Osrednji motiv pesmi je risanje skice, zato ji naslov pesmi povsem ustreza, saj croquis v francoščini pomeni skica, osnutek; je pa res, da se izraz ponavadi uporablja v slikarstvu. Lirski subjekt je pesnik, ki sedi v kavarni in pije konjak. Po razliti lužici s prstom riše različne podobe, verjetno zato, ker se dolgočasi (leno rišem). Pesem torej lahko beremo povsem realistično kot odraz stvarnega dogajanja, kot eno izmed slik vsakdanjega življenja. Za naivno sliko pa se skriva globlji pomen. Pesnik je s sliko podzavestno risal svet, ki si ga je želel, risal je dom oz. domačijo. Namesto preprostega dobiva slika idilični značaj: hišica v naravi, klopca (za utrujene in zaljubljene), stezica in lepa žena med rožami. Iz različnih intervjujev z Menartom vemo, da nikoli ni imel pravega doma, da je živel pri starih starših, po internatih … in si je želel pravega doma – mogoče prav izkušnja iz otroštva in mladosti potrjuje idealiziranost skice. Lahko pa skica sporoča samo navadno packanje in zdolgočasenost, postavljeno v prav tako navaden okvir vsakdanjosti. Sliko z mize si lahko razlagamo kot ironijo do malomeščanskega zapiranja v “idilično trdnjavo”, ki tistim, ki posedajo po kavarnah in popivajo, iz “moralnih razlogov” nikdar ne bi odprla vrat.

Celotna pesem je lahko le realistična slika vsakdanjosti ali prispodoba življenja in sporoča, da je življenje mrzlo in sivo, neprijetno in pusto kot marmor. Vsekakor je poanta pesmi na koncu, v zadnjem verzu: “Gospod natakar, še en konjak, prosim!” Poanta je vztrajanje med pustim življenjem in sanjami: biti del stvarnosti in si privoščiti svoje sanje in svoje ustvarjanje.

V pesmi prevladuje poročanje in nizanje dejstev, ki so nanizana nestavčno, celo enobesedno (Kavarna. Miza …). Pomanjševalnice pomenijo znamenje idiličnosti (lužica, klopica, stezica…) ali ironije (… pobere vse in mizico pobriše). Ključna glagola akcije sta dva: risati (narisati) in brisati (zbrisati); povsem preprosta, če jima ne pripišemo metaforičnega pomena. V vsakem pogledu je pesem jezikovno-slogovno preprosta, realistična, hkrati pa zvočno urejena z ritmom in oklepajočo rimo (abba). Razdeljena je na štiri enakovredne kitice, kar je kombinacija, ki pritegne širši krog bralcev.

Pesem je v oblikovnem pogledu torej tradicionalna, moderna je z motivom odtujenega človeka, tradicionalna pa je spet s sporočilom volje po vztrajanju, ki je sestavina slovenske književnosti od Prešerna naprej. Pesem je izšla v zbirki Časopisni stihi (1960).

INTIMIZEM v slovenski književnosti se je pojavil v 50. letih prejšnjega stoletja.

Takoj po II. svetovni vojni je v naši književnosti prevladoval socialistični realizem, podoben sovjetskemu tipu. Ta je zvesto in bralcu dostopno ubesedoval stvarnost, kritiziral razredno družbo in prikazoval novo idealizirano brezrazredno družbo, ki je še ni bilo. S tem naj bi ljudi vzgajal in mobiliziral za novi čas. Zato se je ta literatura v praksi izrojevala v izrazito črno-belem označevanju literarnih oseb in zahajanju v neki neprepričljiv jezik in slog. Ta književnost ni rodila pomembnih dosežkov, zato je bilo take usmeritve kmalu konec.

Na začetku 50. let se je slovenski svet začel spet bolj povezovati z Evropo. Širši svet pa se je znašel v hladni vojni med dvema blokoma, ki je zapretila z nevarnostjo atomskega uničenja. Zamajalo se je prepričanje, da je človek svet in da lahko obvladuje tokove sveta. Človeka je zajelo življenje brez prave osi. Taka občutja so postala vir navdiha sodobnega slovstva. Hkrati so v našo književnost začeli prodirati vplivi sočasne francoske, nemške in ameriške književnosti. Tako so se slovenski književniki seznanili tudi z literarnimi novostmi; npr. z modernim romanom in s francoskim eksistencializmom.

Tako je na začetku 50. let slovensko književnost zajel močan nemir, ki je najprej izhajal iz spoznanja, da ni prave skladnosti med zamislijo nove brezrazredne družbe, kakršno je prikazovala »nova oblast<«, in dejanskostjo. Marsikaj v našem življenju se je začelo maličiti. Vrednote starega humanizma so se začele zamenjevati s človeško sebičnostjo, z birokratsko dvoličnostjo in z njenim prisvajanjem oblasti nad ljudmi in stvarmi.

Literarni umetnik se je začel umikati vase. Objektivno tematiko povojnih let je začel izpodrivati subjektivizem, ki se je začel izživljati ob naravi in človekovi notranjosti, intimi. Zato za označevanje omenjenih pojavov srečujemo tudi besedo intimizem. Ta je najmočneje zaznamoval liriko, zaznaven pa je bil tudi v epiki in dramatiki. Leta 1953 je intimizem najbolj zakričal«, in to v pesniški zbirki, ki pomeni uveljavitev pesniškega intimizma, Pesmi štirih, avtorjev Toneta Pavčka, Janeza Menarta, Kajetana Koviča in Cirila Zlobca.

Intimizem se je kazal v novih temah: v ljubezni, osebnem, notranjem trpljenju, navezanosti na rodno grudo, izpovedih, vprašanjih o smislu življenja. Človek z dušo, s čustvi, kot individuum postane spet pomemben. Oblikovno je, vsaj sprva, gojil predvsem pesništvo v svobodnih verzih, a se je pozneje približal tudi sklenjenim oblikam, zlasti sonetu. Intimisti so bili še: I. Minatti, A. Škerl, L. Krakar idr.