Novela je bila prvič objavljena leta 1915. Osrednji motiv je napovedan že v naslovu: to je motiv, posebno značilen za mite in pravljice, tokrat pa je v groteskni podobi prenesen v sodobni vsakdan. Preobrazba ni privlačna za povprečnega človeka, saj v ljudeh mrčes vzbuja gnus in odpor. Motiv preobrazbe ima torej simbolni pomen in kaže na posameznikovo doživljanje samega sebe in medčloveških odnosov. Ob osrednjem motivu je še več drugih. Motiv prehranjevanja pomeni vztrajanje pri življenju, ob poslušanju sestrinega igranja na violino pa je Gregor razmišljal o duhovni hrani in se zaradi tega prepričeval, da je še vedno človek. Motiv slike z damo v kožuhu se pojavi takoj po preobrazbi. V Gregorjevi sobi je visela slika z damo v krznu, ki jo je Gregor skušal rešiti tako, da je splezal nanjo, ko sta mati in sestra hoteli izprazniti sobo. Ob tem je njegovemu trebuhu godil dotik s steklom. Poznavalci so si motiv razlagali kot prikrito erotiko; Gregorju je nekaj pomenila zgolj telesna ljubezen brez prave duhovne povezave. Motiv ure je povezan s spoznanjem človekove ujetosti v času (ta motiv je pogost tudi v drugih Kafkovih besedilih). Motiv sobe postane simbol ujetosti, soba kot svet. Po preobrazbi se je Gregorju svet zožil na štiri stene, bralec pa je skupaj z Gregorjevo družino šele po njegovi smrti deležen nekaj zunanjega prostora. Motiv smrti oz. odrešitve s smrtjo je precej zapleten in povezan z drugimi motivi. Ne izvemo, ali je Gregor umrl zaradi lakote, rane ali žalosti, ali se je umaknil iz ljubezni do družine ali iz obupa nad svojim brezizhodnim položajem (samomor?). Morda je bil to edini način, da jim je lahko pokazal, da jih razume, morda pa je bilo to še zadnje dejanje prilagajanja in izpopolnjevanje tistega, kar so od njega pričakovali.

Če take motive združimo v temo, spoznamo, da novela govori o izgubljenosti posameznika, odtujenosti med ljudmi, bivanjski stiski, občutku krivde, strahu, utesnjenosti, nasilju družbe nad posameznikom. Gregorjeva preobrazba ostaja nepojasnjena. Njegova žrtev za domače, izbira predvelikonočnega časa in ura smrti (tri ponoči) – hote ali nehote? – namigujejo na Kristusovo odrešenje sveta s smrtjo. Dogajalni čas tudi sicer ni natančno določen, a iz vmesnih opomb lahko sklepamo, mo, da je asociacija na Kristusovo življenje – od božiča do velike noči. Na koncu se smrt umakne življenju, prostor se razširi, pogovarjajo se o Gretini poroki in njenem lepem in košatem telesu – po njenem telesu bo šlo življenje naprej. Iz motivov, povezanih v temo, lahko razberemo ideje: ideja o odtujenosti v medčloveških odnosih – vzvišen odnos družbe do posameznika, ki mu ne priznava individualnosti; druga ideja je videna tudi v prezirljivem odnosu družbe do umetnika in umetnosti; tretja ideja je povezana z iskanjem posameznikovega življenjskega smisla in z njegovo lastno krivdo za tragičen bivanjski položaj. Poznavalci Kafkovega življenja v noveli vidijo tudi precej avtobiografskega, saj je z njo želel sporočiti prezirljiv, vzvišen odnos družine do njenega člana.

Kafka je modernistični avtor, v slogu tradicionalen, v vsebini pa pri njem najdemo različne kombinacije simbolizma in nadrealizma. Situacije iz sanjskega sveta prikazuje v preprostem, hladnem, stvarnem realističnem in skopem slogu. Tako doseže vtis, kot da gre za nekaj vsakdanjega in v celoti verjetnega. Novela je moderna pripovedna groteska, mešanica nenavadnih, grobo komičnih prvin z globljim pomenom. Življenje je prikazano v popačeni, nenavadni podobi, ki je hkrati smešna in grozljiva, in sicer s pomočjo sanjskih vizij, asociacij in simbolov.

Preobrazba velja za novelo, za katero je značilna zgradba dramatskega trikotnika – stopnjevanje napetosti od zapleta do vrha in prevrata, ki je na koncu novele. V Preobrazbi pa je ta dogodek (Gregorjeva preobrazba v hrošča) že na začetku, nadaljevanje pa ni stopnjevanje, pač pa celo zmanjševanje napetosti, zato bi to lahko imenovali antinovela.