Shakespeare - Hamlet - Slovenščina na maturi

SHAKESPEAR - HAMLET

84 pr. Kr. - 54 pr. Kr

SHAKESPEAR

William Shakespeare je najpomembnejši dramatik v svetovni literaturi. Rodil se je leta 1564 v Stratfordu in je kasneje v Londonu delal kot dramatik in igralec ter solastnik gledalisé Globe in veliki Blackfriar Theatre. V drug polovici življenja se je umaknil v rojstno mesto in tam leta 1616 umrl. Pisal je liriko, epiko in dramatiko, pripisujejo mu kar 37 dram. Glede avtorstva del je nastalo shakespearsko vprašanje (ali je sploh Shakespeare avtor toliko in tako kakovostnih dram). Sprožili so ga literarni zgodovinarji v 20. stoletju v Ameriki, kot morebitna avtorja pa se pojavljata še filozof Bacon in njegov sodobnik, pesnik in dramatik Marlowe. To vprašanje je podobno homerskemu vprašanju. Shakespeare je bil tudi odličen pesnik, sonetist (napisal je 154 sonetov-angleška oblika soneta je drugačna od italijanske oblike soneta).

Pregled dram:

tragedije: Tit Andronic, Romeo in Julija, Julij Cezar, Hamlet, Otbello, Kraly Lear, Macbeth
komedije: Komedija zmešnjav(na osnovi Dvojčkov), Ukradena trmoglavka, Sen kresne noči, Mnogo hrupa za nič
tragikomedije: Troilus in Kresida pastorala: Kakor vam drago
kraljevske drame: Kralj Ivan, Richard II, Henrik II, Richard III, Henrik V……
romantične igre: Beneški trgovec, Milo za drago, Zimska pravljica, Vihar.

Shakespeare je pisal drame v verzih in jim dodajal prozne vložke. V verzih so govorili pripadniki višjega sloja, v prozi pa preprosti ljudje. V njegovih dramah se mešata komično in tragično. Teme, ki jih srečujemo pri Shakespearu, so vseh vrst in so zelo življenjske: ljubezen, boj za oblast, maščevanje, prijateljstvo, nasprotje med pogubnim sovraštvom in željo po sreči.

Shakespearova izvirnost se kaže:

v dovršenih oznakah oseb – le-te so natančno opredeljene, lastnosti so opazne
v stopnjevanju in popuščanju napetosti
v spoznavanju in odkrivanju bistvenega v življenju ljubezen, prijateljstvo, poštenost, pravica
v ustvarjanju razpoloženja in prenašanju le-tega na občinstvo
v izrazito renesančnem slogu

Shakespeare je klasik tudi zato, ker njegova dela združujejo najvišja življenjska vprašanja: filozofska, moralna, politična

NASTANEK

Nastal je v času od leta 1601 do leta 1608 (elizabetinska doba-Anglija je postala pomorska sila, podjarmili so si Skat Angleška kraljica Elizabeta 1 je premagala škotsko kraljico Marijo Stuart. Ta je imela sina Jakoba, ki je pozneje postal kralj Anglije in s tem dokončno združil Anglijo in Skotsko. Jakob I. je v Hamletu videl samega sebe, saj je njegova mati Marija Stuart dala umoriti svojega drugega moka in se poročila z njegovim morilcem. Jakob 1. je bil tudi Shakespearov mecen.

Spodbude za nastanek:

že v 12. stoletju je v danski srednjeveški kroniki obstajal Hamneth
lahko bi nastal po resnični zgodbi Jakoba 1.
spodbuda je bil lahko neuspeli upor grofa Essexa proti Elizabeti I.
Shakespeara je lahko zapustila “Črna dama”

Snov je vzeta iz danske srednjeveške kronike, glavna tema je boj za oblast, ki ga začne in nadaljuje Klavdij. Druga glavna tema je Hamletov značaj, ki je pogumen in plemenit, obenem pa zelo neodločen in bojazljiv. V antični tragediji se podobna tema pojavi v Ajshilovi Oresteji. V slovenskem ljudskem slovstvu je po podobnem motivu nastala balada Rollin in Verjanko. Hamlet razmišlja o življenju, veri, morali, oblasti, sploh o ciljih in smislu življenja – vse to bi bili lahko motivi v Hamletu.

VSEBINA

Hamlet je bil danski kraljević, ki mu je umrl oče, mati pa se je poročila z očetovim bratom Klavdijem, ki je zasedel kraljevi položaj. Hamlet je na terasi srečal očetovega duha, ki mu je povedal, da ga je umoril brat. Na grad sta prišla Rosenkranc in Gildenstern, Hamletova prijatelja in sošolca, ki sta vohunila za kralja prou Hamletu, a ju je ta prepoznal, Polonij pa je za vabo ponudil svojo hčer Ofelijo.

S potujočimi igralci, ki so prišli na dvor, se je Hamlet dogovoril, da so uprizorili umor kralja. S Horatijem, svojim edinim prijateljem, sta opazovala kralja, ki je med predstavo pobledel in se s tem izdal (witnica). Hamlet je vse povedal materi, ki pa mu ni verjela. Klavdij je nato poslal Hamleta v Anglijo, ker je vedel, da je razkrinkal uboj. Ko se je Hamlet poslavljal od matere, je zaslišal za zaveso človeka. Mislil je, da je kralj, zato je zamahnil z mečem, a je ubil Polonija. Ofeliji, Hamletovi ljubezni in Polonijevi hčeri, se je od vsega hudega omračil um, padla je v potok in se utopila

Hamlet je na poti v Anglijo, kjer naj bi bil umorjen, spremenil listino, zato sta namesto njega žalostno končala Gildenstern in Rozenkranc, sam pa se je vrnil domov, prav v času Ofelijinega pogreba. Ofelijina smrt ga je zelo potrla. Kralj in Ofelijin brat Laert sta povabila Hamleta na dvoboj, kjer naj bi ga Laert zabodel s strupenim rezilom, za vsak primer pa sta pripravila še čašo z zastrupljenim vinom. Laert ga je res ranil, vendar je Hamlet še zbral toliko moči, da je zabodel Laerta in kralja, kraljica je spila zastrupljeno vino vsi so bili mrtvi. Danski je zavladal Fortinbras, norveški kralj.

INTERPRETACIJA

V Hamletu ima zelo veliko vlogo beseda, saj je glasnica, zagovornica in predstavnica človeka v dobrem in zlem. Vse besede so nabite z dinamiko čustev in razuma. Veliko jih je s prenesenim pomenom, prežete sa z domišljijo in modrostmi, Shakespeare je gotovo najbolj zaslužen, da ima dandanes angleščina tako mesto v svetu.

Hamlet je zgrajen v analitično-sintetični tehniki. Elementi analitičnega so na začetku, ko Hamlet razkriva očetov umor. Jedro je Hamletova notranja drama, ki se dogaja pred našimi očmi (sintetična). Verz je akatalektičen (blank verz)-peterostopični jamb, ki se rima.

Shakespeare še ni razdelil Hamleta na dejanja. Pozneje so to storili drugi uredniki Shakespearovih iger, tako da je razdeljen na pet dejanj, ti pa na prizore. Shakespeare je Hamleta razdelil le na prizore, ki ustrezajo strukturi zapleta in razpleta v igri.

Hamlet je žrtev lastnega značaja. Renesančna tragičnost je drugačna od antične – pri Shakespearu tragičnost ni določena od bogov kot v antiki, ampak izvira predvsem iz junakovih značajev. Tragičnost Hamleta je v njegovem notranjem razkolu. Shakespearovi junaki niso postavljeni v tragičen, brezizhoden položaj, ampak v veliki men sami odločajo o svoji usodi, za njihov tragičen konec so krive predvsem sile v njih samih – njihove čezmerne strasti, pred katerimi razumsko podležejo.

Hamlet je plemenit in pogumen mladenie, vendar neprestano razmišlja, zato je neodločen, stalno dvomi vase. Je renesančni človek, lik nove moderne dobe, in je poln protislovij, saj niha med strahom in pogumom, vero in dvomom, željo po maščevanju in omahovanjem, kako in kdaj, če sploh se maščevati… Prav njegova neodločnost sproži niz dogodkov, ki vodijo v katastrofo.

NOTRANJA ZGRADBA HAMLETA

Zgrajen je po dramatskem trikotniku:

ZASNOVA: Stražarji danskega dvora so se srečali z duhom umrlega kralja.
ZAPLET: Hamlet, danski princ, se je srečal z duhom svojega očeta, ki mu je povedal, da ga je umoril lastni brat, tedanji kralj Danske ter mož kraljice Gertrude, Hamletove matere. Hamlet je začel iskati dokaze za očetov umor.
VRH: mišnica
RAZPLET: Hamlet se je srečno vrnil iz Anglije (prat ga je Klavdij tja napotil z naročilom za umor), katastrofalen konec vseh junakov danskega dvora- vsi so bili mrtvi RAZSNOVA: Fortinbrasov prihod je bil pozitiven (čeprav je bil Norvežan), saj je bil človek, ki bi na Danskem končno napravil red.

BITI ALI NE BITI

Hamlet je razglabljal, ali je pametneje živeti ali umreti. Spraševal se je, če je bolj plemenito, da trpiš ali se moraš temu upreti. Smrt je primerjal s spanjem. V spanju sanjaš in sanj se ljudje bojimo. Monolog odkriva spopad med srednjeveškim in renesančnim mišljenjem. Bojimo se, da je življenje po smrti, če obstaja, težje od sanj na tem svetu, sicer bi si zlahka končali to življenje. Bojimo se neznanega, v tem primeru smrti. Hamlet je menil, da smo v primeru smrti vsi plašljivci, tudi tisu, ki so po naravi neboječi. Hamlet se je odločil za maščevanje, za življenje, to mu je bilo najpomembnejše na tem svetu. Odločil se je za biti, in to je sporočilo tega monologa.

To je eden izmed najznamenitejših Hamletovih monologov, ki jih je v celotni drami kar precej. V njih se razkriva Hamletov intimni svet (monolog ali samogovor je prvoosebno reproduciranje misli, asociacij, upanj in strahov, pričakovanj, ki v resnici ostajajo neizrečeni – so neposredno namenjeni gledalcu). Monologi nam odkrivajo junakovo notranjost, zato skozi Hamletove zelo dobro spoznamo njegov značaj, bil je bojazljiv, neodločen, maščevalen, nezaupljiv, občutljiv, igral je blazneža, bil je omahljiv, razmišljujoč, skratka z monologi je Shakespeare Hamleta postavil neposredno pred gledalca in dosegel, da se je gledalec lažje identificiral z junakom. Čeprav je to izpoved, je notranja zgradba monologa večji del dialoška, kar pomeni, da se je junak pogovarjal s samim seboj.

Monolog »Biti ali ne biti je doživel največ interpretacij. Nekateri menijo, da je Hamlet razmišljal o samomoru, drugi, da je razmišljal o smrti, tretji, da je razmišljal o smislu človekove akcije. Vsekakor v njem spoznamo bivanjski problem slehernega človeka, ne samo Hamleta (biti = maščevati se; ne biti = ne maščevati se, a kljub tem biti in živeti brez smisla).

Kompozicija Hamletovih dram se razlikuje od antičnih. Antična drama je terjala enotnost kraja, časa in dogajanja. Shakespeare tega ni upošteval: dogajanje je trajalo veliko dlje kot en dan. Poleg osrednjega dejanja je nanizal še veliko drugih dejanj (npr. poleg Hamletovega se Polonijevo, Ofelijino …), prizorišče se spreminja (pa Hamletu npr. kar 20-krat). Pri Shakespearu nastopa veliko več oseb kot v antičnih dramah (skoraj trikrat več). Kljub temu je nemški pesnik Heine izjavil: »Za Shakespeara je enotnost kraja svet, enotnost časa večnost in enotnost dejanja človeštvo. S tem je najlepše dokazal, da je Shakespeare klasik.