JOSIP MURN ALEKSANDROV
Murn se je rodil leta 1879 v Ljubljani kot nezakonski otrok. Bil je nesrečen, saj ni imel prave družine (oddan je bil v rejo). Bil je član Zadruge. Umrl je v Ljubljani v Cukrarni leta 1901, star komaj 22 let.
Je največji impresionistični pesnik na Slovenskem in je vezni člen med Jenkom in Kosovelom ter izhodišče za avantgardističnega Kosovela. Murnove pesmi so po tematiki problemsko-bivanjske, lirsko-razpoloženjska doživetja narave ter kmečka idila. V slogu je bil impresionističen in je zajemal vtise in razpoloženja iz narave. V Murnovih impresionističnih pesmih srečamo čutno dojemanje trenutkov tako, da izrabi vse možnosti jezika, da bi upodobil zvok, barvo, ritem, napetost, sproščenost, svetlobo, tišino, mrak… V svojem življenju ni izdal nobene pesniške zbirke; po njegovi smrti, 1. 1903, jih je izdal Ivan Prijatelj pod naslovom Pesmi in romance.
PESEM
Ko dobrave se mrače,
k meni spo glasovi tihi
kakor tožbe tajni vzdihi
src, ki v žalosti žive.
Mir, ah, lega na zemljó,
meni ni ga moč dobiti,
ni mogoče potopiti
duše v spanje mi sladkó.
Tihi, polunočni čas,
trepetanje zvezd v višavi,
glas vpijočega v puščavi,
trs samotni, to sem jaz!
Pridite, nevihte ve,
pridi, burno ti življenje,
pridi, šumno koprnenje,
in prevpijte mi srce!
Jasnih, jasnih, sončnih dni,
polnih borb, polnih ječanja!
Tiho, tiho dalje sanja
noč z bleščečimi očmi.
INTERPRETACIJA
V pesmi Ko dobrave se mrače je Murn zelo očitno izpovedal svoj osrednji bivanjski problem. To je problem odtujenosti, občutje izgubljenosti, življenjske brezciljnosti in vrženosti v kruti svet. V pesmi je pesnik ustvaril temno vzdušje. Naslanjal se je na naravo, kar kaže na Murnov impresionizem, v katerem mu je bila narava zgolj okvirna prispodoba za življenje.
Značilnost te pesmi je klasična zunanja podoba s petimi kiticami, s pravilno urejenimi verzi, ki se rimajo z oklepajočo rimo v vsaki kitici. V klasičen vzorec pa je pesnik položil občutje svoje disharmonije, razklanosti Osnovno sporočilo pesmi je izraženo v dvojnosti: harmonija narave je popolnoma nasprotna pesnikovemu nemiru. Pesem je impresionistična; prva kitica predstavlja impresijo narave; druga kitica izraža kontrast med mirom v naravi in nemirom v pesniku. Središče pesmi je tretja kitica, kjer je z dvema metaforama: “glas vpijočega v puščavi” in »trs samotni« na pesniški način, a zelo neposredno o sebi povedal bistveno: nihče ga ne razume, opozarja na občutje nemoči, nestanovitnosti, rahlosti, kot je “trepetanje zvezd v višavi«. Ob nemoči pa si želi drugačnega, silnega življenjskega doživetja, strastno si želi biti dejaven; izraža celo željo po boju, ki bi prevpil bolečine srca. Te misli izpoveduje v četrti kitici in prvem delu pete; zaključna verza pa ne obetata nikakršne prave razrešitve, premika iz mučne lege trpnosti; izražata fatalizem, pesnik se zaveda, da ni človek moči ne vedrine.
Poleg že omenjenih metafor v pesmi najdemo še okrasne pridevke (tihi glasovi, tajni vzdihi, sladko spanje…); primere (… spo glasovi tihi kakor tožbe tajni vzdihi …); geminacijo (jasnih, jasnih …); poosebitve (pridi, šumno koprnenje …); anaforo (pridi – pridi); vzklike (… polnih ječanja! …).
Tema pesmi je izrazito bivanjska; motivi so vzeti predvsem iz narave oziroma iz pesnikovega osebnega občutenja življenja: dobrave, zvezde, večerni čas, samotni trs, noč, življenje, mir, koprnenje… Tematsko, motivno in sporočilno pesem spominja na pesem Jadro ruskega romantika Lermontova.