko. Prešeren si abi slovensko poezijo odrešil žalosti in zapuščenosti. Na koncu svojo prošnjo navezuje na zeli, da Julijo, češ da bi moč njene ljubezni lahko razsvetlila njegovo poezijo: Julijina naklonjenost bo odrešila pesnika in njegov navdih, on pa bo ustvaril veliko poezijo, ki bo iz kulturne teme odrešila slovenski narod