MIAHIL J. LERMONTOV - JADRO
od 496 pr. Kr. do 406 pr. Kr.
MIHAIL J. LERMONTOV - JADRO
Rodil se je leta 1814 v Moskvi. Zgodaj mu je umrla mati, zato je skrb zanj prevzela babica pod pogojem, da se mu oče (oficir v pokoju in siromašen plemič, ki ga babica ni marala) do njegove polnoletnosti odpove. Oče je svojega sina ljubil, zato je v te pogoje privolil. Lermontov je bil tako sicer materialno preskrbljen, a pogrešal je starše in ob redkih srečanjih z očetom ni našel pravega zadovoljstva in mučni dogodki iz otroštva so ga spremljali vse življenje.
Pisati je začel, ko se je vpisal na univerzo. Najprej je študiral v Moskvi, nato se je preselil v Peterburg in se vpisal na vojno šolo. Postal je torej vojak, a je bil v tem poklicu zelo nesrečen.
Njegova vzornika sta bila Byron in Puškin. Ob Puškinovi smrti je napisal pesem Pesnikova smrt, v kateri je razkril, da so ruski oblastniki krivi za smrt velikega pesnika. Zaradi tega je bil pregnan na Kavkaz, kjer se je spojil z duhom za svobodo. Babica je z denarjem in s svojim vplivom dosegla, da se je vrnil v Peterburg, a je kmalu, zaradi dvoboja s sinom francoskega poslanika, moral spet na Kavkaz, kjer je živel še naprej nemirno življenje. Ko se je leta 1841 vračal z dopusta v Peterburgu na Kavkaz, je v Pjatigorsku srečal nekdanjega sošolca, in ta ga je zaradi šal, ki mu jih je pesnik namenil, pozval na dvoboj in ga tako ubil. Babica ga je kasneje prekopala na rodno posestvo Tarhanah, kjer je preživljal otroštvo.
Ko so Lermontovu očitali, da je pod (pre)močnim Byronovim vplivom, jim je odgovoril, da ga z Byronom marsikaj veže, ampak v njem je ruski duh.
Dela: pisal je pesmi, pesnitve in drame. Najbolj sta znani pesnitvi Demon in Mciri. Napisal je tudi roman Junak našega časa; njegova najbolj znana drama pa je Maškarada.
PESEM
INTERPRETACIJA
Lermontov je pesem napisal, ko je bil star 18 let, jo skupaj s pismom poslal prijateljici in ji v njem zaupal, da je poln mračnih misli. Takrat je bil namreč Lermontov prisiljen zapustiti moskovsko univerzo, študij v Peterburgu pa so mu oblastniki onemogočili.
Pesem ima tri kitice in v njej pesnik izraža splošno misel o življenju in posameznikovi usodi. Osrednja
metafora je podoba jadra, ki se ziblje samotno sredi morja. Osrednji motiv, tj. motiv viharja in jadra, ni nov, saj ga srečamo v številnih pesmih od antike do romantike (Prešeren: Soneti nesreče: … »mi mirno plavala bi moja barka).
Lermontov je tako najustrezneje izrazil življenjsko občutje – podobo jadra (simbol človeka, vrženega v življenjsko morje) in podobo morskega viharja na morju (simbol različnih življenjskih pripetij). Pesnik torej zaživi v vetru in si želi viharja, saj vemo, da ga je razjedala notranja nezadovoljnost, zato je iskal rešitve: ne v varnem pristanu, pač pa v burnem in viharnem življenju, da bi pozabil na dolgčas, na čustveno praznino in notranje tegobe.
V prvih dveh verzih vsake kitice opisuje objektivno stvarnost, v drugih dveh razmišlja. Torej vse kitice sestavljata dva – antitetična – dela: pejsažni in psihološki.
Celotna pesem je tudi sicer polna nasprotij, saj jo gradi tradicionalni motiv in lastna pesniška predelava Lermontova. V pesmi je tudi veliko:
-antonimov (besede z nasprotnim pomenom. iskati – pustiti, v tujini – doma, vihar – mir; pojavljajo se nasprotne podobe. podoba morskega viharja v drugi kitici in morska tišina v tretji kitici)
-veliko je poosebitev (morje kipi, veter vleče …)
-pojavljajo se retorična vprašanja (Le česa išče si v tujini in kaj pustilo je doma? …)
-najlepši pa sta prispodobi za življenje in pesnika: morje in jadro
Ideja pesmi se skriva prav v teh dveh podobah, saj je jadro simbol pokončnega in močnega človeka, ki si želi viharja (»kot da v viharju bil bi mir<« – mir kot notranje zadoščenje mladega ustvarjalnega človeka, polnega življenjske energije).
Rima je prestopna (abab), v verzih a je rima ženska, v verzih b moška. Verz je štiristopični nadštevilni jamb:
Na sinji morski se gladini: U-/U-/U-/U-/U