SREČKO KOSOVEL - PESEM ŠT. X
1904-1926
SREČKO KOSOVEL
Srečko Kosovel se je rodil leta 1904 v Sežani v učiteljski družini. V Ljubljani je študiral slavistiko in romanistiko. Njegova poezija pomeni enega največjih prispevkov slovenske lirike. Bil je impresionist, ekspresionist in konstruktivist. Družina in pokrajina, iz katere je izhajal, sta zelo vplivali nanj, še najbolj Kras z bori, s kamnitimi hišami in pticami brinjevkami. Umrl je leta 1926 v Tomaju, star komaj 22 let. Vse pesniške zbirke so izšle po njegovi smrti: Pesmi, Zlati čoln, Integrali, Sonce ima krono (izbor za mladino).
Kosovelov pesniški pomen je izjemen. Njegova lirika kaže poteze vseh novih smeri dvajsetih let, ne le ekspresionizma. Marsikje prevladujejo novoromantična občutja, ko doživeto poje o človekovem trpljenju v sodobnem svetu, slog v pesmih pa je impresionističen. Ekspresionistične so predvsem tiste njegove pesmi, ki kričijo zaradi katastrofe, kaosa v sodobnem svetu in vidijo rešitev v prerojenem etično očiščenem evropskem človeku.
Kosovel v času življenja ni bil priznan pesnik, imeli so ga za epigona slovenskega impresionizma. Ustvaril pa je tudi vrsto besedil, ki jih je sam imenoval “konsi” (konstrukcije) in so danes znani pod naslovom Integrali. Njihov slog je označeval z izrazom konstruktivizem. Te in njegove ekspresionistične pesmi sodobnikom niso bile dovolj znane. Pozneje se je pokazalo, kako izviren in velik pesnik je bil Kosovel, da je po slovenski moderni ustvaril pesniški svet s pomembnimi literarnimi novostmi in idejami. Zato velja za predhodnika slovenskega modernizma.
KONSTRUKTIVIZEM
Konstruktivizem (constructio = zgradba, gradnja, ustroj) je bil smer abstraktne umetnosti po letu 1913 v likovni umetnosti, ki je zrasla iz kubizma in futurizma in težila k “čistemu” slikarstvu kot konstrukciji likovnih elementov (Černigoj).
V literaturi se je ta smer pojavila v 20. letih, najprej v sovjetski literaturi. Zahtevala je umetnost delavskega razreda, tehnike in revolucije. V oblikovnem pomenu je to pesem kot konstrukcija besednih, simbolnih in drugih elementov. Pri nas jo je gojil Srečko Kosovel.
KOSOVEL – KONSTRUKTIVIST
Od leta 1924 je Kosovel intenzivneje prijateljeval z Avgustom Černigojem, slikarjem, ki je v Nemčiji spoznal slikarski konstruktivizem in se tudi sam ukvarjal z ustvarjanjem lepljenk. Kosovel je konstruktivizem prenesel v poezijo. Ekspresionistične pesmi je imenoval integrali ali konstrukcije, kratko kons. Te pesmi so sestavljene, ne nujno iz besed, lahko tudi iz različnih drugih pojmov (matematičnih znakov, kemijskih formul). Izžarevajo izrazito občutje nemoči in kaosa, čeprav beseda v njih preneha biti verzno gradivo in jo zamenjajo matematični, fizikalni, kemijski simboli. Pri ustvarjanju konstruktivističnih pesmi si je Kosovel vzel veliko ustvarjalno svobodo. Ni obdeloval le enega samega motiva, ampak je pesmi lepil iz pomensko različnih motivov in snovi. Konsi so dolgo ostali neopaženi. Pripravljal je zbirko Zlati čoln, vendar ga je smrt prehitela. Konsi so ostali v predalu do leta 1967, ko jih je Anton Ocvirk izdal v zbirki Integrali (integra = združen, celovit). Matematika v poeziji išče izzive, nekaj novega. V konstruktivistični poetiki najdemo matematični verz nič je neskončno, verze iz simboličnih kratic (M. N., 14, Abt., Ex…), verz, uokvirjen s kvadratom, kulturna in politična gesla, poudarjene fizikalne izraze (ATOM), kemijske formule, zrcalne slike. Kosovel je vsem svojim konstruktivističnim pesmim dal naslov Kons in dodal številko (Kons. 1, Kons. 0, Kons. 5).
PESEM
Gnoj je zlato
in zlato je gnoj.
oboje = 0
0 = 
= 0
A B <
1, 2 3
Kdor nima duše
ne potrebuje zlata
kdor ima dušo
ne potrebuje gnoja.
I, A.
INTERPRETACIJA
Kons. 5 je nastal po letu 1925. Po katerem vzgibu, ne vemo natančno. Prvi vzgib naj bi bil po pripovedi pesnikove sestre Anice nasledek pogovora na vrtu Kosovelove domače hiše v Tomaju. Junija 1925 naj bi se oče z nekim kmetom pogovarjal o pomenu gnoja za kmetijstvo in mu pokazal Jamnikovo brošuro Gnoj je zlato. Drugi vzgib naj bi porodila revija Zenit, ki jo je izdajala zagrebška konstruktivistična skupina enakega imena in jo je Kosovel prebiral. V eni izmed številk te revije je bila objavljena pesem Kontraidiotikon na Hrvaškem živećega srbskega pesnika B. V. Poljanskega. V njej je Kosovel našel verz Kjer boš kopal gnoj, boš izkopal zlato. Mogoče je, da je Kosovel ta verz parafraziral.
Podlaga prvih dveh verzov je zagotovo navedeni citat. Tretji verz v Konsu. 5 je razlaga prvih dveh – oboje je nič, gnoj in zlato. V kapitalizmu je vse vredno nič. Četrti in peti verz sta nadaljevanje v istem duhu – tako gnoj kot zlato dobita enako vrednost → neskončno vrednost, ta pa spet lahko postane nič. V dobi kapitalistične mrzlice je sreča opoteča – danes smo bogati, že jutri revni. Od gnoja do zlata je le korak in korak je tudi od zlata do gnoja.
Sledi zareza: šesti in sedmi verz (AB < 1, 2, 3). Črke so manj vredne od številk oz. so pomembnejše od besede. Že od starogrškega filozofa Platona naprej različni filozofi merijo, tehtajo vse, kar je povezano z razumom, in mnogi trdijo, da je človek z razvitim umom več vreden kot človek, ki poudarja čustva. S števili je mogoče meriti, tehtati, razumsko delovati, zato se številke vežejo na kapitalsko logiko – na zlat kapital, bogastvo. Ta dva verza skušata ovreči resnico, ki so jo razkrili tretji, četrti in peti verz. Matematična logika skuša podpreti kapitalsko logiko prvih dveh verzov in demantirati resnico preostalih treh. V šestem in sedmem verzu prehajamo s področja kapitala in matematike na področje literature in umetnosti, kjer velja povsem drugačna, poetična logika. Poezija je del zlata, to pa pomeni tako ekonomijo kot matematiko. Težava je v tem, da se mora poezija prilagoditi, če hoče preživeti, zato je v slabšem položaju kot ekonomija, matematika ipd. Zato AB < 1, 2, 3. Kosovel je nekoč izjavil, da je kultura dekla kapitala. Kapitalska logika določa usodo poetične logike. Osmi, deveti, deseti in enajsti verz so lirski del Konsa 5. Le brezdušnež ima zlato mrzlico, saj se le človek brez duše more prepuščati zlati mrzlici in pohlepu. Zmaga je na strani najbolj brezdušnih. Samo brezdušnež je močan in zato zlata ne potrebuje več. Teže je tistim, ki imajo dušo. Tem nista potrebna ne zlato ne gnoj → to je človek poet, ki se veže na AB < 1, 2, 3. Kdor ima dušo, je sam v sebi bogat, v njem so zarodki človeka prihodnosti, ki bo po Kosovelovem prepričanju človek sonce. Zadnji verzi ponovijo žalostinko iz šestega in nasprotje med kapitalsko in poetično logiko.
Dvanajsti verz ia na koncu je fokusirani del pesmi. Oslovsko riganje nadgrajuje posmeh ia se roga kapitalski, matematični in poetični logiki. Ta posmeh je mogoče razumeti na dva načina: svet vseh treh logik je nor; v tem svetu je mogoče vzdržati, in sicer z ironijo (nobeno drugo bitje ne pozna ironije, z njo lahko duhovno vzdržimo).