Visoška kronika je zadnje Tavčarjevo delo, napisal ga je leta 1919, da bi dokazal, da je kljub starosti ohranil ustvarjalno moč. Na posestvu Visoko, ki ga je kupil na začetku 20. stoletja, je našel zapiske o visoškem arhivu in sklenil napisati trilogijo o življenju na posestvu, vendar mu je uspelo končati le prvi del, nato ga je prehitela smrt. Drugi del trilogije naj bi se dogajal v dobi Marije Terezije, tretji pa v Napoleonovih časih.

Visoška kronika je izhajala v Ljubljanskem zvonu leta 1919 in je zgodovinski roman. Posega v dobo protireformacije in tridesetletne vojne med katoličani in protestanti, dobo vraževerja in preganjanja čarovnic.

Pisatelj je v središče romana postavil dve osebi: očeta Polikarpa in sina Izidorja – slednji je kronist in hkrati pripovedovalec romana.

Roman obsega 14 poglavij. V prvih sedmih sta v ospredju skrivnostni, mračni Polikarp Khallan in njegova življenjska zgodba. Na Polikarpovo skrivnost že na začetku dela opozarjata njegovo vedenje ter odnos med njim in hlapcem Lukežem, ki o Polikarpu marsikaj ve. Polikarpova skrivnost se z analitično pripovedno tehniko odkriva vse do konca 7. poglavja. Prvi del Visoške kronike doseže vrh v 5. poglavju, ko se Polikarp zlomi ob izpovedi in smrti stare Pasaverice.

V drugi polovici romana se zgodba osredotoča na Izidorja. Vrh tega dela je v 13. poglavju, opisu preizkusa, ali je Agata čarovnica, ki naj bi odločil o Izidorjevi nadaljnji usodi. Za drugi del romana je značilna sintetična pripovedna tehnika, saj se zgodba odvija po kronološkem zaporedju dogodkov.

Polikarp in Izidor Khallan ne vplivata le na zgradbo romana, marveč tudi na izbiro kontrasta kot temeljnega pripovednega postopka. Osrednja lika Visoške kronike se razlikujeta po značaju, verskem prepričanju… Polikarp je luteran, trd, močan, neizprosen človek, Izidor pa šibak in neodločen človek, vzgojen v katoliški veri. Očeta se boji in ga hkrati občuduje.

Slog Visoške kronike je podoben, kot v Tavčarjevih zgodnejših delih. Kot za povest Cvetje v jeseni, je tudi za Visoško kroniko značilna bogata metaforika. Ker je zgodba postavljena v 17. stoletje in na začetek 18. ter napisana kot kronika, ji je Tavčar dal zgodovinsko patino. Uporabil je precej domačih in tujih arhaizmov (lakot namesto lakota, kastel namesto grad, batalja namesto bitka, deležnike na -ši, -vši …); duha starinskosti ji dajejo tudi: zamenjan besedni red (izmučena moja duša, zemlja domača …); navajanje datumov z imeni svetnikov (Rodil sem se v Gospodovem letu 1664, na dan sv. Izidorja …); zapis imen (Khallan, Joannes Franciscus…). V romanu imajo posebno mesto navedki obrednih besedil in prvine biblijskega sloga.

Izidor Khallan pripoveduje zgodbo v prvi osebi, vendar ne o sočasnem dogajanju, temveč o nečem, kar se je zgodilo že pred leti. Časovna odmaknjenost pripovedovalcu omogoča objektivnejši odnos do dogajanja, v katerem je tudi sam udeležen. Tako je starinsko obarvan slog utemeljen tudi s pripovedovalcem. 

V romanu poleg Polikarpa in Izidorja nastopa tudi precej drugih oseb, pomembni so še Jurij, Agata in Margareta.

Polikarp je postaven in močan človek, osoren in nasilen do vseh, tudi do najbližjih, hkrati pa poln notranjih nasprotij in napetosti. Ko sina zaloti v svoji sobi in mu v besu odseka prst, ga spoznamo kot krutega, divjega in brezčutnega človeka neobvladljive jeze. Enako silovito, kot njegova jeza, pa je tudi njegovo kesanje; prav tako, kot muči druge, trpinči tudi samega sebe. Njegov lik je popoln šele, ko se razkrije njegova preteklost. Šele tedaj spoznamo, da je obremenjen z vojnimi grozotami in s hudim občutkom krivde zaradi uboja Jošta Schwarzkoblerja.

Izidor je prestrašen, nesamozavesten otrok, ki se svojega očeta zelo boji, hkrati pa ga občuduje in spoštuje. Odraščanje v senci mogočnega očeta naredi iz njega neodločnega človeka, ki se je pripravljen brez razmišljanja podrediti vsaki avtoriteti, naj je to oče, cerkvena gosposka ali posvetna oblast. V vsakdanjem življenju je dober in pošten človek, v hudih preizkušnjah pa se izkaže za sebičneža, ki ni pripravljen trezno razmišljati. To se pokaže predvsem ob čarovniškem procesu. Škof mu pove, da ne verjame v čarovnice, in mu jasno nakaže, kako lahko reši Agato, vendar je Izidor slep in gluh za vse. Dvomi o Agatini nedolžnosti, pri tem pa ves čas misli na sramoto, ki bi gotovo spremenila Visoko in njegove prebivalce, predvsem pa njega samega. Pozneje Izidor spozna svojo krivdo in se sramuje svojega ravnanja. Iz tega izvira njegova odločitev, da se odpove posestvu ter ga prepusti Juriju in Agati.

Jurij je povsem drugačen, kot Izidor, pogumnejši in veliko manj vdan v usodo. Njegov lik je najbolj v ospredju ob čarovniškem procesu in preizkusu z vodo. Na procesu se ne boji javno pokazati naklonjenosti do Agate, predvsem pa na glas povedati, da ne verjame v čarovnice. Ob preizkušnji odločno plane v vodo in reši Agato, medtem ko Izidor ves ohromljen stoji ob rečnem bregu, saj v njem še vedno gloda misel, da je Agata morda kljub vsemu kriva. 

Ženski liki so predstavljeni veliko bolj bledo in neizrazito kot moški, s precej manj psihološke poglobljenosti. Ženske so nežne, ljubeče, zveste, plemenite, vdane družini, delavne; taki notranji odličnosti ustreza tudi zunanja lepota. Vse to velja tudi za Agato in Margareto. Obe sta romantično idealizirani.

Zaradi zelo izpostavljenih značajev Polikarpa in Izidorja, predvsem po zaslugi prikaza njune psihološke strani, lahko Visoško kroniko uvrstimo tudi med psihične oz. psihološke romane.

Vodilna misel romana se nam razkrije ob Izidorjevi usodi. Izidor v odločilnem trenutku kot človek odpove. Ta sodba je v romanu jasno izražena, izreče pa jo Joannes Franciscus, ko Izidor pride prosít za Agato in škof spozna, da mladeniča ne skrbi usoda nesrečne Agate, marveč usoda obeh visoških kmetij, ki bi ju ob Agatini obsodbi zadela velika sramota. Človekovo življenje mora torej temeljiti na svobodnem mišljenju, razumu in odločnosti, to pa so lastnosti, ki v romanu odlikujejo Jurija in ne Izidorja.

Drugo idejo romana, da so za človeka usodni njegovi nagoni, čustva in strasti usodnost teh pogosto stopnjujejo tudi naključja – zasledimo predvsem v Polikarpovi usodi.

Po Tavčarjevem prepričanju na pokončnih, odločnih in samozavestnih posameznikih svobodnega duha temelji tudi moč narodne skupnosti. Samo takšen posameznik se bo zmogel upreti silam, ki bi hotele uničiti ali ogroziti narod. V romanu je na več mestih izražen Tavčarjev odpor do Nemcev kot zatiralcev slovenskega naroda.

Visoška kronika je nastala, ko se je obdobje realizma na Slovenskem že izteklo, zato velja za zadnje veliko delo omenjenega obdobja. Poleg tega razkriva precej romantičnih značilnosti in je po tipu zgodovinski roman, kakršni so bili značilni zlasti za nemško romantiko.

Romantične prvine so: nenavadne osebe s skrivnostno preteklostjo, idealizirani ženski liki, mračna družinska zgodba, maščevanje, strasti, naključja, realistične pa: povprečni, tipični značaji, vsakdanje dogajanje, prikaz družbenih in političnih razmer, psihološko in socialno utemeljevanje značajev, ter jezik, ki je prilagojen značaju in družbenemu položaju osebe, hkrati pa daje delu duha starinskosti.

Zaradi katerih značilnosti je delo kronikalni roman, smo że razložili. Izraz kronika izvira iz grške besede ‘chronos’, kar pomeni čas. Kronika je literarna zvrst, v kateri so zgodovinski dogodki prikazani po zaporedju dogajanja ne glede na njihovo notranjo povezanost. Kronikalna pripoved je zgodovinska pripoved, napisana v obliki fiktivne kronike, perspektivo pa ji daje oseba-kronist. Njen jezik je starinski, prevladujejo stilne podobe. Kronika je nastala v dobi romantike na Nemškem, od tam pa se je razširila tudi na Slovensko.