Psalm Iz globočine (psalm št. 130/129) govori o tem, kako Izraelec kliče Boga k sebi. Prosi ga, naj odpusti grehe Izraelcem in naj jih reši pred sovražniki (pred ružnostjo), Bog je tisti, ki je usmiljen in dobrotljiv in s tem vsemogočen.

Pesniški subjekt je verujoči človek, ki nagovarja Boga. Verujoči spoznava in priznava svojo nemoć pred božjo vsemogočnostjo. Človek se v stiski zateka k Bogu, mu zaupa in verjame, da Bog ni samo vsemogočen, ampak tudi usmiljen, zato človek lahko toži, prosi, zaupa, se zahvaljuje…

S tem psalmom je poezija postala izpoved človekovega obupa, najhujših življenjskih stisk, pa tudi klic k rešitvi.

Tema pesmi je prošnja za pomoč k Bogu v največji stiski. Stiska je predvsem notranja, lirski subjekt govori predvsem o krivdi, za katero se kesa, in prosi vsemogočnega in usmiljenega Boga, naj mu jo odpusti. Iz konca psalma pa je videti, da ne gre zgolj za posameznika, pač pa za skupnost, ki ji pripada, tj. izraelsko ljudstvo. 

Psalm je pesem, ki je bila ob svoji interpretaciji spremljana z glasbilom. Psalm je lahko hvalnica, izraz bolečine, ima domoljubni izraz, spokorni izraz; po navadi govori o osnovnih odnosih človeka do Boga, je tožba, prošnja, zaupanje, čaščenje, hvaljenje -lahko je vse to hkrati, predvsem pa je slovesna pesem, himna ali hvalnica.

Poznamo več vrst psalmov: spokornega, zgodovinskega, kraljevskega, Salomonove, psalme modrosti, postave, nedolžnosti.

Po svoji obliki so psalmi zelo različni. Psalm Iz globočine je spokorni psalm oz molitvena prošnja.

Znana je Knjiga psalmov, ki jih vsebuje 150 in so namenjeni petju v židovskih sinagogah, kasneje pa tudi v krščanskih cerkvah. Nastali so v 4. in 3. stoletju pred Kristusom, avtor večine naj bi bil kralj David.

Psalm Iz globočine je ritmično zelo razgiban in v njem najdemo veliko stilnih sredstev:

• anadiploza (konec prvega in začetek drugega verza – Gospod, Gospod)

• vzklik (Gospod, usmili moj glas)

• retorično vprašanje (Gospod, kdo bo mogel obstati?

• primera (… bolj kakor stražarji na jutro…)

• metonimija (… tvoja usta naj bodo pozorna… On bo Izraela refil vseh njegovih krivd.) nagovor ali apostrofa (globočine kličem k tebi, Gospod.)

• paralelizem členov (stavčna figura, logična figura, najbolj razumska, zanjo je značilno, da se ponavljata ista verza, lahko iste kitice, lahko isti motivi; ta figura je značilna za vse orientalske književnosti (…moja dula upa / čakam na njegove besedo / moja duša čaka na Gospoda…).

Psalm je sicer biblijska književna zvrst, vendar je postal v poeziji pesem stalnica. Tudi pri nas so po njem segali, in sicer Prešeren, Jenko, Gregorčič, Kette, Murn, Zupančič, Gradnik, Vodušek, od sodobnikov pa Zajec in Kovič