Ulikses je angleško ime za Odiseja. Roman ima 18 poglavij, od katerih je vsako napisano v drugačnem stilu, tako da srečamo 18 različnih stilov. Poleg besed je Joyce uporabljal še note, pesmi in dramo. Ko je delo izšlo, je Joyce besedilo še vedno popravljal. Nadziral je prevode, saj je obvladal deset tujih jezikov. Kritike so bile uničujoče, delo je obveljalo za nemoralno, da je polno grobih besed, a so ga nekateri občudovali (npr. psihoanalitik Jung).

Ulikses je roman, ki ga nihče ne razume v celoti, ker nihče ni živel tako pestrega življenja, kot ga je predstavil Joyce. To je proza 20. stoletja, ki pomeni nekaj povsem novega, zato je najbolje brati roman po delih.

Ulikses je pravzaprav parafraza Homerjeve Odiseje. Za Odisejo je značilna epska vzvišenost, resnoba, veličina, v Uliksesu pa je prikazana banalnost, zdolgočasenost, vsakdanjost, skratka duhovna kriza, ki se je pojavljala na začetku 20. stoletja.

Odiseja je nastala v 8. stoletju pr. n. št. in govori o vračanju Odiseja iz trojanske vojne na rodno Itako. Vračal se je 10 let in na poti naletel na veliko ovir: na Kiklope, Sirene, čarovnico Kirko … Doma sta ga čakala zvesta žena Penelopa in sin Telemah. Penelopa je podnevi tkala prt, ponoči pa ga je parala, da bi tako ubežala snubcem – češ, ko bo stkala prt, se bo poročila. Dogajalni prostor je širok, dogajalni čas je deset let. Delo obsega 24 spevov, ker ima grška abeceda 24 črk. Glavna odlika glavne ženske osebe Penelope je zvestoba. 

V Uliksesu je drugače. Dogajalni čas je omejen na en sam dan na 16. junij 1904-dan, ko je Joyce srečal svojo bodočo ženo Noro, dogajalni prostor pa je Dublin. Glavna ženska oseba je Molly, Bloomova žena, ki je bila nezvesta in po poklicu amaterska pevka. Z vso polnostjo se je predajala življenjskim radostim in je bila obsedena s spolnostjo. Bila je statična (ves čas je bila v postelji). Druga glavna oseba je Žid Leopold Bloom. Po poklicu je bil reklamni agent, ki je ves čas blodil po Dublinu skupaj s svojim duhovnim sinom Stephanom Dedalusom. Srečujemo ju v kavarni, knjižnici, gostilni, porodnišnici, skratka, blodila sta kot v labirintu.

Najzanimivejši del romana je zadnje poglavje, ki ga tvori Mollyjin notranji monolog. Poglavje je napisano brez ločil in velikih začetnic ter obsega 25.000 besed, 50 strani in 8 povedi. Je brez prehodov med drobci misli in občutkov, ki so mešani.

V enem od odlomkov je Molly pravkar odpravila ljubimca in je čakala na moža. Razmišljala je o naravi, spomnila se je se na gospodinjstvo, spominjala se je se redovnic, ki jih ni nihče obiskal, razen kakšen duhovnik sredi noči, spomnila se je svoje zaroke. Molly je bila doma z Gibraltarja in je ves čas sanjarila o različnih odlomkih svojega življenja. Bila je osamljena in nesrečna ženska. Vsakdanjost, osamljenost in zdolgočasenost je popestrila z mnogimi moškimi. V odlomku časa dogajanja ne moremo določiti oz. za Molly čas dogajanja ni obstajal, saj so njeni spomini segali v različna časovna obdobja; lahko le slutimo, da se bliža jutro. Joyce je ustvaril zelo elementarno žensko in je v njej združil lastnosti žensk sploh – to so rodovitnost, vabljivost, zvitost, nezanesljivost, večno mater, vsem enako odprto, naravno in zdravo. Žensko je ustvaril izključno po svoji, to je moški podobi. 

Jezik je večinoma pust, utrujajoč, govor nižje plasti angleškega meščanstva. V 2. polovici odlomka se pojavljata besedici “o” (medmet) in »da« (členek), ki pomenita smiselne pavze. Odlomek se konča s trikratnim »da«, kar pomeni, da bo vztrajala, zmagovala, živela, ljubila itn.

Notranji monolog srečamo že pri Dostojevskem (Zločin in kazen Raskolnikov). To je prvoosebna pripovedna tehnika, s katero pisatelj zapisuje misli, ki se neurejeno porajajo junaku. Celotno zadnje poglavje Uliksesa je klasičen primer te tehnike. Joyce je z njim dosegel največji sloves, saj ga je povzdignil do popolnosti. Pri tem spoznamo ponotranjenje opisovanja in podajanje duševnega sveta pisateljevih oseb. Misli, dogodki in občutki so povezani po asociativni tehniki in ne po logiki.

Tok zavesti slovenski literarni zgodovinar Jože Pogačnik definira kot fragmentaren zapis spominov in sanjarij, ki obstajajo v območju neizgovorjenega. Prepovedane misli so pogosto seksualno obarvane, zato ni čudno, da so se Joyca “lotili” cenzorji in psihoanalitiki. Pripovedovalec pripoveduje z uporabo tretjeosebnega pripovedovalca, toda ne v klasičnem pomenu vsevednega pripovedovalca, ampak ga doživljamo kot tretjeosebnega komentatorja, ki opazi toliko, kolikor v tistem trenutku dopušča značaj posameznika. Pri notranjem monologu pa se pojavi prvoosebni pripovedovalec, ki je personalni (vse vidi s svojega zornega kota).