Pesem Večerna pravljica je izšla v pesniški zbirki Mozaiki (1959). Strniša je bil zelo navdušen nad Kantom in njegovo filozofijo. Zgradil je poseben pogled na ta in oni svet kot na harmonično celoto in se je znal skozi privide in halucinacije seliti v čisti abstraktni svet idej – vse to z namenom, da bi osmislil to življenje.

Vsebina Večerne pravljice je iz dveh delov. Vsebina prvega dela je čudežni svet ponoči, vsebina drugega so ljudje, ujetniki groze in sanj, ko spijo. Ideja prvega dela je: višji svet obstaja, vendar ga ljudje ne vidijo. Ideja drugega dela je: ljudje se zaprejo v svoje hiše, strah jih je, sanjajo moreče sanje – očitno zato, ker ne vidijo onega drugega sveta.

Pri tej pesmi smo pozorni zlasti na naslov: pravljica. Pesnik opisuje podobno kot v pravljici, vendar ta pravljica ni pomirjujoča in ne uspava – to ponazori predvsem z izborom besed in besednih zvez: drevesa odpro debla s suhim pokom, temna srca pričnejo biti z glasom daljnih bobnov … Ponavadi je pravljica prijetna, medtem ko je ta grozljiva, plod pesnikove domišljije. Pesnik realno povezuje z nerealnim, sanjskim svetom. Je torej nadrealistična podoba sveta, v katerem zlovešče sanje preraščajo človeka do tiste mere, ko ta postaja le njihova nemočna igrača. Tudi človeška bivališča ne nudijo nikakršne varnosti, ampak so le del sveta, v katerem je zavestna sfera človekovega doživljanja do konca izročena divjanju podzavestnega, sanjskega sveta. Ne samo, da sanje niso več lepe in da pravljice niso več pribežališče, ki dopušča pozabljenje vsega hudega – šele izprožen podzavestni svet je razkril skrajno nemoč in grozo človekovega odtujenega bivanja. Ta skrajna, z nadrealistično metaforiko vzpostavljena groza bivanja sredi sovražnega sveta pomeni eno najtemnejših razkritij človekovega položaja v povojni slovenski poeziji. Besedilo je fantazijsko preoblikovana resničnost. Z zadnjim deziluzionističnim verzom pesnik sporoči, da človek niti v svoji lastni hiši (v samem sebi, v zavesti) ni gospodar, ampak njegovo življenje obvladuje nekdo drug.

Čeprav je vsebina pesmi moderna, pa z obliko ni tako – ta je tradicionalna. Pesem je sestavljena iz treh štúrivrstičnic. Verzni konci se glasovno ujemajo, in sicer v asonanci; tj. ujemanje samoglasnikov v dveh ali več besedah od zadnjega naglašenega zloga naprej (obsega lahko le po en samoglasnik – moška asonanca = dan – glas; lahko po dva samoglasnika – ženska asonanca = cvetlice – krinoline; lahko po tri samoglasnike – tekoča asonanca = deklice – redkvice). V Večerni pravljici si asonance sledijo izmenično (abab), so ženske in moške, le v zadnji kitici se red s posebnim učinkom podre, pojavi se rima. Sprememba ritma ustreza vsebini – zadnja kitica je antitetična prvima dvema.

Pesem je tudi sicer stilno bogata; srečamo personifikacijo (veliki kamni se dvignejo …), bogate in nenavadne ukrasne pridevke (suhi pok, mehki obrazi gob, orjaški sivi pajki …), sinestezijo (suhi pok); povedi so dolge, prevladujoča je priredna struktura.

Besedni slog: izrazito so poudarjeni glagoli (visi, dvignejo, bodijo, spijo, se igrajo…), slog je poudarjen z izrazitimi samostalniškimi besednimi zvezami (glas daljnih bobnov; globoke, nizke jame svojih sob…).

V pesmi so močne groteskne prvine, ki se stopnjujejo od začetka pesmi. Prvine iz izkustvenega sveta (kamni, pajki, gobe) pesnik prikazuje na povsem svoj, nevsakdanji način, s pretiravanji in popačenimi liki, ki učinkujejo komično in so daleč od vsakdanjega pojmovanja razumnosti, so kvečjemu pravljični.

Groteska je take vrste književno delo (lahko je novela, črtica, roman, pesem…), ki ga navzven označuje surovo komičen, norčevsko nenavaden izraz, za fantazijsko preoblikovano realnostjo pa se pogostoma skrivajo stiska in strah pred nesmislom. (Razlago za grotesko glej še pri interpretaciji N. V. Gogolj: Plašč.)