IVAN CANKAR - HLAPCI

1876-1918

IVAN CANKAR

Rodil se je leta 1876 na Vrhniki v revni družini in je bil pozneje zelo navezan na rojstni kraj. Hrepenel je po dveh mestih: po Vrhniki in Ljubljani. Realka, ki jo je obiskoval v Ljubljani, mu je pustila trpek spomin – učni jezik je bila nemščina, slovenščina pa je bila le učni predmet. Materinščino ga je poučeval Fran Levec, ki je v Cankarju prvi odkril pisateljski talent. Nato je Cankar študiral tehniko na Dunaju, a je študij kmalu opustil.

 

Cankar je postal prvi slovenski poklicni pisatelj. Veliko časa je preživel na Dunaju v delavskem predmestju Ottakring pri družini Loeffler. Leta 1907 se je nekaj časa ukvarjal s politiko in je vanjo posegel tudi kot socialistični kandidat za poslanca na volitvah. Leta 1909 je odšel k bratu v Sarajevo, od koder se je leta 1910 vrnil v Ljubljano in se naselil na Rožniku, kjer je živel do svoje smrti leta 1918. Cankar je pokopan v skupnem grobu slovenske moderne v Ljubljani. O njem je Anton Slodnjak napisal biografski roman Tujec.

 

Cankar se je odzival na vse dogodke. Bil je pesnik, pisatelj, dramatik, esejist, kritik (tudi likovni), avtor številnih člankov in prevajalec. Njegova dela je izdajal založnik Schwentner.

 

Dela: Erotika – pesniška zbirka (nov izraz, od nove romantike, dekadence do simbolizma), Vinjete – zbirka črtic – 1899, Tujci, Knjiga za lahkomiselne ljudi 1901, Na klancu 1902, Ob zori – 1903, Hiša Marije Pomočnice, Gospa Judit, Križ na gori – 1904, potepuh Marko in kralj Matjaž – 1905, Martin Kačur, Nina – 1906, Hlapec Jernej in njegova pravica, Aleš z Razora – 1907, Zgodbe iz doline šentflorjanske – 1908, Kurent, Za križem – 1909, Volja in moč 1911, Milan in Milena 1913, Podobe iz sanj 1917; po njegovi smrti izidejo zbirke črtic o njegovi mladosti – Moje življenje, Tuje življenje. Dramska dela: Romantične duše, Jakob Ruda – 1900, Za narodov blagor – 1901, Kralj na Betajnovi- 1902, Pohujšanje v dolini šentflorjanski – 1908, Hlapci – 1910, Lepa Vida – 1912. Je tudi avtor dveh del polemičnih spisov: Krpanova kobila – 1907, Bela krizantema – 1910.

 

Cankar je bil sprva pesnik in je v pesmih sledil Prešernu in Gregorčiču, nato Aškercu in Heineju. Pozneje se je preusmeril v prozo (pisal je črtice in povesti), najprej po zgledu poetičnega realizma, a se je polagoma usmerjal v dekadenco in simbolizem ter v slogu v impresionizem. V zadnjem ustvarjalnem obdobju se je Cankar iz simbolizma pomaknil v ekspresionizem, njegova proza pa je postala še bolj lirizirana. Cankar je bil klasični pisatelj in z njim sta slovenska proza in dramatika dosegli svetovno raven.

VSEBINA

V prvem dejanju izvemo za rezultate volitev. Učitelj Jerman in Anka se pogovarjata; Jermana je do Anke vezala ljubezen, a ga ta ni jemala resno. Misel vseh protagonistov (učiteljev) je bila usmerjena v zmago liberalne strani. Glavno jim je bilo, da bi ostala zabava in ples. Pri tem je bil glavni Komar, ki je bil človek velikih besed in fraz. Učitelj Hvastja ni govoril veliko, a bil je prepričan v stvari, ki jih je govoril. Svojih misli ni spreminjal, bil je na strani klerikalcev. Komar se mu je posmehoval; rekel mu je, da je mežnar, mevža in da bo po volitvah dal za črno mašo. Poštar je sporočil rezultat volitev, na katerih so zmagali klerikalci. Se tisti trenutek so se vsi protagonisti prelevili; bistveno je bilo, da ostaneta ples in zabava. Na vratih se je prikazal župnik in vsi so ga hiteli pozdravljati, le Jerman ne. Župnik je v Jermanu začutil enakovrednega nasprotnika.

 

V drugem dejanju je najprej potekalo »čiščenje« knjižnice. Nadučitelj in Komar sta odstranjevala tiste knjige, ki niso bile primerne za tedanji politični prostor (odstranila sta Prešerna, Aškerca… tudi Cankarja, češ da ni niti liberalec, ampak sam bog vedi kaj). Še prej pa je moral Komar izpolniti pokoro, ki mu jo je napovedal Hvastja, ko ga je le-ta zasmehoval zaradi klerikalizma. Komar je moral pred Hvastjo poklekniti na obe koleni. V knjižnico sta vstopili učiteljici Lojzka in Geni, obe >>spokorjeni«, Komar pa se je hvalil s sramotnim poklekom pred Hvastjo. Vrnil se je Hvastja, rekoč, da bo prišel Jerman. Ko je prišel župnik, so ga vsi z vdanostjo pozdravili. Z zamudo je vstopila Minka, češ da je bila »pri sveti spovedi<«. Skratka, vsi so bili spreobrnjeni. Župnik je bil hladen, trd človek in v svojem govoru je učitelje ošteval zaradi preteklosti in jih pozival k ponižnosti. Komar je izdal Jermana, češ da je pod oknom stal z brezbožnim kovačem Kalandrom. Ko je vstopil Jerman, mu je župnik spoštljivo segel v roko in mu svetoval, naj ljudi pusti pri miru. Jerman se je župniku uprl in ko je župnik vpletel Jermanovo mater, se je ta odzval zelo prizadeto. Ni prenesel, da je župnik javno govoril o njegovi materi, ki je bila zanj sveto bitje. V prvem spopadu je bil močnejši župnik, toda Jermana ni premagal. Drugo dejanje se konča s kratkim prizorom med Jermanom in Komarjem, ko je Jerman izdal satirično pripombo o protireformaciji in narodu – drhali.

 

Tretje dejanje se prenese v Jermanovo sobo, v kateri sta bila Jerman in Kalander ter razpravljala o njunem nadaljnjem delovanju. Lojzka je Jermanu prinesla Ankino sporočilo, naj ne misli več nanjo. Vstopil je tudi pijani Komar in žalil Jermana. Nato je prišel še župnik, zato je Jermanova mati z belim prtom pogrnila mizo in župniku ponudila čaj; pri Kalandrovem obisku ni bila tako razpoložena. Župnik je prišel z dobrim namenom prišel se je še enkrat pogovorit z Jermanom, saj ga je cenil kot poštenega moža. Toda Jermanovo mnenje je ostalo nespremenjeno. Ko mu je župnik odkrito grozil, češ da kdor prekrši zakon (Kajti ena beseda je živa in vsem razumljiva – oblast. Pokori se, ne upiraj se, je poglavitna zapoved.), ga čaka najhujše, se je Jerman odkrito odločil za dejanje iz hlapcev napraviti ljudi. Na koncu tega dejanja je mati prosila Jermana, naj ne zavrže Boga.

 

V četrtem dejanju se dogajanje prenese v krčmo. Kalander in Jerman sta pripravila zborovanje delavcev. Vzdušje je bilo naelektreno; prišlo je le nekaj delavcev in veliko izzivalcev. Kmalu po Jermanovem govoru se je zborovanje spremenilo v pretep. V tem poglavju se je Komar izkazal kot skrajno negativna oseba, saj je začel zbirati podpise za Jermanovo premestitev. Dejanje se konča z župnikovim prihodom v gostilno in z energičnim Kalandrovim nastopom, ko je bil pripravljen s silo braniti Jermana.

 

Peto dejanje se je ponovno dogajalo v Jermanovi sobi. Pri njem sta bili Lojzka in Geni in zgodilo se je, kar je bilo napovedano – Jerman je bil prestavljen na Goličavo in moral bo na pot. Obiskal ga je tudi Hvastja in mu prinesel kolin za na pot. Hvastja je zaslutil Jermanovo namero o samomoru, enako tudi Lojzka, ko se je poslavljala od njega. Ko je prišel po navodila Kalander, se Jerman ni več obnašal voditeljsko, saj je svojo vlogo prepuščal Kalandru. Prišel je tudi župnik, ki je Jermanu naložil pokoro in upanje, molitev. Tik pred odhodom je priznal, da je Jerman delal prav. Jermanova mati je umrla. Zaključek drame je simbolen. Ko je Jerman vzel v roke revolver, je zaslišal materin glas in Lojzkino ljubezen, ki sta ga priklicala nazaj v življenje.

INTERPRETACIJA

Na nastanek Hlapcev je vplivalo realno politično ozadje na Slovenskem leta 1907. Časopis Slovenec je v svojih člankih odkrito “grozil”, da učitelj, ki je privrženec liberalne socialnodemokratske struje, sploh ne more biti učitelj. Tako je bila svobodna misel ogrožena in porodila se je ideja za Hlapce. Cankar je izjavil: »Naredil sem veren portret naših sedanjih, nadvse umazanih političnih razmer. Sprva je Cankar hotel delo nasloviti Sužnji, pozneje pa se je odločil za Hlapce. Dramo, ki je izšla leta 1910, je v glavnem napisal v Sarajevu pri bratu Karlu. Delo je naletelo na številne neugodne kritike, tako da Cankar ni doživel uprizoritve drame. Hlapci so bili najprej uprizorjeni leta 1919 v Trstu, nekoliko pozneje, istega leta, v Zagrebu in šele decembra 1919 v Ljubljani.

 

Drama ima pet dejanj. Napisana je v sintetični tehniki in jo lahko razdelimo na dve polovici: v prvi Cankar satirično prikazuje vedenje izobraženstva po zmagi klerikalcev in že v tej polovici se napoveduje, ob satirični ideji, ideja nonkonformizma, katere predstavnik je bil učitelj Jerman. V 2. polovici (po tretjem dejanju) pa prevlada ideja etične krivde in očiščenja. To je Jermanova osebna tragedija.

 

Dogajalni prostor je podeželski kraj, dogajalni čas pa prvo desetletje 20. stoletja.

 

Snov: volitve, zmaga klerikalcev, položaj učiteljstva. V deželi potekajo volitve predstavnikov za deželni parlament (sedež v Ljubljani) in za avstrijski parlament. Učiteljstvo reagira izredno hlapčevsko, kar pomeni, da so brezznačajni in se obračajo po vetru; Minka se spremeni v hinavsko tercialko, Komar pa celo v ovaduha.

 

Osebe z značajem so: Jerman, Hvastja, župnik, Lojzka, mati; negativno pa so prikazani: Komar (že ime je metaforično), Anka in vaška srenja zaradi svoje neizobraženosti.

 

Zunanji dramski konflikt je med klerikalno oblastjo, ki jo predstavlja župnik, in med sproletariziranim izobraženstvom. Notranji konflikt pa se zgodi v Jermanu. Gre za spor med družbeno-politično akcijo in med vestjo, ki mu očita krivdo za materino bolezen in smrt.

 

Učitelj Jerman je osrednja osebnost drame. Je oster bojevnik za spreminjanje sveta, a cankarjansko sanjav. V ljubezni je občutljiv, predvsem pa brez močne volje. Po eni strani je šibak, ne dovolj pripravljen za pretežko breme, po drugi strani pa trmast, dosleden, iskren, pošten in pokončen človek, ki se je dokončno zlomil v četrtem dejanju (prizor v gostilni), ker se je v njem zbudil občutek krivde zaradi matere. Zlomljen je pomislil tudi na samomor. A se oklene rešilne bilke v Lojzki, v ljubezni, ki je sprva ni prepoznal, a se zdi, da jo uvidi kot vrednoto in možnost, ki mu bo osmislila nadaljnje življenje. Jerman spozna, da se mora opreti nase in na ponujeno Lojzkino ljubezen in morda vidi rešitev tudi v transcendenci. Raje, kot da se prilagodi nenačelnim učiteljem, sprejme pot pregnanstva in tako ostane zvest samemu sebi.

 

Ideja Hlapcev je kritika brezznačajnosti slovenske inteligence ter intimna Jermanova drama. V Hlapcih ima konec mističen prizvok, kar pomeni prehod iz družbenokritičnega Cankarja v psihološkoetičnega. Konec je vendarle tragičen – Jerman je bil kriv brez krivde in moral je na Goličavo. Konec Hlapcev pa ni tragičen, če pomislimo, da se boj nadaljuje s kovačem Kalandrom. Konec Hlapcev je tako vendarle optimističen, kaže se v Kalandrovem izreku: »Ta roka bo kovala svet. S to roko sta izražena upanje in vera v lepšo prihodnost tudi za hlapčevski narod.

 

Hlapci so igra nesporazumov – žena je preklinjala moža, Jerman in župnik sta se spopadla brez milosti, čeprav je župnik dejal, da ima Jermana rad; Jerman je ljubil Anko, ona pa se je pri tem dolgočasila; Jerman je ljubil mater, mati pa je zbolela in umrla Srečujemo se z nesporazumi, nesoglasji jezikov.

 

Hlapci so realistično-simbolistična drama. Zadnji prizor je v celoti simbolen.

WordPress Appliance - Powered by TurnKey Linux