V njem izvemo, kdo je bil Bitič, da je bil suh, majhen in večinoma čemeren. Jurčić Bitičevo zunanjost opisuje s kratkimi opisi. Bitičeve lastnosti prikaže skozi obnašanje, ravnanje (vsak večer je prišel in odšel točno ob isti uri v krčmo, vedno naročil enako predjed, enako glavno jed, ki mu je pomenila pravi obred, vedno je pil enako pijačo…). Bitič je bil torej človek navade, vsakdanji, dolgočasen, duševno reven – edino, kar ga je v življenju veselilo, je bil kos telečje pečenke.

Jurčič tudi njegovo obnašanje prikazuje precej podrobno in objektivno, v opis pa vnaša tudi svoje humorne in posmehljive komentarje (ko si je Bitič privezal serveto okrog vratu, je imel štiri ušesa; zobje so bili zaprisežene osnorme ustanove, njegovo srečo ob pečenki primerja z ženinovo srečo ob nevesti…).

Bitiča torej “znači dejanje”, kot je želel Levstik, po dejanjih sklepamo o njegovem značaju. Tako nam razen zunanjosti predstavi značaj osebe, prikaz njegovega značaja pa zavzema večino besedila. Zato književno zvrst, v kateri je večina pozornosti namenjene značaju osebe, imenujemo značajevka.

Telečja pečenka je realistična značajevka, saj realistični opisi osebe in njenih dejanj, humorne pripombe in komentarji samo potrjujejo avtorjevo distanco. Glavna oseba ni nič neobičajnega, je povprečna in neustvarjalna, vse njeno početje je navada, kar je lastnost realističnih oseb. Avtorja preteklost ne zanima, ne vidi je kot skrivnost, zanima ga le Bitičev čas od upokojitve naprej. Bitič je bil tudi velik nemškutar, naiven in občutljiv zaradi lastnega egoizma. Take značajske lastnosti so povzročile Bitičevo smrt, prejšnjo humorno Jurčičevo perspektivo pa je nadomestila tragikomičnost.

Konec novele vendarle ni tragičen, saj Jurčič delo konča z ugotovitvijo, da je smrt stotnika rešila skrbi za pečenko in ženitev ter občutka, da je nepotreben.

Jurčič za stotnikovo »sedanjost v odlomku uporablja pretekli čas. Sedanjik začne uporabljati v trenutku, ko krčmarica prinese pečenko, in ga uporablja, dokler Bitič uživa v svoji jedi. S tem se jezikovna živost (dramatični sedanjik) ujema z edinim živim trenutkom stotnikovega življenja.

Telečja pečenka ima več kratkih poglavij (5). Notranja zgradba je novelistična: v ospredju je ena sama oseba, pomembni sta dve usodní situaciji (Bitič vidi, kdo mu peče pečenko; mlado dekle ga zavrne), zgodba je dramatsko osredotočena in zgoščena, konec je presenetljiv. Tako je po književnozvrstni pripadnosti Telečja pečenka novela.

V Jurčičevem času, to je v 2. pol. 19. st., se je novela imenovala obraz ali slika. Že z imenom označujejo sled realizma: so kratke in osredotočene na eno samo osebo v spopadu z okolico. Poudarjene so značajske lastnosti osebe.

Jurčič svoje kratke pripovedne proze ponavadi sploh ni literarnozvrstno označeval, če pa že, jo je imenoval povest, povestica; oznako obraz je uporabil le za značajevko Telečja pečenka. Oznaka obraza: obraz zajema meščansko življenje. Do malomeščanstva pa je bil Jurčič kritičen, kmeta je prikazoval drugače: nekoliko čustveno in nostalgično. Jenkove (Tilka, Jeprški učitelj, Spomini) in Jurčičeve značajevke pomenijo začetek novelistike pri nas. Novelistične tradicije ni bilo, uveljavljati se je začela po literarnih programih. Skozi to literarno zvrst se je lahko začel uveljavljati realizem, ki mu je značajevka pomenila ustrezno izrazno možnost.

Vsekakor sta Jenko in Jurčič začetnika novelistike v slovenski književnosti, le da je Jenko uresničeval literarni program vajevcev, ki so opazili nastajajoče meščanstvo na Slovenskem, Jurčič pa je uresničeval Levstikov literarni program, ki se je naslonil na Kopitarja in je bil v primerjavi s Čopom zastarel.