SLOVENŠČINA NA MATURI 2024
Vsa literarna dela na enem mestu!
Književna obdobja
> Značilnosti obdobja
> Zgodovinsko ozadje
> Pomembni avtorji
Literarna dela
> Življenje avtorja
> Obnova vsebine
> Zunanja in notranja zgradba
> Interpretacija
8. stol. pr. Kr.
ANTIKA
– starejša od rimske, začetek evropske književnosti (tudi v sredozemskih deželah Severne Afrike in Bližnjega Vzhoda)
– umetnost, mitologija, filozofija, znanost (svobodna zahodna civilizacija in kultura)
– svoja abeceda (vpliva na nastanek in razvoj današnjih črkovnih pisav)
– prva oblika demokracije
– književnost klasična, prvorazredna, vzorna, posnemanja vredna
Grška antična književnost je temelj evropski književnosti. Grki so razvili vse literarne vrste – liriko, epiko in dramatiko, od zvrsti pa še posebno ep, tragedijo in komedijo, nenazadnje tudi roman. Poleg književnosti so Grki razvili filozofijo, sijajno likovno umetnost in postavili začetke znanosti. Grško verstvo je bilo politeistično (mnogoboštvo) in na podlagi tega so razvili bogato mitologijo (bogovi so imeli izredno moč in vpliv).
1. arhaično ali predklasično obdobje:
– trajalo je od 8. st. pr. n. št. do 5. st. pr. n. št.
EPIKA:
– za to obdobje je bil značilen razvoj epike, ki opisuje junaštvo, boje, vojne
– za epiko je bila značilna obsežnost
– poučna literatura
– znan pisec je bil epik Homer (Iliada, Odiseja)
LIRIKA:
– monodična, zborovska – športne prireditve
– znana pesnika dobe sta Sapfo in Anakreon (poseben slog pesništva – optimističen, veder)
2. atiško ali klasično obdobje:
– trajalo je 5. in 4. st. pr. n. št.
– časovno povezano z razcvetom Aten
DRAMATIKA:
– v največji meri se je razvila dramatika – tragedija (Ajshil, Sofoklej, Evripid) in komedija (Aristofan)
– razvila se je tudi zgodovinopisna in filozofska proza (Platon, Aristotel, Herodot)
EPIKA:
– basni (Ezop – vzgojini moment, živali v človeških podobah)
3. helenistično obdobje:
– trajalo je od 4. st. pr. n. št. do 5., 6. st. n. št. (do propada grške civilizacije)
– začne z nastopom Aleksandra Velikega (osvojitev Orienta 330 pr. Kr.), mešanje grške kulture z orientalsko
– osrednje zvrsti so bile komedija (t.i. srednja in nova komedija), lirsko pesništvo in pripovedništvo v obliki “romana”, novele
– značilno je, da so se središča književnosti/kulture prenesla tudi zunaj Grčije, v Rim (Aleksandija ob Sredozemskem morju, Pergamon v Mali Aziji)
– oblikuje s posnemanjem grške kulture, večja možnost širjenja zaradi zgodovinskih okoliščin
– ogromen imperij (po 8. stol. pr. Kr.)
– latinščina in latinica (prevzetih mnogo besed)
– rimska posredniška vloga (ohranila civilizacijske, miselne in umetniške dosežke starih Grkov in jih posredovala moderni Evropi)
– od Grkov prevzamejo mitologijo, snovi, motive in metriko
– razvijejo predvsem satiro (komedija, ki hoče bičati družbene napake)
– je racionalnejša in manj arhaična
– po motivih in idejah je bolj civilizacijska
– začetki rimske literature segajo 500 let pr. n. št.
– domneva se, da so Etruščani prišli iz porušene Troje v Italijo in ustanovili novo civilizacijo Rim zraste na sedmih gričih ob reki Tiberi (legenda o dvojčkih Romulu in Remu)
– Rimljani razvijejo latinico (pisava, ki so jo zaradi enostavnosti in praktičnosti sprejeli po vsem svetu) imajo svoje rimske številke
– Rimljani so bili tudi na naših tleh; nekateri sledovi so vidni še danes (Emona – Ljubljana, Celea – Celje, Petovia – Ptuj, Kras je imenovan po Krasu, ki je skupaj s Cezarjem in Pompejem sklenil leta 71 pr. n. št. 1. triumvirat, Julijske Alpe so imenovane po Juliju Cezarju …)
– od Grkov prevzamejo književne vrste (liriko, epiko, dramatiko) in zvrsti (komedijo, tragedijo, ep, roman, elegije, ode, satire, epistole in epigrame…)
– za začetek rimske literature štejemo leto 240 pr. n. št., ko je Grk Livius Andronicos prevedel Odisejo iz grščine v latinščino
– Rimska kultura je poleg grške najmočneje vplivala na Evropo. Oblikovala se je sicer s posnemanjem grške kulture, vendar je zaradi zgodovinskih okoliščin imela večjo možnost širjenja kot grška. Rimska država, ki je nastala sredi 8. stol. pr. n. št., je v naslednjih stoletjih prerasla v ogromen imperij, saj je obsegala velik del današnje Evrope, obalo severne Afrike, segala je celo do Bližnjega vzhoda. Uradni jezik te države ja bil latinski, kasneje dolga stoletja osrednji jezik cerkve in znanosti. Iz latinščine so se v srednjem veku razvili romanski jeziki, drugi evropski jeziki pa so iz latinščine prevzeli mnogo besed. Najvplivnejša rimska kulturna prvina pa je nedvomno pisava latinica, saj je danes razširjena skoraj po vsem svetu. Zelo pomembna je bila tudi rimska posredniška vloga, saj je ohranila civi- lizacijske, miselne in umetniške dosežke starih Grkov in jih posredovala moderni Evropi. Rimska književnost se je, tako kot celotna rimska kultura, oblikovala na podlagi grške. Značilno je, da na začetku rimske književnosti ne stoji izvirno delo, ampak prevod. Polagoma so Rimljani prevzeli od znamenitih grških ustvarjalcev vse najpomembnejše knji- ževne zvrsti in jih po svoje razvijali naprej, prevzeli pa so tudi grško mitologijo. Grško književnost so dosegli in včasih celo presegli v komediji, pripovedništvu v prozi in liriki.
1. arhaično ali predklasično obdobje (3.-1. st. p. n. št.)
– začne s prevodom Odiseje (Livij Andronik)
DRAMATIKA:
– razvijeta se tragedija in v veliko večji meri komedija
– komedija doseže svoj vrh
– Seneka (pisec tragedij, filozof)
– Plavt, Terenc (najbolj znana komediografa)
– razvije se satira
EPIKA:
– začetek epike, proze
2. klasično obdobje
– zlata doba (81 pr. n. št.-14 n. št. – smrt cesarja Avgusta)
– vladanje cesarja Avgusta, doba največjega razcveta rimske kulture
– čas znamenitih govornikov (Cicero), zgodovinopiscev (Julij Cezar)
LIRIKA:
– vrh rimskega pesništva (Katul, Properc, Vergil, Horac, Ovid)
EPIKA:
– najprej v verzih (Vergil, Ovid)
– kasneje tudi roman (Petronij)
– srebrna doba (14-117 n. št.) gojijo še epiko in prozo, deloma dramatiko
– razvije se romanopisje (Petronij: Satirikon, Apulej: Zlati osel)
3. obdobje poznega cesarstva – doba propadanja (117-476 n. št.)
– germanski vojskovodja Odoaker je zasedel Rim namesto rimske antične začne nastajati krščanska latinska književnost, ki vodi v srednji vek
– čas upada rimske književnosti
ORIENTALSKA KNJIŽEVNOST
– stari in srednji vek
– vse književnosti, ki so nastale v severni Afriki, na Bližnjem vzhodu, v južni in srednji Aziji ter na Daljnem vzhodu
– nekatere že izumrle s svojo civilizacijo, druge pa predstavljajo najzgodnejšo stopnjo v razvoju še danes živečih književnosti
– razvile vse glavne književne zvrsti
– LIRIKA: osrednja, verska poezija (ljubezenske, razpoloženjske pesmi), junaški ep
– EPIKA: priljubljena pripovedi v prozi (bajke, pravljice, pripovedke, basni, roman razvija)
– DRAMATIKA: drugačna od evropske
– Orientalske književnosti so najdaljše, najobsežnejše in najbolj raznoliko obdobje literarne preteklosti. Nastanek in razvoj teh književnosti je povezan tudi z razvojem pisav. Najsta rejše so slikovne in pojmovne pisave, kakršni sta tudi klinopis, ki so ga razvili Sumerci, prvotno ljudstvo v Mezopotamiji, in egiptovski hieroglifi.
– V vseh orientalskih kulturah imajo pomembno mesto verstva, saj je bilo predvsem v starem veku življenje posameznika in družbe veliko bolj prežeto z vero kot danes. Za stara orientalska ljudstva je bilo značilno mnogoboštvo (politeizem). Marsikje je bila vsaj v sta rejših obdobjih množica bogov skoraj nepregledna, saj so častili tudi družinska in mestna božanstva. Enoboštvo (monoteizem) se je najprej razvilo pri Judih, ki so kot edino božanstvo priznavali Jahveja. S časoma so bogovi dobili človeško podobo (antropomorfizem), čeprav imajo nekatera božanstva v starejših orientalskih verstvih včasih tudi še živalsko obliko. Za večino teh verstev je bilo značilno verovanje v posmrtno življenje. Vsa danes najbolj razširjena verstva (krščanstvo, islam, budizem) imajo korenine v teh kulturah.
– Pomemben del javnega in zasebnega življenja so bili verski obredi, ki so bili povezani z dogajanjem v naravi in pomembnimi dogodki v človekovem in družbenem življenju. Pogosto so po božje častili tudi vladarje, npr. egiptovske faraone, akadske kralje v Me- zopotamiji ali japonske cesarje (japonski cesar se je šele ob koncu druge svetovne vojne javno odrekel božanskemu poreklu).
– Poleg verstev so ponekod na miselnost in ravnanje ljudi močno vplivali filozofski sistemi, kot sta npr. na Kitajskem konfucijanstvo in daoizem. Različni verski sistemi so odločilno vplivali na književnost starih orientalskih ljudstev.
– Zelo pomemben del teh književnosti so »svete knjige«, ki razen poučnih spisov vsebujejo tudi mnoga pesniška besedila (egipčanska Knjiga mrtvih, indijske Vede, starojudovska Stara zaveza, perzijska Avesta, arabski Koran).
1. Mezopotamska (3000 pr. Kr.)
– verska poezija
– junaški ep
– počna kratka proza
DELA: Ep o Gilgamešu
2. Egipčanska (3000 pr. Kr.)
– himne, verske pesnitve in delovne pesmi
– kratka pripovedna proza
DELA: Himna sončnemu božanstvu, Pesem nosačev žita, Sinuhejeva zgodba
3. Indijska (sredina 2. tisočl. pr. Kr.)
– himne, verske pesnitve in ljubezenske pesmi
– junaški ep
– kratka pripovedna proza
– dramatika
DELA: Mahabharata, Ramajana, Panačatantra, Kalidasa, Himna vodam
4. Starojudovska (konec 2. tisočl. pr. Kr.)
– raznovrstna kratka pripovedna proza
– himne, svadbene pesmi, žalostinke, psalmi
DELA: Biblija
5. Kitajska (2000 pr. Kr.)
– himne, ljubezenske in vojaške pesmi, pesmi o naravi in minljivosti
– kratka pripovedna proza
– roman
– dramatika
DELA: Shi jing, pesnik Li Bai
6. Perzijska (700 pr. Kr.)
– tematsko in oblikovno različne lirske pesmi
– ep
DELA: pesnika Hafis in Omar Hajam, Firduzzi: Knjiga kraljev
7. Arabska (6. stol.)
– tematsko in oblikovno različne lirske pesmi
– kratka pripovedna proza
DELA: Tisoč in ena noč, Koran (prerok Mohamed)
8. Japonska (8. stol.)
– tematsko in oblikovno različne lirske pesmi, haiku
– kratka pripovedna proza
– roman
– dramatika (no, kabuki)
DELA: pesnik Macuo Bašo
5. - 15. stol.
SREDNJI VEK
– Srednji vek je trajal od leta 476, ko je propadlo Rimsko cesarstvo, pa vse do leta 1492, ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko. Uveljavil se je drugačen družbeni red (fevdalizem) in nov verski sistem (prevladal je mononitem – krščanstvo)
– V cerkvi in pisni rabi se je uporabljala latinščina, začela pa so se pojavljati književna dela v vulgarnih ali nacionalnih jezikih (nekatera prej, druga pozneje: anglelka v 8. stoletju, francoska in nemška 9. stol., portugalska in španska v 12. stol, italijanska v 13. stol., starocerkvenoslovanska v 9. stol, slovenska v 10. stol. itd.) Nastale so oblikovne, idejne in vsebinske spremembe. Znanost ni imela pomembne vloge, tudi ne možnosti za razvoj. Filozofija je bila teološka (cerkvena); najpomembnejši filozof je bil Tomaž Akvinski, ki je sestavil temelje srednjeveške kršćanske filozofije – sholastike. V srednjem veku se je pojavil nov pogled na svet-teocentričen (bog je v središču sveta). Cerkev in rimski papež sta imela izjemno vlogo v političnem in kulturnem življenju srednjega veka. Inkvizicija (srednjeveško cerkveno sdišče) je preganjala krivoverce vseh vrst.
– Duhovščina je bila najbolj izobražen sloj, zato je imela v vzgoji in izobraževanju skoraj monopolni položaj. Samostani so imeli pomembno vlogo menihi so pisali ali prepisovali številna besedila. Kljub začetnemu nazadovanju v zgodnjem srednjem veku je likovna umetnost dosegla visoko raven (katedrale, kiparstvo, freske) – vpliv krščanstva. Nova religija ni vplivala le na nastanek likovne umetnosti, pač pa tudi na nastanek glasbenih stvaritev (gregorijanski koral) in književnosti.
– Tudi v literaturi lahko govorimo o dokaj visoki ravni (antično izročilo ni bilo povsem opuščeno). Srednjeveška književnost se od antične ločuje predvsem v tem, da se v njej izražata vpliva dveh tipičnih značilnosti te dobe:
a) vpliv krščanstva s svojimi teološkimi, moralnimi in socialnimi idejami (v Zahodni in Srednji Evropi v okvirih Rimskokatoliške cerkve, v Vzhodni in Jugovzhodni Evropi pa v okviru pravoslavja in nacionalnih cerkva);
b) vpliv srednjeveške družbe, ki je fevdalno-viteška (na nastanek književnosti je vplivala predvsem v visokem srednjem veku, ko se razije viteška kultura s tipičnimi fevdalnimi (zvestoba fevdalnemu gospodu, pogum …) in s krščanskimi vrednotami (boj z neverniki, duhovna ljubezen, sočutje do trpečih …); iz nje so nastajale trubadurske pesmi in viteški romani) ter mestna.
– V srednjem veku je sprva prevladovala religiozna književnost, a je kmalu začela nastajati posvetna, ki pa je bila večidel v stiku s krščansko tematiko in z mistiko. V visokem srednjem veku pa se je izoblikovala tudi povsem posvetna književnost (gledališke burke, farse; vagantska poezija)
– Srednjeveško književnost delimo na več obdobij:
1. razpad antike (5.-8. st.) – le književnost v latinščini/grščini
2. zgodnji srednji vek (8-12. st.) – razvoj novih književnsti v ljudskih jezikih (ang, fra, nem …)
3. visoki srednji vek (12., 13. st.)
4. pozni srednji vek (14., 15. st.)
– Srednjeveška družba je bila stanovska in vsak stan je ustvarjal svojo posebno vrsto literature. Zato književnost te dobe lahko delimo tudi po socialnih slojih:
a) cerkvena, verska, duhovniška književnost (pisali kleriki – izobraženci v samostanih; duhovniki, menihi);
b) fevdalna, viteška, plemiška književnost (trubadurska poezija, viteški romani…);
c) meščanska književnost (duhovne igre, burke, satirična poezija; razvije se v visokem srednjem veku, ko so v mestih nastajala trgovska in obrtna središča);
d) poseben tip književnosti, ki so ga ustvarjali posamezniki brez poklica in doma (pobegli duhovniki, družbeni izobčenci, popotni študentje (vaganti), Villon …);
e) ljudska književnost
– V srednjem veku so se razvile: lirika, epika in dramatika, vendar je bila najpomembnejša epika. Pisali so podobne zvrsti, kot v antiki: junaške epe, ljubezenske pesmi, poučne pesnitve, verske drame, romane v verzih in prozi.
– Na razvalinah starega Rimskega imperija so začele nastajati nove barbarske države in državice, v katerih se je razvijal fevdalizem. To je bil red zemljiških gospodov in tlačanov. Te države so tvorili Germani in Slovani, ki so bili za Rimljane barbari. Slovenci pridemo v alpski prostor v 6. stoletju. Središče Slovencev je bilo na današnjem Koroškem na Gosposvetskem polju. Skupaj s fevdalizmom prodira tudi krščanstvo, začenja se nova Evropa, Evropa gradov in samostanov, v katerih nastopa nova, to je cerkvena kultura. Njen sestavni del je nova srednjeveška književnost. Pismenstvo je obdobje od 9. do sredine 16. stoletja. Nastajajo zapiski v slovenskem jeziku, a ti niso številni in so namenjeni potrebam cerkve. Verske obrede so opravljali v latinščini, ob njih pa so uporabljali tudi nekatera krajša verska besedila v slovenskem jeziku. Zapisovali so jih tuji duhovniki, da bi si z njimi pomagali, ker so slabo obvladali slovenščino, Najstarejši ohranjeni rokopisi v slovenščini so torej nastajali zato, da bi z njihovo pomočjo razširjali in utrjevali krščansko vero. Pisci so bili v glavnem tuji duhovniki, njihovi izdelki pa so večinoma priredbe in prevodi. Posvetni zapiski so zelo redki (imena za mesece, števniki, zapriseženi obrazci, ki jih je nekdo v Kranju v nedoslednem narečju zapisal že v 15. stoletju – rabili so se za magistrat in po njih so prisegali meščani, svetniki, sodniki in priče – slovenščina je torej imela pomembno vlogo v sodstvu; ustoličevanje koroških vojvod).
– Fevdalni red so Slovencem vsilili tujci in za 9. stoletje je značilno, da se začne čas fevdalizacije (razdeljevanje slovenske zemlje med tuje cerkvene in posvetne
gospode – začenja se doba kolonizacije, predvsem z Bavarske).
– Istočasno se začne tudi slovansko pismenstvo, ki sta ga širila in izumila Grka iz Soluna Konstantin in Metod (starocerkvena slovanščina, glagolica, cirilica).
– Po letu 1000 se slovensko ozemlje izoblikuje v tri dežele – Koroško, Štajersko in Kranjsko – ki jih vodijo deželni knezi. V 12. stoletju nastanejo prva slovenska
srednjeveška mesta (Ljubljana se prvič omenja leta 1144). V 15. stoletju Slovence močno zaznamujejo turški vpadi, nekako v tem času se začnejo kmečki punti (prvi je bil leta 1515 in je prinesel pri tiskani letak v slovenščini: “Le vkup, le vkup, uboga gmajna.”.
– V srednjem veku se je med Slovenci močno razvilo ljudsko slovstvo, razni obredi in običaji. Preko tega lahko spoznamo, da je slovensko ljudstvo močno trpelo v času nesamostojnosti in tujega zatiranja. Umetniška književnost se v takih pogojih ni mogla razviti, vendar vemo, da so marsikateri izobraženi Slovenci delovali po mnogih
tujih univerzah; ti so seveda, tako kot vsi izobraženci v Evropi, uporabljali latinščino. Poznamo tudi dopisovanje v slovenščini (tudi višji sloj), slovenščino pa so uporabljali
tudi razni vrači.
– Slovenci kljub neugodnemu političnemu in družbenemu položaju niso bili pasivni, centri srednjeveške kulture so bili tudi pri nas samostani, ki so se pojavljali zlasti po 12. stoletju (Vetrinj na Koroškem, Stična, Pleterje, Žiče, Bistra, Kostanjevica). Glavni dokument slovenske srednjeveške kulture je tako slovensko ljudsko slovstvo. Nastajali pa so tudi zapiski v slovenskem jeziku, ki so skoraj brez izjeme verskega oziroma cerkvenega značaja.
Poglavitna besedila slovenskega pismenstva:
1) Brižinski spomeniki (nastali okoli leta 1000 in pomenijo prvi pisni dokument slovenske besede).
2) Celovški ali Rateški rokopis iz leta 1380. Vsebuje tri glavne krščanske molitve: očenaš, apostolsko vero in zdravamarijo. S tem rokopisom spoznamo, da
je bila slovenščina že cepljena na narečja – tu srečamo gorenjsko narečje. Hranijo ga v Celovcu.
3) Stiški rokopis je verjetno nastal v dveh delih, in sicer leta 1428 (vsebuje molitev pred pridigo in molitev Češčena bodi kraljica) in 1440 – vsebuje prvi
verzificirani zapis v slovenščini, to je velikonočno pesem “Naš guspud je od smrti vstal”. V tem rokopisu se kažejo sledovi dolenjskega narečja. Del
rokopisa je napisal češki menih. Shranjen je v NUK-u v Ljubljani.
4) Starogorski rokopis s konca 15. ali z začetka 16. stoletja. Nastal je na Goriškem. Hranijo ga v Čedadu.
5) Černjejski ali Beneškoslovenski rokopis (konec 15.stol.) Shranjen v Čedadu v muzeju. Besedilo ni molitev, ampak seznam ustanovnih maš Marijine bratovščine v Černjeji v Beneški Sloveniji.
6) Škofjeloški rokopis (sredi 15. stol.) Našteva slovenska imena za mesece.
Omenjeni rokopisi so nastali v predknjižni dobi slovenskega jezika in so predvsem jezikovni dokument, ki priča o zgodnjem razvoju slovenskega jezika. V srednjem veku še ni bilo zavestnega ustvarjanja v knjižni slovenščini, to se pojavi leta 1550, ko je Trubar izdal prvi slovenski knjigi, Katekizem in Abecednik, in tedaj se začne književna doba slovenskega jezika. Glavne zvrsti, ki se pojavijo v teh spomenikih, so: molitev, pridiga (ne spadata v umetniško književnost, lahko pa postaneta izhodišče zanjo ali sta polliterarna zvrst) in cerkvena pesem (je del besedne umetnosti).
14. - 16. stol.
HUMANIZEM IN RENESANSA
HUMANIZEM je bil kulturno-idejna smer, ki je zajela celotno kulturo, filozofijo in znanost. V ospredju je bil človek (homo = človek) in ne bog ter božje stvari, kar je počel srednji vek s teologijo. Humanizem se je razvil zlasti po letu 1453, ko je zaradi vdora Turkov propadel Bizanc – Vzhodno rimsko cesarstvo. Učenjaki so od tod prebežali na Zahod, pod njihovim vplivom pa se je razvil humanizem.
Humanizem je osvobodil človeka slepega zaupanja v Cerkev ter mu odprl oči za lepote antike in narave. Torej se je zgledoval po antiki.
Humanizem so določali:
– antropocentrizem (človek je središče)
– individualizem (pomemben je posameznik)
– senzualizem (poudarek je na čutnem dojemanju in doživljanju sveta, pomembna postanejo tudi telesa)
– esteticizem (poudarjanje lepote)
– panteizem (Bog in narava sta eno)
– neopaganizem (ponovno zanimanje za antiko)
– empirizem (vsaka trditev mora biti znanstveno dokazana)
Humanisti so bili predvsem izobraženi meščani in deloma plemiči, ki so se ukvarjali z antično kulturo in pisali razna literarna dela v latinščini in ljudskih jezikih. Številni med njimi so bili tudi renesančni umetniki: Michelangelo, Boccaccio, Machiavelli. Najpomembnejši filozof je bil Erazem Roterdamski s Hvalnico norosti, ki je bil učenjak, pedagog, filozof in pisec številnih del. Iz Italije se je humanizem razširil po vsej Evropi, najbolj po letu 1492, ko je Krištof Kolumb odkril Ameriko (Francija, Španija, Anglija, Nemčija, Nizozemska, Poljska, Dubrovnik).
RENESANSA je bila splošnoumetnostna smer (fr. renaissance = preporod in pomeni ponovno odkritje, rojstvo). Nanjo je idejno vplival humanizem, tudi antika, vendar ni bila zgolj obnova antike, saj je nanjo vplivala tudi srednjeveška kultura.
Z renesanso povezujemo začetke zgodnjega kapitalizma – razvoj bogatih mest, zlasti v Italiji (Benetke, Rim, Firence, Padova …). S kapitalizmom je nastal nov proizvodni način (manufakture), razvile so se nove panoge, ukinjala se je obrt in začenjali so se novi, kapitalistični odnosi (razred kapitalistov; nov družbeni razred – delavski). Uvajali so denar, ki pa je prinašal napetosti med plemiči, ki so hoteli vse več, in kmeti, ki niso zmogli novih bremen, kar je privedlo do kmečkih uporov.
Z renesanso je nastala nova miselnost. Obogateno meščanstvo je začelo graditi velike palače, s tem pa so se razvijali arhitektura, slikarstvo in hortikultura. Nova moda oblačenja je začela poudarjati dolgo zatajevano lepoto človeškega telesa. Z renesanso so povezana tudi nova odkritja in izumi: kompas, astrolab, papir, peščena ura, tisk (Gattenberg leta 1445). Največje odkritje je bilo leta 1492: Kolumbov prihod v Novi svet – Ameriko. Razvile so se nove pomorske sile: Španija, Portugalska, Anglija, Nizozemska.
Nova miselnost se je kazala tudi na področju znanosti. Nikolaj Kopernik je bil zagovornik heliocentričnega sistema. Njegovo delo, ki ga je Cerkev izobčila, je nadaljeval Italijan G. Bruno, ki ga je Cerkev sežgala na grmadi. Sledil jima je Galileo Galilei, vendar je tudi njega inkvizicija prisilila, da se je odpovedal svojim raziskavam.
Renesansa je pomenila odkritje sveta in človeka in tako je postalo pomembno tudi človeško telo. Skladnost med dušo, telesom in razumom je postala ideal. Renesansa je sprostila velikanske ustvarjalne energije na vseh umetnostnih področjih. Izjemni sta bili količina in kakovost likovne umetnosti (Michelangelo, Leonardo de Vinci, Rafael, Tizian, Duerer …), pomembni sta bili tudi literatura in glasba, ki sta se razvili v bogatem meščanskem in tudi plemiškem okolju. Renesansa se je razcvetela zato, ker je znanstvenike, umetnike, učenjake, politike in tudi vladarje odlikovalo veliko zanimanje za znanje, podjetnost in umetnost.
Splošne značilnosti renesanse:
– posvetnost
– življenjskost razgiban stil
– pestrost vsebin in oblik
– prevladajo humanistične ideje
– literatura je prešla stanovske meje, združevala je vse sloje, ustvarjali pa so jo predvsem meščani in plemiči
Delitev renesanse:
1. zgodnja renesansa (14-15. stoletja); značilna je bila zagnanost. Iz tistega obdobja sta znana Petrarca, Boccaccio.
2. visoka renesansa (1500-1550); zajela je ravnotežje s krščansko miselnostjo. Pomembna sta bila epik Ariosto ter Leonardo da Vinci.
3. pozna renesansa (2. pol. 16. stoletja); je zatonila in se umaknila novim literarnim smerem. Pomembna sta bila Cervantes (prvi evropski roman) in Shakespeare.
RENESANČNA LITERATURA
Razvila se je predvsem ob ponovnem odkrivanju antike, vendar ni bila zgolj njeno posnemanje, ampak so nanjo vplivali tudi srednjeveški vplivi in teme (trubadurska lirika, sladki novi stil, viteški romani, srednjeveške mistične zgodbe, farse in burke . . .).
Razvile so se vse tri književne vrste:
–lirika: znotraj te se je dokončno razvil sonet – Petrarca. Lirika je bila ponovno intimna.
–epika: razvijala je srednjeveške teme, ki so bile renesančno oblikovane, saj je opazna ironija do srednjega veka. Še vedno so razvijali ep; na eni strani je to nacionalni ep (po Eneidi) na drugi strani pa junaški ali viteški ep z ljubezensko in pustolovsko tematiko. Epika je razvila dve najpomembnejši prozni literarni zvrsti: roman in novelo; Cervantes: Don Kihot in Boccaccio: Dekameron (zbirka novel); utemeljitelj novele.
– dramatika: doživela je ponovni vzpon in razvili sta se obe zvrsti komedija in tragedija. Največji renesančni dramatik je bil Shakespeare. Zopet se je pojavilo gledališče (elizabetinsko). Dramatika se je pojavila tudi v Dubrovniku – Marin Držić.
RENESANČNO GLEDALIŠČE OZIROMA DRAMATIKA
Renesančna dramatika se je zgledovala po antični, a so v njej še vedno opazni tudi vplivi srednjeveškega gledališča. Spet so se razvile dramske vrste/zvrsti, in sicer komedija in tragedija, poleg njiju pa commedia dell’arte. Ta zvrst igre se je razvila predvsem v Italiji in je posebna improvizirana oblika komedije s stalnimi liki (tipi). Igrale so jo potujoče gledališke skupine. Napisanega besedila niso imeli, določen je bil le osnovni tok dogajanja, igro so improvizirali. Commedia dell’arte je vplivala na vso kasnejšo evropsko komedijo in komediografe.
Po letu 1500 se je začela dramatika razvijati v Španiji in Angliji, kjer je dosegla vrh v drugi polovici 16. in na začetku 17. stoletja z Williamom Shakespearom in elizabetinskim gledališčem.
V Angliji se je renesančno gledališče imenovalo elizabetinsko. Zopet so se pojavile gledališke stavbe, ki so imele izvor na dvoriščih hiš oz. trgih cerkva, kjer so v srednjem veku igrali igre. Na taka prizorišča so ljudje gledali z balkonov in na osnovi tega so se razvila renesančna gledališča. Tako gledališče je bilo osmerokotne oblike, s tremi globami za gledalce, v sredini pa je bilo dvorišče z odrom, ki je bil dvignjen približno meter od tal in je segal globoko v dvorišče. Na tleh je bila vgrajena odprtina s premičnim pokrovom. Zadnji del odra je zavzemal balkon, ki je služil za prizore, npr. pri Romeu in Juliji, ali za mestno obzidje. Scena je bila zelo preprosta, tudi kulis in drugih rekvizitov je bilo malo, prizorišče pa so označevali z napisi. Vloge so še vedno igrali samo moški, in sicer poklicni igralci (zato je Shakespeare pisal igre v glavnem z moškimi liki). Mask niso poznali, pač pa so imeli izredno bogate kostume. Igralci so morali biti odlični, da so prepričali gledalce, saj je bilo v renesansi gledališče najbolj množična in tudi umetniško najbolj dovršena oblika zabave. Gledališče je bilo odprto za vse družbene sloje, zato je bilo tudi igralskih skupin zelo veliko. Svetlobnih učinkov ni bilo, saj so igrali ob dnevni svetlobi (ob dveh ali treh popoldne). Didaskalij je bilo malo, a prav te pričajo o zvočnih učinkih. Med prizori ni bilo odmorov, kar pomeni, da so igralci igrali zelo odlično, da so animirali občinstvo več ur. Shakespeare je pisal igre z zelo privlačno vsebino, da so gledalci ostali ves čas v napetosti (igre z umori, s stalnimi preobrati, z nesrečnimi ljubeznimi, s sprtimi družinami, s številnimi spletkami…).
Najboljša renesančna dramska dela so nastala tako, da so se antični vzorci združili s srednjeveškimi. Bistvena novost te dramatike je v snoveh in idejah, ki jih je zajemala iz sodobnega življenja in v duhu renesanse. To se je najbolj posrečilo Shakespearu, ki je zato največji dramatik renesanse in mogoče vseh časov.
RENESANČNA EPIKA/PRIPOVEDNIŠTVO
V renesansi je bil ep še vedno pomembna pripovedna književna vrsta/zvrst. Zgledoval se je predvsem sem po srednjeveškem epu, le da so v zgodbah poleg junaških dejanj dobile pomembno vlogo ljubezenske pustolovščine. Iz srednjega veka se je nadaljevala tudi tradicija viteškega romana, aktualne pa so bile tudi druge romaneskne vrste (ljubezenska, pustolovska, potepuška, pastirska …). Kot posebna vrsta/zvrst kratke pripovedne proze se je utemeljila in uveljavila novela.
1550 - 1595
REFORMACIJA ALI PROTESTANTIZEM
1550 – izšla je prva slovenska knjiga
1595 – izšla je zadnja protestantska knjiga
To je bila renesansa v Cerkvi. Prizadevali so si za prenovo Cerkve, ki si je v srednjem veku ustvarila ogromno bogastva na račun ljudi. Cerkveni dostojanstveniki so živeli zelo nemoralno in v nasprotju s Kristusovim naukom, zato se je pojavilo gibanje za obnovo Kristusovega nauka, da bi Cerkev ponovno postala preprosta in se približala ljudem. Gibanje je zajelo predvsem nemške dežele in dežele srednje Evrope, ohranilo se je v SZ Evropi, pri nas pa le v Prekmurju.
Glavne in splošne značilnosti protestantizma:
-nepriznavanje papeža za vrhovnega voditelja
-revna cerkev
-odprava celibata
-odprava samostanov
-odprava čaščenja svetnikov
-cerkveni jezik je narodni jezik
-odprava romanj
-osnova vere je Biblija
-cerkev je državna ustanova
-spremembe v bogoslužju in teologiji
REFORMACIJA V EVROPI
Začela se je 31. oktobra leta 1517 v Wittenbergu, ko je Martin Luther na cerkvena vrata obesil 95 (97) tez, s katerimi je zahteval reforme v Cerkvi in vrnitev k prvotnemu krščanstvu. Idejam so se pridružili vsi sloji meščani, plemiči in kmetje, saj so vsi nekaj pričakovali od reformacije. V Švici sta z reformacijo začela Zwingli in Kalvin.
Sprva so protestantje želeli Cerkev samo reformirati, vendar ta ni bila odprta za reforme, zato so ustanovili svojo Cerkev. Kmetje so kmalu ugotovili, da jim nauk, ki ga podpirajo plemiči in bogati meščani, ne more prinesti veliko dobrega, zato so ustanovili svoje sekte – prekrščevalci, štiftarji. Luteranstvo se je razvilo predvsem v Nemčiji in Skandinaviji, kalvinizem pa v Švici in na Nizozemskem. Pri nas je prevladovalo luteranstvo.
REFORMACIJA NA SLOVENSKEM
V začetku 16. stoletja je bil na Slovenskem slab družbeni, politični in kulturni razvoj. Slovenci so bili večinoma kmetje, ki so živeli v izredno slabih razmerah, kar najbolj dokazujeta dva velika kmečka punta: leta 1515 je bil prvi upor, leta 1573 pa slovensko-hrvaški upor, ki ga je vodil Matija Gubec. V upravno-političnem pogledu smo bili razdeljeni na Kranjsko, Štajersko in Koroško, cerkveno na Salzburg, Oglej in Bamberg. Spadali smo pod Habsburžane in ni bilo razvite nacionalne zavesti. Leta 1461 je nastala ljubljanska škofija, a ni pomagala pri dvigu nacionalne samozavesti, začeli pa so se tudi turški vpadi.
Tudi pri nas so se protestantizmu pridružili vsi sloji, saj so fevdalci videli možnost osvoboditve cesarjeve nadoblasti in pridobitve cerkvene posesti, kmetje so mislili, da jih bo novi nauk podprl v boju za staro pravdo in odvrnil turško nevarnost, meščani pa so pričakovali večji gospodarski razvoj in potrditev njihovega neodvisnega družbenega položaja. K nam so reformacijo zanesli študentje, vojaki, rudarji in trgovci. Prvi somišljeniki so se pojavili že leta 1523; med njimi so bili tudi škofje, a so si versko svobodo lahko privoščili le plemiči. Mesta so imela le zagotovilo, da nadvojvoda ne bo preganjal protestantskih pridigarjev. Protestantje so doživeli največji uspeh leta 1562, ko so v Ljubljani pod Trubarjevim vodstvom ustanovili Cerkev slovenskega jezika.
POMEN:
V času protestantizma smo Slovenci postali pismeni. Ena najpomembnejših protestantskih zahtev je bila, naj vsak bere Sveto pismo v maternem jeziku. To je spremenilo odnos do slovenskega jezika, saj so protestantje dokazali, da je v slovenskem jeziku mogoče pisati izvirna besedila in da je vanj mogoče prevajati vsa tuja besedila.
Slovenci smo dobili:
- pravico do uporabe narodnega jezika pri cerkvenih obredih in
- prevod Biblije.
S protestantizmom se je začela književna doba slovenskega jezika. Slovenščina je tako postala jezik, v katerem se lahko utemelji tako književnost kot umetnost. V tistem času je v glavnem nastajala neumetniška književnost (poučna in praktična), nastajala pa je tudi že polliterarna književnost. Protestantje niso poskrbeli le za množično produkcijo, pač pa tudi za odprtje različnih drugih ustanov:
-prva tiskarna Janža Mandelca (delovala od 1575 do 1582),
-stanovska knjižnica – temelje je položil Trubar.
Slovenci smo z reformacijo dosegli stik s sočasnim evropskim razvojem, in sicer zagotovo s cerkveno-političnim, če ne tudi literarno-umetniškim. Protestantska književnost obsega večinoma prevode Svetega pisma, katekizmov in pridig. Poleg prevodov so nastala tudi izvirnejša besedila – prevodu so dodajali izvirne uvode ali jih kako drugače dopolnjevali.
PREDSTAVNIKI
- Sebastjan Krelj (1538-1567):
Študiral je pri protestantu Vlašiću v Jeni in postal super intendent (najvišje mesto v Protestantski cerkvi). Bil je izobražen, logično in razumsko discipliniran duh, znal je grško, latinsko, nemško, hebrejsko, poznal je glagolico in cirilico, njegovo najbolj znano delo pa je Otročja biblija. Pomemben je, ker je izboljšal Trubarjev črkopis:
-dosledno je uporabljal znamenja za sičnike in šumnike
-dosledno je razločeval glasova u in v
-označeval je mehka lj in nj
-razločeval je poudarke in predloge
-izogibal se je germanizmom, dolenjskim posebnostim
-jezik je približal idealu knjižnega jezika, da bi bil blizu vsem Slovencem
- Jurij Dalmatin (1547-1589):
V Krškem je hodil v šolo Adama Bohoriča, nato je študiral v Tuebingenu in postal protestantski pridigar. Leta 1584 je v slovenščino prevedel Biblijo (le 50 let za Nemci). Ker so takrat protestante zelo preganjali, je Biblija izšla v Wittenbergu, v Slovenijo pa so jo pripeljali skrivaj v sodih. Izšla je v 1500 izvodih z obsežnim nemškim predgovorom in je postala temeljno književno delo Slovencev. Ko so protireformatorji sežigali protestantske knjige, so prizanesli le Bibliji, saj so jo sami potrebovali za bogoslužje v cerkvi.
- Adam Bohorič (1520-1598):
Bil je najizrazitejši humanist med slovenskimi protestanti in prvi, ki ni bil duhovnik. Študiral je v Wittenbergu pri tedaj najbolj znanem evropskem jezikoslovcu Philipu Melanchthonu. Bil je ravnatelj protestantske šole v Ljubljani, pozneje pa je ustanovil svojo šolo v Krškem. Njegovo najbolj znano delo je slovnica – prva slovenska slovnica – Zimske urice – Arcticae horulae (1584); napisana je v latinščini in ni znanstvena. Pisana je na osnovi latinske slovnice in je pomembna v tem, da je z njo dokazal, da je slovenski jezik mogoče znanstveno proučevati. Drugi pomen je v predgovoru, saj je prežet z domoljubnimi težnjami. Čutiti je prizadevanja, da bi združil vse Slovence, kar je bilo zelo pogumno razmišljanje, saj se takrat Slovenci niso zavedali nacionalne pomembnosti. V pravopisu in jeziku je bil podoben Trubarju in Dalmatinu, v črkopisnem pogledu pa je uzakonil Trubarjev črkopis s Kreljevimi popravki, zato se ta črkopis imenuje bohoričica (tako ime je dobila leta 1939 po črkarski pravdi v romantiki).
- Primož Trubar (1508-1586) – najpomembnejší predstavnik protestantizma:
Rodil se je na Rašci na Dolenjskem očetu mlinarju, se šolal na Reki, teologijo študiral v Salzburgu in prvo službo opravljal pri škofu Bonomu v Trstu, ki je bil že takrat prežet s protestantskimi idejami. Ta je Trubarju dal župnijo Loka pri Zidanem Mostu, kjer je pridigal z izrazito protestantskimi idejami. Ponovno je odšel študirat na Dunaj in ga leta 1529 zaradi obleganja Turkov zapustil, se vrnil v Ljubljano, a so ga tudi od tod kmalu pregnali, saj je bil preveč protestantski. Kot zaprisežen protestant se je zatekel v Nemčijo in leta 1550 napisal prvi slovenski knjigi: Abecednik in Katekizem. Zopet se je vrnil v Ljubljano, kjer je ustanovil Protestantsko cerkev v slovenskem jeziku. Ponovno so ga preganjali, zato je odšel živet v Nemčijo, kjer je umrl leta 1586 v Derendingenu.
Trubar je napisal 22 knjig v slovenščini in dve v nemščini. Njegovo najbolj znano delo je Cerkovna ordnunga – Cerkveni red, v kateri razkriva prizadevanje za organizacijo slovenske Cerkve, za vsesplošni napredek in posredno za združitev vseh Slovencev. Slovenski jezik je dvignil na družbeno raven, ki zadostuje za komuniciranje. Tematsko je bil zelo raznovrsten in je v glavnem pisal cerkveno publicistiko, sem in tja pa se je pomaknil v strokovnost. Bil je prvi, ki je nas, svoj narod, nagovoril s Slovenci (“Lubi Slovenci”). Čeprav ni diplomiral na univerzi, je bil bolj izobražen kot duhovniki tistega časa. Obvladal je tri tuje jezike: italijanščino, nemščino in latinščino. Ker so ga preganjali, je uporabljal psevdonim Rodoljub Ilirski.
Trubar je bil zelo navezan na svoj narod. Ker je moral toliko časa živeti v tujiní in ni mogel pridigati svojemu ljudstvu v domačem jeziku, se je toliko bolj zavedal pomena maternega jezika. Prav zato se je odločil izumiti črkopis in na tak način spregovoriti svojemu ljudstvu. Drugi vzrok je bil v protestantski zahtevi, naj vsak bere Biblijo v maternem jeziku. Trubar se je tako lotil zahtevnega dela, saj je moral izumiti črkopis za jezik, ki je bil prej zapisan le neknjižno. Znašel se je pred dvema vprašanjema: kateri govor in katero pisavo uporabiti. Odločil se je za ljubljanščino, ki je bila takrat zelo dolenjsko obarvana, in ji dodal še besede iz svojega narečja. Pri črkopisu se je odločal med gotico in latinico. Pri Nemcih je še prevladovala gotica, vendar so jo že opuščali. Trubar se je odločil za latinico in v tem lahko vidimo odmaknitev od nemštva in s tem dodatno kulturno dejanje. Vpeljal je posebne znake za sičnike in šumnike, ki so izrazito slovenski. Odločil se je za nemško načelo s poenostavitvami.
17. stol. - 1. pol. 18. stol.
PROTIREFORMACIJA IN BAROK
Nastala sta kot odziv Cerkve na zahteve reformacije. Cerkev je najprej uredila svoje vrste in opustila usmerjenost v posvetnost. Na novo je ustanovila meniški red jezuitov, ki so postali bojeviti red vojskujoče se Cerkve in so se zelo uveljavili v politiki in šolstvu. Cerkvena inkvizicija je delovala proti vsem vrstam heretikov in nastopala proti naprednemu duhu humanizma in renesanse. Protireformacija pomeni začetek konzervativnih sil, ki so skušale obnoviti prevlado Cerkve v smislu srednjeveškega družbenega sistema. Nemška inkvizicija je že konec 15. stoletja izdala znamenito delo Gorjača čarovnic, s katerim je še bolj pospešila preganjanje čarovnic v Evropi.
Tudi pri nas je uspešno deloval jezuitski red in je v Ljubljani leta 1596 dobil samostan. Leta 1598 so morali Ljubljano v enem dnevu zapustiti vsi protestantje. Leta 1600 pa so začele delovati posebne komisije pod vodstvom tedanjega škofa Tomaža Hrena, spreobrnjenega protestanta (rušili so protestantske molilnice, razkopavali protestantska pokopališča, pobirali in sežigali protestantske knjige). S tem se je zgodil eden najhujših zločinov nad slovensko kulturo in slovenskim narodom, zato mnoge protestantske knjige poznamo le po naslovih. Pri nas se mnogo izvodov ni ohranilo, ohranili pa so se v nemških in angleških, danskih knjižnicah ter v Vatikanu; NUK jih ima še najmanj. Protireformacija je bila toliko uspešnejša, ker se reformacija ni zakoreninila med kmeti, saj ni uresničila njihovih socialnih teženj.
V protireformaciji ni bilo skoraj nič slovstva. Znana je samo ena izdaja Katekizma, ki pa se ni ohranila. Pomena tiskane besede se je prvi zavedel prav Tomaž Hren in na njegovo pobudo je leta 1613 nastal priročnik Evangeliji inu listovi, ki ga je po Dalmatinovem prevodu Biblije priredil Janez Čandek. Kakor hitro se je Cerkev spet počutila dovolj močno, je izgubila vsakršno vnemo za delovanje v slovenskem jeziku. Jezuiti so sprva še skrbeli za verski pouk v slovenščini, tudi pridigali so slovensko, potem pa so vse skupaj opustili. Hren se je zavzemal, da bi ponovno odprli tiskarno v Ljubljani, a so mu to preprečili prav jezuiti.
BAROK (“BAROCCO”, port. – nepravilen biser, pretirano popačeno)
Najprej se je pojavil v likovni umetnosti; renesančno harmonične oblike so spremenili s številnimi okraski in pretiravanji. Kmalu so ga prenesli tudi na drugo umetnost – glasbeno in literarno (baročna umetnost tudi pri nas Robbov vodnjak, garguli pred teološko fakulteto, v Kranju cerkev sv. Kancijana …).
V literaturi so se pisci baroka navduševali za pisane, bogato razgibane, nenavadne in pretirano okrašene posameznosti (metafore, besedno cvetličenje …). Značilna je bila umetnost, ki je izražala skrajnosti (svetovljanstvo zoper deželnost, meščanska kultura zoper dvornost, polnost veselja do življenja …), poudarjala se je lepota, čutnost zoper misli o smrti in onostranstvu. V Franciji se je sočasno razvil klasicizem (Moliere – pisec komedij), v Italiji pa marinizem. Barok se je najbolj razcvetel v Nemčiji in v Franciji (basnopisec de la Fontaine).
Barok je vplival na književnost 17. stoletja in delno 18. stoletja in nadaljeval renesanso v novih družbenih razmerah, a ni bil pod vplivom prevladujočega sočasnega stila klasicizma. Barok je bil mnogo bolj versko pogojen kot renesansa, v slogu pa je bil bolj razgiban.
V Sloveniji je bil barok tesno povezan s katoliško protireformacijo – predvsem v pridigi. Glavna smer baročne književnosti je bilo baročno-cerkveno slovstvo za duhovnike, ki so bili tudi pisci tedanjega slovstva, in menihe.
Pomemben predstavnik slovenskega baroka je Janez Vajkard Valvasor, plemič iz druge polovice 17. stoletja, ki je leta 1689 izdal pomembno delo Slava vojvodine Kranjske. Pisana je v nemščini in prikazuje celotno topografijo vojvodine Kranjske. Namenil jo je tujcem, pa tudi domačinom, da bi bolje spoznali Kranjsko. Sam je potoval po Kranjski, zbiral gradivo, risal, zapisoval, tako da je delo vsestranski opis kranjske dežele, njene zgodovine, naravnih znamenitosti, rudnikov, rastlinstva, prebivalcev mest in dežele, njihovih navad in običajev, vere, praznoverja in gospodarstva. Obsega 3500 strani in več kot 500 ilustracij. Da jo je lahko natisnil, je na Bogenšperku odprl bakroreznico, tiskarno in tiskarno za plošče. Zaradi obsežnosti tega dela je zelo obubożal. Valvasor je bil zelo pomemben tudi v Evropi, saj je bil član Angleške kraljeve akadernije. Takega prikaza svoje dežele Slovenci nismo dobili do 20. stoletja. Slava vojvodine Kranjske je od leta 2015 v celoti prevedena v slovenščino.
Po daljšem književnem molku je torej konec 17. stoletja znova izšlo već slovenskih knjig. Te so bile še vedno verske, namenjene predvsem rabi v cerkvi. Najpomembnejša književna zvrst/ vrsta so bile pridige (oče Rogeri), oče Hipolit, Jernej Basar, Janez Svetokriški), velik pomen je imela tudi cerkvena pesem. Z zanimivimi pridigami, s pesmijo in baročno okrašenimi cerkvami je Cerkev ponovno pridobila preproste ljudi, ki so radi obiskovali cerkve in postajali predani katoličani.
V ta čas spadajo tudi verske igre, kakršne so nastajale v Evropi že v srednjem veku. Najbolj znano dramsko delo je iz leta 1721 Škofjeloški pasijon, ki ga je napisal Lovrenc Marušil (oče Romuald). V Škofji Loki so ga bratje kapucini uprizarjali v predvelikonočnem času po mestnih ulicah do leta 1768, ko so ga zaradi finančnih težav ukinili. Ponovno so ga oživili leta 1936 na dvorišču šole v Škofji Loki, v izvirni obliki (po mestnih ulicah) pa leta 1999.
ves čas
LJUDSKO SLOVSTVO
Ljudsko slovstvo se je ohranjalo v ustnem izročilu, se prenašalo od ust do ust in se pri tem spreminjalo. Zato isto pesem srečujemo v različnih inačicah – variantah. Najbolj se je razmahnilo v poznem srednjem veku, prvi začetki pa segajo globoko v srednji vek, verjetno še v poganske čase. Ustno slovstvo je edini literarni dokument slovenskega naroda do pojava pisane umetne književnosti. Prve vesti o njem imamo iz 16. stol., razvijalo pa se je vse do začetka 19. stol. in se pojavljalo tudi v 20. stoletju (npr. med 2. svetovno vojno).
Ljudsko slovstvo so prvi začeli zapisovati v krogu Pisanic, nato so jih zbirali še drugi razsvetljenci (Zois, Vodnik). Zanimanje za ljudsko slovstvo se je zelo povečalo v času romantike – začeli so ga množično zapisovati (Andrej Smole, Prešeren je nekaj pesmi predelal). Najobsežnejšo zbirko ljudskih pesmi je zbral in izdal Karel Štrekelj.
Ljudsko slovstvo je razvilo ljudsko pripoved (bajke, pripovedke, pravljice, legende) in ljudsko pesem (epske pesmi: balade, romance, junaške pesmi, bajeslovne pesmi; lirske pesmi: obredne pesmi, ljubezenske, pivske, vojaške, šaljive, zbadljive; pripovedne pesmi).
Značilnosti ljudskega slovstva:
-anonimnost,
-ustno izročilo,
-obstoj številnih različic/variant,
-preprosta oblika in vsebina,
-posamezne stilne značilnosti (ponavljanje, stalna ljudska števila in ukrasni pridevki, pomanjševalnice, pretiravanja),
-preprost ljudski jezik, obarvan narečno (arhaizmi in dialektizmi),
-opazne nemške izposojenke (germanizmi).
Ljudsko slovstvo je pomembna kulturna vrednota, saj Slovenci z njim segamo dlje v svojo kulturno preteklost, kakor z zapisano slovensko besedo. V obdobju nesamostojnosti je ohranjalo našo narodno zavest. Ljudsko slovstvo ima trajno estetsko vrednost, z motivi pa bogati tudi umetno slovstvo.
Ljudsko slovstvo je sicer pojem za književnost, ki so jo ustvarjali ljudje največkrat s tem mislimo na preprosto kolektivno ljudstvo. Vendar ta pojem označuje vso besedno umetnost, ki so jo ustvarili neznani pevci in pripovedovalci in se je do zapisa prenašala z ustnim izročilom. Ti ustvarjalci so bili lahko tudi izobraženci (duhovniki, učitelji, študentje…) in pripadniki višjega sloja. Razlika med ljudskim in umetnim slovstvom je torej v poznavanju avtorja. Besedila ljudskega slovstva je praviloma res ustvaril en sam in neznan avtor, a so se pri prenašanju iz roda v rod spreminjala, kar se je praviloma ustavilo po prvih zapisih teh besedil.
Slovensko ljudsko slovstvo se je zares razmahnilo šele v poznem srednjem veku pod vplivi novih zgodovinskih dogodkov (turški vpadi, boji za celjsko dediščino, vlada Matije Korvina).
V ljudskem slovstvu so nastajale vse književne vrste in zvrsti, najbolj pesništvo/lirika in pripovedništvo/epika, najmanj je dramskih besedil. Posebna vrsta so t. i. folklorni obrazci, ki se delijo na pregovore, uganke, zagovore, molitve in otroške folklorne obrazce (izštevanke, nagajivke, voščila…).
V liriki se razvije ljudska pesem. Zanjo je značilno, da:
-je to vsaka pesem, ki jo je ljudstvo sprejelo za svojo last, jo dalj časa pelo in tudi spreminjalo,
-lahko je nastalo več različic istega besedila,
-ljudsko pesem delimo na lirske in epske (trdne meje med njimi ni bilo).
Lirske pesmi so:
-predvsem obredne (kresne, jurjevske, koledniške …),
–nabožne (peli so jih na romanjih in v cerkvah) in
–ljubezenske pesmi (te se niso ohranile).
Epske pesmi so:
-različne po motivih in dejanjih;
-ločimo: bajeslovne, legendarne in živalske pesmi, romance in balade (balade in romance so najpomembnejše; razlika med njimi je ta, da so balade bolj dramatične, mračne, pogosto v njih nastopajo nadnaravne sile in so nastale prej že v zgodnjem srednjem veku; romance pa so vedrejše, stvarnejše in bolj optimistične, so mlajše, razvile so se v visokem srednjem veku);
–ljudske balade so se do konca razvile v visokem srednjem veku (po letu 1200);
-delimo jih na moške in ženske balade:
a)ženske balade:
-opevajo usodo deklet, žena in vdov,
-prevladujejo otožnost, žalost, čustvena razbolelost…,
-so romantične,
-prepletajo se bajeslovni motivi z orisom socialnih razmer,
-mednje sodijo: Desetnica, Sirota Jerica, Lepa Vida, Zarika in Sončica
- b) moške balade:
-opevajo ljubezenske pripetljaje v tragični luči s smislom za krutost življenja in usode, so realistične,
-obravnavajo pustolovske in ljubezenske motive → odločilno vlogo imajo moški in zle ženske,
-snov se običajno razplete tragično in kruto,
-mednje sodijo: Mlada Zora, Rošlin in Verjanko, Trdoglav in Marjetica
Medtem ko ljudske balade (Lepa Vida, Rošlin in Verjanko …) in romance (Pegam in Lambergar…) po nastanku segajo v 15. ali 16. stoletje, so lirske pesmi nastajale v 17. in 18. stoletju – sem spadajo ljubezenske, soldaške in pivske pesmi. V 18. stoletju so se izoblikovale tudi vrste/zvrsti ljudske pripovedne proze.
Ljudskih pripovedi je več vrst:
–Legendarne pripovedke, v katerih so se združevali motivi bajk in pravljic s krščanskimi liki iz Svetega pisma in svetniških legend (Kurent).
–Zgodovinske pripovedke – deloma temeljijo na zgodovinskih dogodkih ali osebah in so domišljijsko preoblikovane (pripovedke o kralju Matjažu, Petru Klepcи …).
–Razlagalne pripovedke razlagajo naravni pojav z izmišljeno zgodbo (npr. pripovedka Rabeljsko jezero razlaga nastanek jezera; živalska pripovedka Od kdaj ima zajček krajši rep razlaga, zakaj ima zajček kratek rep in prednje noge krajše od zadnjih …).
–Legende so pripovedi o čudežnih delih in zglednem življenju svetnikov in junakov (Legenda o svetem Lukežu, Pijmo ga še enkrat na čast svetega Ivana …).
Ljudske pripovedne oblike se mnogokrat tudi prepletajo.
17. stol.
KLASICIZEM
Pojavil se je v Franciji in izhaja iz besede klasičen, kar pomeni prvovrsten, odličen. Izoblikoval se je v času Ludvika XIV (Sončni kralj – “država sem jaz.”), ki je ustvaril posebne družbene razmere, za katere veljajo naslednje značilnosti:
1. absolutizem
2. težnja po splošni disciplini in redu
3. ponovna okrepitev Katoliške cerkve
4. zelo stroga morala (janzenisti)
3. poudarjanje razuma – Descartov racionalizem
Klasicistična književnost je bila predvsem dvorna – na dvorih so gojili predvsem visoko literaturo, ki je težila k preprostosti, jasnosti in razumskosti. Upoštevala je zelo stroga pravila ob antičnih vzorcih, upoštevala je zakone o lepem oz. o tem, kaj je v literaturi dovoljeno in kaj ne in je zahtevala dostojno govorico. Če se človek pojavlja klasicističnih delih, mora biti civiliziran in ne barbar. Pretirano razkazovanje čustev ni bilo zaželeno. Književnost naj bo pristen, koristen in dostojen pogovor. Njen slog naj bo jasen, izpiljen in čist.
Zvrsti in veste klasicizma:
– Lirika se skorajda ni razvila. Razvila se je miselna poezija – basen in oda.
– Razvila se je razmišljujoča proza-govorniška, filozofska, moralistična, memoarska. V prozi je nastalo nekaj romanov (M. de la Fayette: Kneginja Klevska)
– Najpomembnejša vrsta je bila dramatika, ki je bila podvržena strogim pravilom treh enotnosti (kraja, časa, dogajanja). Klasicizem je bil pravo nasprotje renesančni dramatiki in Shakespeara poimenujejo kot nepravilnega, barbarskega in čudnega avtorja.
– Gojili so ep, tragedijo in komedijo najbolj cenjene književne zvrsti/ vrste po antičnem zgledu.
Klasičistična dramatika je strogo sledila antičnim vzorom (snov je bila mitološka ali zgodovinska, upoštevali so enotnost kraja, časa in dogajanja). Najpomembnejša trageda sta Pierre Corneille (Cid) in Jean Baptiste Racine (Fedra). Komedija je bila manj strogo določena z dramskimi pravili, vendar se je tudi skušala približati visokemu klasičističnemu slogu. Vrh je dosegla z Molierom.
SLO: 2. pol. 18. stol. - 1809; FRA: 2. pol. 17. stol. - 18. stol.
RAZSVETLJENSTVO
Racio = razum
To je bilo izrazito meščansko duhovno in družbeno gibanje v Evropi. To je kulturno-zgodovinska oznaka in ne umetnostni slog, zato govorimo o razsvetljenski književnosti, nikakor pa ne o razsvetljenski glasbi, arhitekturi, slikarstvu.
V tem času se je meščanstvo začelo zavedati samega sebe, razvijala sta se industrija in kapitalizem. Če razsvetljevati pomeni preganjati temo, potem so se razsvetljenci bojevali zoper zaostalost, neukost, praznoverje, nestrpnost – zoper teme fevdalizma.
DRUŽBENOPOLITIČNE RAZMERE
Meščanski misleci so se morali spopasti s fevdalno ideologijo, če so se hoteli duhovno in politično osamosvojiti. Fevdalna ideologija je temeljila na krščanskih dogmah, na nadvladi Cerkve in krščanski tradiciji. Fevdalci so bili lastniki rodovitne zemlje, ki so jo obdelovali nesvobodni kmetje. Meščanstvo je krepilo svojo gospodarsko moč zaradi prometa in trgovine, zato je bilo potrebno pametnejše obdelovanje, da bi povečalo svoje premoženje. Fevdalci so bili s svojim nepremičnim premoženjem obsojeni na gospodarsko propadanje.
Osnovna ideja racionalizma je bila, da človek z razumom lahko dokaže in spozna vse. Zelo pomembne so postale matematične in naravoslovne vede, ki so se zelo razvijale, učenjaki teh ved pa so trdili, da je vse mogoče dokazati z izkustvom, s poskusi in z znanstvenim dokazovanjem. Verjeli so, da se človek lahko zanese na svoj razum, čute in si sam postavlja svojo srečo. Njihove misli so bile vse bolj politično obarvane. Zagovarjali so, da je potreben družbeni dogovor, to je pogodba med ljudstvom in vladarjem. Meščanstvo si je torej prizadevalo za soudeležbo pri vladi. Francoski učenjaki so pripravili zelo pomembno delo – ENCIKLOPEDIJO.
V Franciji so enciklopedisti pripravili enega najpomembnejših zgodovinskih dogodkov – 1. buržoazno revolucijo 1789. leta. Enciklopedija naj bi v čim večjem krogu uveljavila znanstvene ideje. Zelo pomemben je bil Denis Diderot, ki je v Parizu skupaj s sodelavci 15 let izdajal Enciklopedijo ali Slovar umetnosti, znanosti in obrti; vsega skupaj je izšlo 35 knjig, Sodelovalo je zelo veliko francoskih filozofov in znanstvenikov s svobodomiselnimi razpravami o teologiji, zgodovini, medicini, logiki, morali, filozofiji, astronomiji, naravoslovju, ekonomiji, matematiki… To delo je največji dosežek v znanosti in miselnosti 18. stoletja.
KNJIŽEVNOST EVROPSKEGA RAZSVETLJENSTVA
Razsvetljenstvo je osrednja književna smer od leta 1700 do francoske buržoazne revolucije. Najmočnejša med razsvetljenskimi književnostmi je bila francoska. Književniki so bili privrženi različnim slogom – od rokokojskega, strogo razumskega, do preprostega, skoraj stvarnega. Od književnih zvrsti/vrst je bila lirika najmanj pomembna, pisali pa so basni, poučne pesnitve in komične epe. Razsvetljenske ideje so najlažje širili v tragedijah in komedijah ter romanih in krajših povestih, v katerih so z razumsko ostrino zavračali nasprotnike svojih idej. Pogosto so nastajali tudi filozofski spisi, v katerih so poleg filozofskih vprašanj izpostavljali tudi družbene in kulturne teme tega časa.
Predstavniki:
V Franciji: C. de S. Montesquieu (razprava Duh zakonov; Perzijska pisma); Voltaire (velja za osrednjega razsvetljenca; najpomembnejše njegovo delo je roman Kandid); D. Diderot (urednik Enciklopedije, pisal je filozofske razprave in romane – Rameaujev nečak); P. A. C. de Beaumarchais (pisal je komedije – Seviljski brivec, Figarova svatba – v katerih kritizira sodobno družbo, s tem pa je vplival na Linharta in začetek slovenske dramatike); J. J. Rousseau (poleg Voltairja najpomembnejši evropski razsvetljenec, a se v svojih razpravah že približuje novim predromantičnim idejam; avtobiografja Izpovedi, roman Nova Heloiza).
V Angliji: je bilo razsvetljenstvo manj izrazito, a njegovi avtorji so kljub temu imeli velik odmev: A. Pope; J. Swift (satirični roman Gulliverjeva potovanja); D. Defoe (roman Robinzon Crusoe – kmalu je postal priljubljena mladinska povest); H. Fielding (roman Tom Jones; v njem preko pustolovsko-komične snovi razmišlja o dobrem v človeku in njegovem svetohlinskem nasprotju).
Najpomembnejši nemški razsvetljenski pisec je G. E. Lessing, ki je pisal meščanske tragedije (Emilija Galotti). Bil je tudi najpomembnejši književni in gledališki kritik tega časa v Nemčiji. S svojimi nazori je vplival tudi na nastanek slovenske književne kritike v 19. stoletju, zlasti na F. Levstika.
V italijanski književnosti pa je zabaval občinstvo s svojimi komedijami (predvsem s komedijami nravi), v njih pa predstavljal tudi razsvetljenske ideje, C. Goldoni (Kavarnica; Sluga dveh gospodov; Krčmarica Mirandolina). Njegove igre so še danes učinkovite in zato stalnice na mnogih evropskih gledaliških odrih.
RAZSVETLJENSTVO OZIROMA PREPOROD PRI SLOVENCIH
a) DRUŽBENOPOLITIČNE IN GOSPODARSKE RAZMERE PRI SLOVENCIH V DRUGI POLOVICI 18. STOLETJA
V tem času je prišla na oblast Marija Terezija (prva ženska cesarica v A-O), ki jo je nasledil sin Jožef II. Vladala sta v času razsvetljenskega družbenega gibanja in ideje le-tega so se dotaknile tudi njiju – prosvetljena absolutista. Zavzemala sta se za meščanstvo in gospodarski napredek in izvedla vrsto reform, ki so odprle pot kapitalističnemu družbenemu redu.
Reforme Marije Terezije:
– 1773 obvezna šola za vse dečke
– preuredila je sodstvo in finance
– uvedla je obvezno vojaško službo za fante, stare 21 let
– izmerila zemljišča, določila davke
– pospeševala industrijsko proizvodnjo: uvajala manufakture, izboljševala kmečko proizvodnjo (krompir)
Reforme Jožefa II.:
– ukinjati je začel samostane, zmanjšal cerkveno oblast (najbolj so se mu upirali jezuiti)
– podložnik je smel menjati gospodarja, smel se je svobodno ženiti, moral se je šolati, lahko je izbral poklic brez gospodarjevega dovoljenja
– patent o odvezi: tlačan se je lahko odkupil in postal svoboden
– pospešil je trgovino, razvijal promet (železnica Dunaj-Trst)
– izboljšal poljedelstvo z gnojenjem, s kolobarjenjem
– vsa oblast je bila centralizirana, kar je bilo za neavstrijske narode slabo, za meščanstvo pa dobro, saj so se manjšale fevdalne pravice in cerkveni privilegiji
V Avstriji je bil uradni jezik nemščina, kar je pri nenemških narodih sprožilo upor; tako tudi pri Slovencih, ki so se narodnostno in literarno prebudili.
b) LITERARNI PREPOROD
Leta 1768 je oče Marko Pohlin izdal Krajnsko gramatiko (slovnica, ki še ni bila znanstvena). V njej je bil najpomembnejši uvod, v katerem je Pohlin zahteval večjo vlogo slovenščine v javnem in kulturnem življenju, zahteval pa je tudi pesnjenje in pisanje literature v slovenskem jeziku. Na osnovi omenjenih pobud je nastal prvi slovenski pesniški almanah Pisanice (najpomembnejši pesnik je bil Damascen Dev), v katerih je Vodnik objavil svoje prve pesmi. Janzenist Jurij Japelj je ponovno prevedel Biblijo (to je drugi prevod tega dela). Za to dobo so bili značilni prerodni krožki – v njih so delovali preroditelji:
– Pohlinov krožek
– Japljev krožek (janzenistični)
– Kumerdejeva jezikoslovna akademija (Kumerdej je pripravljal slovar, nadaljeval Vodnik)
– Akademija delovnih (zametki univerze, združuje umetnike)
– Zoisov krožek
Zoisov krožek je bil najpomembnejši. Ustanovil ga je baron Žiga Zois, Tržačan, po rodu Slovenec, ki je imel na Kranjskem veliko posesti in je na Koprivniku pri Bohinju spoznal Valentina Vodnika. Zois je začutil pomembnost razvoja slovenskega jezika, zato je začel okoli sebe zbirati pomembne ljudi (Kumerdej, Japelj, Metelko, Kopitar, Vodnik, Linhart …). Zois je bil njihov mentor in mecen (podpiral jih je finančno in duhovno vzpodbujal). Zbirali so se v njegovi knjižnici, kjer so se izobraževali iz bogate knjižne zbirke. Zois je izdelal program, kaj morajo preroditelji storiti: znanstveno slovnico (leta 1809 jo je napisal Jernej Kopitar), slovar slovenskega jezika (Kumerdej in Vodnik sta zbrala 30000 gesel), znanstveno napisano zgodovino slovenskega naroda (del jo je napisal Linhart), slovenski časopis (Vodnik je izdajal Lublanske novice), ustvarjati dramske in pesniške stvaritve (prvi slovenski dramatik Linhart, prvi slovenski umetni pesnik Vodnik).
Razsvetljenstvo pomeni prvo fazo slovenske posvetne književnosti, saj je bila dotlej pretežno cerkvena (katoliška in protestantska). Razsvetljenstvo je prineslo prve korake poljudnoznanstvenega dela, časnikarstva, zgodovinopisja in umetnostnega dela. Slovenci so se začeli zavedati samega sebe, razvijali sta se nacionalna zavest in ideja naroda.
konec 18. stol. in 1. pol. 19. stol.
EVROPSKA ROMANTIKA
Najprej se je začela uveljavljati kot predromantika v Nemčiji.
Romantika je dosegla svoj vrh v letih 1825-1830. Ko je romantika že tonila, je s svojim vplivom segala še globoko v realizem, zlasti v Nemčiji in pri nas.
Pojem romantika izhaja iz besede roman, ker naj bi romantiki pisali tako kot v srednjeveških romanih, tị fantastično, pustolovsko, pravljično, sanjsko.
Romantika s predromantiko ni bila le osrednja evropska književna smer, ampak je imela enak pomen v glasbi, slikarstvu, celo filozofiji. Značilen je skupen romantični duh v Evropi. Romantika se je pojavila tudi v Ameriki.
Romantična filozofija je bila drzna, spektakularna, mistična – razpeta med skrajnim individualizmom in utopično predstavo skupnosti, kakšna naj bi bila. Najpomembnejši filozofi tega časa so bili: Fichte, Schelling, Schopenhauer, Hegel.
Romantika je nasprotje razsvetljenstvu.
ROMANTIKA
– moč čustev in strasti
– moč domišljije, lepote in ljubezni
– odličnost/izjemnost posameznika, ki se dvigne nad povprečne ljudi
– posameznik je v nasprotju z družbo, sprt z njo in z družbenimi normami
RAZSVETLJENSTVO
– moč razuma
– čutno izkustvo
– sreča za vse ljudi / enakost ljudi
– podvrženost posameznika skupnosti
a) V romantični književnosti so imela največjo vlogo čustva, prevladala sta osebna izpoved in subjektivistična pripoved. Čustva so se razvila v pravi SENTIMENTALIZEM (pretirana čustva), ki je najbolj prišel do izraza v romantični literaturi v Nemčiji.
b) OSSIANIZEM se je razširil s Škotske. Najpomembnejši predstavnik je James Mcpherson z zbirko balad Ossianovi spevi, ki jo je napisal sam in za katero je trdil, da so zbrane ljudske balade. V romantiki se je namreč zelo povečalo zanimanje za srednjeveško književnost in ljudsko slovstvo.
c) POEZIJA GROBOV IN NOČI se je širila iz Anglije. Najpomembnejši je Edvard Yung. Ta poezija je zelo temačna in nabita s čustvi.
d) VIHARNIŠTVO je prihajalo iz Nemčije (Weimar – mesto v Nemčiji, kjer sta delovala najpomembnejša predstavnika nemške predromantike: Goethe in Schiller). Predstavnike weimarske klasike je zelo zanimala tudi zgodovina. Viharništvo je v ospredje postavljalo viharna čustva posameznika, ki se je upiral avtoritetam in družbenim normam.
e) Pojavil se je tudi GROZLJIVI ALI ČRNI ROMAN (poteka v okolju srednjeveških gradov, prikazuje grozljive prizoró).
Zaradi čustev so se zelo ZANIMALI ZA SHAKESPEARA.
Romantiki so bili prepričani, da so izjemne osebnosti, ker naj bi močneje čustvovali in zato lahko doživljali večjo srečo, občutili pa naj bi tudi večje trpljenje od drugih. Niso spoštovali družbenih pravil, ampak so jih kršili v imenu svoje izjemnosti. Pesništvo ni bil le njihov poklic, ampak tudi njihovo poslanstvo. Upirali so se vsemu, kar je omejevalo človeški standard. Obdobje romantike je ponovno odkrilo orientalsko literaturo, srednji vek, renesanso, ljudsko izročilo (balade, romance).
Romantika je čas nacionalne osveščenosti. Prebujati so se začeli slovanski narodi, ki so živeli pod tujo vladavino, in so hoteli delno ali popolno svobodo (Poljska, Češka, Slovenija, Rusija . . .).
Romantika je zelo izpostavljala čustveni svet junaka. Ljubezen so povezovali z naravo in izpostavljali odnos med junakom in družbo – junak je bil z njo sprt, saj je bil nad njo razočaran. Romantičnega junaka je obvladoval sanjski svet – človek se je po pomoč zatekal v naravo ali celo v smrt – samomor je bila pogosta rešitev romantičnih junakov. Ta splošno umetnostna smer je nadaljevala renesančni individualizem, a so bili romantični junaki zaradi osebnih in družbenih razočaranj mračnejši in tako se je pojavil melanholičen pogled na svet – svetobolje (junaki doživljajo svet kot bolečino, kot nekaj trpkega, groznega). Temeljna romantična ideja je bila RAZKOL MED STVARNOSTJO IN IDEALI.
V romantiki se je od književnih vrst najbolj razvila lirika, saj so na tak način najlaže izpovedali svoja čustva. Znotraj te so se razvile mnoge zvrsti: sonet, gazela, glosa, romanca . . . Manj sta se razvili proza in dramatika. V prozi so prevladovali sentimentalni, pustolovski, zgodovinski roman ter pravljica, v dramatiki pa zgodovinska drama in tragedija.
Najprej se je romantika pojavila v Nemčiji, skoraj sočasno v Angliji, nekoliko pozneje drugod v Evropi.
Mnogi angleški romantični pesniki, med njimi William Wordsworth, Samuel Taylor Coleridge in Robert Southey, so ustvarjali v angleškem predelu Lake District (danes nacionalni park), ki slovi po svojih jezerih, gozdovih in hribih. Tem pesnikom so zato nadeli ime Lake poets (jezerjani).
Z romantiko se je deloma spremenila tudi socialna sestava književnih ustvarjalcev – vrsta jih je namreč prihajala iz srednjega in nižjega družbenega sloja (Hölderlin, Hoffmann, Heine, Keats), a vrsta vodilnih romantikov je bila po rodu iz nižjega ali visokega plemstva (Scott, Byron, Manzoni, Novalis, Lamartine, Hugo, Mickiewicz, Puškin, Lermontov …). To kaže, da so bili sinovi plemiških družin pogosto uporniki zoper stari red in nosilci ideje o svobodnem, izjemnem, duhovno odličnem posamezniku. Te ideje je navdihnila francoska revolucija, ki je razglasila svobodo za največjo vrednoto.
Najznačilnejši predstavniki so:
– NEMCI: Goethe, Schiller, Heine;
– ANGLEŽI: Coleridge, Byron, Scott, Keats;
– RUSI: Puškin, Lermontov;
– POLJAK: Mickiewicz;
– ČEH: Macha;
– SRB: Karadžić;
– ITALIJANA: Leopardi, Manzoni;
– FRANCOZA: Hugo, Lamartine;
– SLOVENCA: Prešeren in Čop.
1809 - 1849
ROMANTIKA NA SLOVENSKEM
ROMANTIKA NA SLOVENSKEM
1809-Jernej Kopitar je izdal prvo slovensko znanstveno slovnico
1829-France Prešeren je napisal Slovo od mladosti (Prešeren je vstopil v zrelo dobo ustvarjanja)
1830 – izhajati je začela Kranjska Čbelica (drugi pesniški almanah, prvi so Pisanice)
1840-končala se je zrela doba Prešernovega pesniškega ustvarjanja
1848 – nastala je meščanska revolucija v Avstriji – pomlad narodov, Matija Majar je izdal program Zedinjena Slovenija
1849– Prešernova smrt
V romantiki poznamo starejšo (Jernej Kopitar, Miha Kastelic, Anton Martin Slomšek, Urban Jarnik, Janez Cigler) in mlajšo generacijo (France Prešeren, Matija Čop).
Najpomembnejši predstavnik je France Prešeren. To je generacija ljudi, ki je dokazala, da je slovenski jezik povsem enakovreden drugim nacionalnim jezikom.
Leta 1830, 1831 in 1832 so izhajali zvezki Krajnske Čbelice, katerih urednik je bil Miha Kastelic. Leta 1833 zaradi črkarske pravde in zamere pri Kopitarju Čbelica ni izšla, izšla je šele leta 1848 (po marčni revoluciji). Leta 1834 pa je naslednji zvezek KČ vendarle izšel.
Leta 1833 je nastala abecedna vojna oz. črkarska pravda, v kateri je Kopitar zagovarjal tezo, da Slovenci rabimo nov črkopis. Dotlej so Slovenci pisali v bohoričici, ki je bila v veljavi od leta 1584, ko je Bohorič izdal Zimske urice. Kopitar je objavil dva nova črkopisa: dajnčico (avtor Dajnko) in metelčico (avtor Metelko), ki sta mešala glasove iz narečij in vključevala zapis za preveč glasov. Oba črkopisa sta bila zato nesprejemljiva. Oglasila sta se Čop in Prešeren, češ da Slovenci že imamo odličen črkopis in ne potrebujemo novega. Na Hrvaškem pa je Ljudevit Gaj zaradi idej ilirizma reformiral hrvaščino oz. ilirščino tako, da je je med drugimi reformami šumnikom dodal strešico. To so prevzeli tudi Slovenci in od tedaj se slovenski črkopis imenuje gajica. Prvi, ki je dejansko uporabljal tak črkopis, je bil Janez Bleiweis, in to v Kmetijskih in rokodelskih novicah.
Jernej Kopitar je hotel, da bi v slovenskem jeziku nastajala literatura predvsem za preproste ljudi, za inteligenco pa naj bi pisali v nemškem jeziku. Želel je tudi, da bi se slovenski umetnik opiral na ljudsko slovstvo. Zglede za tak program je Kopitar dobil pri Karadžiću, srbskem reformatorju in zapisovalcu srbskih ljudskih pesmi, s katerim sta sodelovala na Dunaju. Kopitar je s svojimi idejami naletel na odpor pri mlajši romantični generaciji, Prešeren in Čop sta trdila, da je treba v slovenščini pisati tudi za izobražence.
Čop je eden najpomembnejših slovenskih romantikov – velja za pravega poznavalca slovenske in svetovne literature. Bil je prvi slovenski književni kritik, literarni teoretik in literarni zgodovinar, pa tudi Prešernov prijatelj in literarni svetovalec. Ne le da je dosegel prepoved rabe metelčice, pač pa je javno izpovedoval in si prizadeval, da si Slovenci moramo ustvariti umetniška, pripovedna in dramska dela, ki bodo zanimiva za izobraženstvo. Za tak program je predlagal zglede pri najpomembnejših evropskih umetnikih. Postavil je temelje slovenski literarni zgodovini in tako razdelitev literature na literarna obdobja, kot jo je sestavil Čop, Slovenci poznamo še dandanes. Nadaljevali so jo poznejši literarni zgodovinarji (Levstik, Kidrič, Slodnjak, Prijatelj, Ocvirk, Zadravec, Paternu, Kos …).
Kopitar in Čop sta torej pripravila vsak svoj literarni program; Čopovega, ki je bil mnogo naprednejši, je uresničil France Prešeren.
Jernej Kopitar je bil odličen jezikoslovec in je leta 1809 napisal prvo slovensko znanstveno slovnico. Napisana je v nemškem jeziku in ima naslov Slovnica slovenskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem. Kopitar je upošteval zakonitosti živega jezikovnega stanja na Slovenskem in je predlagal, naj bo jezikoslovec le zapisovalec, šele nato zakonodajalec jezika.
Slovenska romantika je bila zelo pomembno literarno obdobje, čeprav se je od literarnih vrst uveljavila le lirika. Velik umetnik te dobe je bil le France Prešeren, ki je ustvaril mnoge, dotlej v slovenski literaturi neustvarjene literarne zvrsti: satiro, elegijo, balado, romanco, slovstveni epigram, sonet, gloso, gazelo…
Dramatika se ni razvila, pojavili pa so se začetki slovenskega pripovedništva. Leta 1836 je namreč izšla povest Janeza Ciglerja Sreča v nesreči, ki pa zaradi poučno-vzgojnega značaja spada v okvir tradicionalne poučne fabulistike, ki je v Evropi nastajala od baroka naprej.
1830 - 1870/80
EVROPSKI REALIZEM IN NATURALIZEM
Leta 1830 je bil v slovenski književnosti vrh romantike, v Franciji pa je bil v polnem razmahu že realizem, literam obdobje, ki se je pojavilo kot odpor romantiki.
Izhaja iz besede realis, kar pomeni resničen, stvaren. Ločevati je treba med realističnim pisanjem, ki se pojavlja v literaturi in realizmom kot umetnostno smerjo.
Realizem se je najprej pojavil v filozofiji, nato pa se je prenesel na besedno umetnost. Znan realistični filozof je Auguste Comte njegova teorija se imenuje pozitivizem in temelji na upoštevanju dejstev in razuma. Filozof Hypolite Taine je s teorijo dednosti (na človeka vplivajo trije dejavniki: doba, dednost, okolje) vplival na naturalizem, ki je poglobljeni realizem, ki se je okrog leta 1880 najbolj razvil v Franciji. V 2. polovici 19. stoletja se je pojavil še Darwin z razvojnim naukom.
Že starogrška filozofa Platon in Aristotel sta se prepirala, kakšno umetnost pisati. Platon je trdil, da je umetnost le posnemanje stvarnosti ali mimezis, zato je umetnost nekaj manj vrednega. Aristotel pa je upošteval tudi katarzo (očiščenje), zato zanj umetnost ni le upoštevanje stvarnosti, ampak tudi njeno preoblikovanje (gr. meta = preoblikovati).
Izraz realizem je l. 1857 vpeljal Francoz Champflery, ko je napisal esej oz. literarni program La Realisma. Takrat je bila ta beseda sprejeta kot ime za umetnostno smer. Realizem je pogojen tudi z razvojem industrije in trgovine.
Realizem se od romantike razlikuje v naslednjih stvareh:
opazuje in analizira stvarnost, človekov zunanji svet, prikazuje sodobno meščansko družbo in vse njene sloje, poudarja naravne in družbene zakone, celo determinizem (določenost), realistični junak nastopa v družbi z vsemi njenimi protislovji – hoče jo spremeniti; realisti prikazujejo tudi grdo, kar dotlej ni bilo vredno umetniške upodobitve; jezik je naraven, nepatetičen, pripoved je objektivna, jezik karakterizira like.
Realizem je razvil več smeri:
– romantični realizem: ima še nekaj romantičnih primesi, glavni predstavnik je Balzac,
– objektivni realizem: avtor je nepristranski opazovalec in gleda na stvar tako, kot je, ne samo iz svoje perspektive. Glavni predstavnik je Gustave Flaubert, poleg njega pa še Thackery, Turgenjev, Tolstor,
– kritični realizem: avtor opozarja na vse slabosti in poteze družbe, v kateri živi. Pomembni so Angleži (Dickens), razvil pa se je predvsem v Rusiji (Gogobj); predstavniki so še Stendhal, Balzac, Tolstoj, Turgenjev, Dostojevski, Ibsen. Nadaljeval se je med obema svetovnima vojnama – v Sloveniji kot socialni realizem, zlasti po 1930 (Voranc, Kranjec, Kosmač); V Rusiji pa v tistem času kot socialistični realizem (Gorki, Solobov, Solženicin);
– psihološki realizem: avtorji so pozorni na notranji, psihični svet človeka. Najpomembnejši je Dastajenski (oče modernega romana), poleg njega še Tolstoj, Ibsen, Strindberg,
– impresionistični realizem: najbolj se je razvil v Rusiji (Čehov); obravnava preplet čutnih zaznav;
– poetični realizem: blizu je romantičnemu realizmu. Zelo se je razvil v slovenski literaturi. (Kersnik). V Nemčiji so znani Keller, Freytag, Storm.
KNJIŽEVNE VRSTE IN ZVRSTI
Realizem je najbolj razvil epiko, znotraj te pa zvrsti roman in novelo. Roman je daljša književna zvrst, navadno v prozi, lahko pa tudi v poeziji. (Razlago zanj glej pri interpretaciji Don Kibota!) Novela je srednje dolga književna zvrst. (Razlago zanjo glej pri Noveli o sokolu!)
Realizem skorajda ni poznal lirike. Poezija je bila samo epska. Razvila pa se je dramatika, in sicer tezna drama, za katero je značilno, da na začetku predstavi neko tezo, problem in to skozi dramo analizira z dialogi.
Po letu 1870 se je realizem, najprej in najbolj v Franciji, povzpel v naturalizem (poglobljeni realizem). Popisovanje poteka s fotografsko natančnostjo. Zagovarjal je tri determinante, ki vplivajo na človeka: dednost, okolje, doba. Začetnik je bil Emile Zola, pomemben je bil tudi Francoz Guy de Maupassant. V Rusiji naturalizma praktično ni bilo, pojavil pa se je na severu Evrope: Norvežan Henrik Ibsen, Sved August Strindberg. Naturalisti so svojo teorijo opirali na pozitivistično filozofijo, to je nauk, ki trdi, da je mogoče spoznati samo tisto, kar je dano s čutno preizkušnjo (glavni je Auguste Comte). Hypolite Taine je zagovarjal miljejsko teorijo, Charles Darwin pa predvsem teorijo ”boja za obstanek”.
PREDSTAVNIKI REALIZMA:
– Francija: Stendhal, H. de Balzac, G. Flaubert, naturalista E. Zola in G. de Maupassant
– Anglija: C. Dickens, W. Thackery
– Rusija: L. N. Tolstoj, F. M. Dostojevski, A. P. Čehov, I. S. Targenijev, I. Gončarov
– Ukrajina: N. V. Gogolj
– Škotska: W. Scott
– sever: H. Ibsen (Norvežan), A. Strindberg (Šved).
FRANCOSKI REALIZEM
Realizem se je najprej pojavil v Franciji, in sicer romantični realizem s Stendhalovim romanom Rdeče in črno. Naslednji predstavnik je bil Honore de Balzac s ciklom 24 romanov Človeška komedija.
RUSKI REALIZEM
Ruski realizem se od francoskega precej razlikuje. V 19. stoletja je bila Rusija zaostala fevdalna država, v kateri je vso oblast imel v rokah car. Oblast se je izvajala prek močnega birokratskega aparata, prek močnega plemstva in je onemogočala kakršno koli demokratizacijo družbe. Zato je literatura postala sredstvo v boju za svobodo in socialni napredek. Postala je edini tribun ljudske svobodoljubne družbe in je izrekala kritiko nevzdržnih socialnih razmer. Ruska realistična literatura ni nikoli brezosebna kot francoska, ampak je globoko etično angažirana, išče odgovore na verska vprašanja, lahko je politično polemična, zmeraj pa stoji za njo tako ali drugače prizadet ustvarjalec.
V tem času so se pojavili prvi literarni kritiki – Belinski, Černiševski, Dobroljubov – postali so tudi voditelji napredne družbene misli svojega časa.
Ruska literatura predstavlja drugačno doživljanje in razumevanje sveta. V njej je skrita ruska duša, ki se zelo razlikuje od zahodnoevropske duše – je bolj čustvena, mehka. Ruski realisti: Tolstoj, Dostojevski, Gogolj (Ukrajinec).
REALISTIČNA IN NATURALISTIČNA DRAMΑΤΙΚΑ
V realizmu in naturalizmu so dramatiki ustvarjali dramska dela v prozi in ne več v verzih. Namesto melodram, lirskih dram in tragikomedij so ustvarjali tezno dramo, v kateri so na začetku izpostavili neko tezo, problem, ki so jo/ga potem skozi analitične dialoge razrešili, potrdili ali ovrgli. Osebe so postavili v stvaren čas in prostor (največkrat meščanski salon), njihovi dialogi so bili stvarni, vsakdanji. Igre so bile sestavljene po načelu treh enotnosti: kraja, časa in dogajanja.
Naturalistične drame so realistične še stopnjevale, jim dodale naturalistične teme (determinizem oseb z dednostjo, dobo in okoljem, v katerem živijo) in so največkrat zgrajene v analitični dramski tehniki. Na ta način so najlažje prikazovale delovanje bioloških in socialnih zakonov, ki iz preteklosti prihajajo v sedanjost.
Najvidnejši dramatiki tega časa so: Norvežan Ibsen, Šved Strindberg, Ukrajinec Gogolj.
1849 - 1899
MED ROMANTIKO IN REALIZMOM NA SLOVENSKEM
Leta 1849 je umrl največji slovenski romantik France Prešeren. To je bil čas po marčni revoluciji. Leta 1850 se je avstrijska monarhija znova zbrala in uvedla nov absolutizem – Bachov absolutizem.
To je bil čas, ko je prihajala na dan resnica (realis = resničen, res, resnica, stvaren), čas, ko je Prešeren v slovenski literaturi dobil mesto, ki si ga zasluži (to so omogočili Levstik, Jurčič, Stritar s ponovno izdajo prelemovih Poezij).
Prešernov vpliv je segel v 2. polovico 19. stoletja, zato se slovenski realizem imenuje romantični realizem ali poetični realizem ali obdobje med romantiko in realizmom.
Ko je začel izhajati Ljubljanski zvon leta 1881 in so v njem začeli objavljati svoja leposlovna dela Ivan Tavčar, Janko Kersnik in Anton Aškerc, je opazen premik v realizem. Vsi trije so bili rojeni po letu 1850. V njihovih zgodnjih delih so še opazni močni vplivi romantike, kasneje pa se v njih vedno pogosteje kažejo stvarni socialni, politični in gospodarski problemi tedanje slovenske družbe.
To je čas, ko smo Slovenci kulturno, nacionalno in politično – kljub neprestanim strankarskim razprtijam – zoreli. Delovali sta dve politični struji:
– staroslovenci, ki so bili konzervativci (vodil jih je dr. Janez Bleiweis, ki je bil tudi velike ljubitelj slovenske besede, uvedel je gajico, bil urednik Kmetijskih in rokodelskih novic),
– mladoslovenci, ki so bili liberalno usmerjeni (vodil jih je Fran Levstik) in so izhajali iz programa Zedinjena Slovenija, ki je bil prvič predstavljen v marčni revoluciji leta 1848.
Zahteva po uresničitvi tega programa se je največkrat izrekla na taborih, ki so v tem času zelo živeli in so veliko pripomogli k nacionalni zavesti Slovencev. To je bila tudi doba čitalništva, kjer so izvajali bésede (kulturne priredite).
V tem času se je razvila časopisna dejavnost. Kulturni center Slovencev je bil Celovec in prav tam je leta 1858 začel izhajati Slovenski glasnik, katerega urednik je bil Anton Janežič. V njem so objavljali svoja lepopisna dela vsi takratni slovenski pisatelji (Jenko, Jurčič …). Izhajal je deset let.
V Ljubljani sta začeli izhajati še dve pomembni literarni reviji, leta 1881 Ljubljanski zvon, ki se je izvil iz Stritarjevega Zvona in je izhajal do začetka druge svetovne vojne. Leta 1888 pa je začel izhajati katoliško usmerjeni Dom in svet, ki je omahnil šele na koncu druge svetovne vojne.
Leta 1854 so v Celovcu ustanovili Mohorjevo družbo z namenom, da bi dostavila knjigo v vsako slovensko hišo. Število naročnikov se je večalo, najbolj so zasloveli z izdajo zbirke Večernice. Leta 1864 je v Ljubljani nastala Slovenska matica, ki je poleg zahtevnejšega leposlovja izdajala tudi znanstvene in esejistične knjige. Obe založbi obstajata še danes.
V tem času sta izhajala dva pomembna časopisa. Do začetka šestdesetih let so bile edini slovenski časopis Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice. Leta 1863 so mladoslovenci začeli izdajati politični list Naprej, ki se je leta 1868 preimenoval v Slovenski narod in postal glasilo slovenskih liberalcev. Klerikalna struja pa je začela izdajati časopis Slovenec in je izhajal od leta 1873.
Vajevci so bili umetniška skupina dijakov, ki so v letu 1854/55 izdajali dijaški list Vaje. Prepisovali so ga ročno. V tej skupini so sodelovali: Jenko, Mandelc, Zarnik, Tušek, idr.
Književne vrste in zvrsti:
– lirika – odmik k preprostejši stvarnejši poeziji (krajše ljubezenske, domoljubne, politične in satirične pesmi, soneti (Josip Stritar), balade, romance (Anton Aškerc))
– epika (povesti, vaške zgodbe, novele, značajevke, slike, romani)
– dramatika (le tragedija Tugomer)
Najznačilnejši predstavniki slovenskega literarnega obdobja med romantiko in realizmom so:
Fran Levstik, Josip Jurčič, Simon Jenko, Josip Stritar, Janko Kersnik, Ivan Tavčar, Simon Gregorčič in Anton Aškerc.
Slovenščina je v tem času dobila večjo vlogo v javnem življenju. Ob koncu 19. stoletja se je že uporabljala v politiki, šoli, cerkvi, revijah in časopisih, na odru, uveljavila se je kot jezik meščanskih in izobraženskih krogov, ki so se še pol stoletja prej sporazumevali skoraj izključno v nemščini.
Leta 1899 sta izšli dve pomembni pesniški zbirki: Cankar – Erotika in Župančič – Čaša opojnosti. Razlikovali sta se od realizma in ponovno vpeljali romantični pogled na svet. Od tedaj naprej govorimo o moderni v slovenski literaturi.
SLOVENSKI LITERARNI PROGRAMI V 2 POLOVICI 19. STOLETJA
V drugi polovici 19. stoletja so se na Slovenskem ustvarili številni literarni programi, da bi z njimi svetovali pisateljem, katero, kakšno literaturo ustvarjati in kako. Med seboj so se razlikovali predvsem po dveh merilih:
prvo merilo je bilo za koga pisati, ali za preprostega podeželana ali za nastajajoče meščanstvo in izobražence.
Drugo merilo pa je bila bolj ali manj poudarjena usmeritev v realizem.
Vsi programi pa so bili usmerjeni v prebujanje in priznanje slovenskega naroda, zato imajo poleg umetniške tudi prerodne zahteve.
– Literarni program Mohorjeve družbe je zagovarjal, da je treba pisati književnost za preprostega bralca. Z njo naj ga tudi vzgaja. Povesti naj imajo predvsem kmečko snov, lahko tudi zgodovinsko. Poudarjajo naj tudi pomen in vlogo katoliške vere. Program Mohorjeve družbe je iskal vzore v nemški idilični vaški povesti.
– Levstikov literarni program je izšel v potopisu Popotovanje od Litije do Čateža. V njem razmišlja, da je treba pisati prozo (lirike je v slovenskem slovstvu dovoli), in sicer povesti in romane, v katerih naj nastopa kakšen bogat gruntar, pa vaški beguni, šaljivi Ribničan, rokovnjači in deseti bratje. Manjka tudi dramatike, predvsem veseloiger. Tudi Levstikov program ni bil napreden, saj je tudi on zagovarjal, da je treba pisati za preprosto bralstvo. Za zgled, kako in o kom ter čem pisati, je napisal povest Martin Krpan. Res pa je, da je bil prav njegov program najbolj realiziran, in sicer v povestih in romanih Josipa Jurčiča.
– Literarni program vajevcev: mladi ustvarjalci šolskega glasila Vaje so prvi opazili naraščajoče slovensko meščanstvo in so menili, da slovenski pisatelj mora privabiti k branju izobražence.
– Stritarjevi literarni in estetski nazori. Josip Stritar, sicer na Dunaju živeči profesor latinščine in grščine, je svoje estetske in literarne nazore opisal v kritičnih spisih, ki jih je objavljal v Slovenskem glasniku in reviji Zvon. Pogoj za umetniško ustvarjanje mu je bila popolna umetniška svoboda. Njegovi nazori so bili napredni tudi v tem, da je menil, da je treba pisati za izobraženega bralca, vendar je priporočal zglede v romantični književnosti in piscev ni usmerjal v realizem.
– Fran Celestin je svoj literarni program objavil v razpravi Naše obzorje, ki je izšla leta 1883 v Ljubljanskem zvonu. Celestin je nekaj let preživel v Rusiji in se tam seznanil z ruskim kritičnim realizmom. Pisatelje je usmerjal v bolj poglobljeno kritičnost. Svetoval jim je, naj leposlovje pomaga razkrinkavati in premagovati družbene slabosti in krivice in vodi v vsesplošni napredek. Celestin je najbolj vplival na pisateljevanje Janka Kersnika, Antona Aškerca pa je usmeril k socialnim motivom.
ZGODOVINSKO OZADJE
Zgodovinsko dogajanje je v Zahodni Evropi po francosko-pruski vojni zaznamovalo 40-letno obdobje miru, Vzhodno Evropo pa so pretresale različne vojne. Vanje so se vključevale tudi evropske velesile, saj so bili njihovi interesi, kako imeti vpliv v drugih državah, veliki.
Krimska vojna leta 1855/56 je prinesla poraz Rusom in zmago Turkom, a so se jim Rusi za to maščevali v rusko-turški vojni leta 1877/78. S tem je Rusija zelo povečala vpliv na Balkanu, čemur sta nasprotovali Anglija in Avstro-Ogrska. Na berlinskem kongresu sklical nemški kancler Otto von Bismarck združil nemške dežele v enotno Nemčijo) so se sestale evropske velesile in Turčija. Večina vprašanj in ostala nerešenih, so pa sklenili kompromis, ki je bil nezanesljiv. Evropske države so omejile ruski vpliv na Balkanu, nastale so nove države: Romunija, Črna gora in Srbija. Združeni Italija in Nemčija sta bili vedno glasnejši pri kolonialni delitvi sveta in sta zahtevali del kolonij zase.
Vedno bolj se je kazala politična delitev Evrope. Tako so se leta 1879 v trojno zvezo povezale sprva Nemčija in Avstro-Ogrska, pozneje se jima je pridružila še Italija. Leta 1904 pa sta se povezali Francija in Anglija v antanto, v katero se je leta 1907 vključila še Rusija. Napetost med paktoma je vedno bolj naraščala in vojna se je zdela vse bolj neizogibna.
KNJIŽEVNOST
V književnosti je v Franciji v 2. polovici 19. stoletja prevladoval naturalizem, konec stoletja pa se je začenjala oživljati romantika. Niso se več strinjali z naturalističnimi teorijami in so v ospredje ponovno začeli postavljati dušo, čustva, naravo in sanjsko ljubezen; oživljati so začeli romantiko z začetka 19. stoletja. Tako so se ob koncu stoletja pojavile naslednje smeri:
– nova romantika,
– dekadenca,
– simbolizem,
– impresionizem.
Moderna ni enotno književno obdobje, ampak združuje različne pojave, ki so bili usmerjeni proti umetnosti realizma in naturalizma, še bolj pa proti družbenim okoliščinam in miselnosti časa, v katerem je ta umetnost nastajala.
Proti koncu 19. stoletja se je namreč zaključevala optimistična doba meščanstva in kapitalizma, ki vsem ljudem prinaša blaginjo in zadovoljstvo. Družba se je močno razslojila in kapitalizem ni več nudil vsem ljudem enake možnosti za uspeh, srečo in zadovoljstvo.
Družba je od posameznika zahtevala predvsem pridobitništvo in vzpon po družbeni lestvici. Znanost, razum in vsesplošni napredek niso več zadovoljevali ljudi, saj se je pojavilo novo občutje doživljanja sveta, kot so osamljenost, prenasičenost in prepričanje, da samo z razumom ni mogoče dojeti bistva življenjskih pojavov. Književnost moderne se je začela taki stvarnosti upirati predvsem z estetiko, ne pa s socialnim in moralnim odporom. Ni pa opevala vsakdanje povprečne lepote, pač pa izjemno, izzivalno, celo perverzno in bolestno. Umetnost je postala namen sama sebi, ne pa moralnemu in socialnemu namenu; njen temelj je esteticizem. Njen cilj je umetnost zaradi umetnosti ali larpurlartizem (fr. besede l’art pour l’art).
Socialna podlaga lirike (Baudelaire, Verlaine, Rimbaud, Mallarme) in tudi proze ter dramatike (Wilde) je podobna, kot pri realizmu in naturalizmu – ustvarjalci so več ali manj prihajali iz meščanskih slojev. Za razliko od realistov pa so se ne glede na svoje poreklo podvrgli raznim življenjskim skrajnostim (uživanju mamil, alkohola, boemstvu, ali pa so postali skrajno asketski) in tako svoje poreklo preoblikovali v izjemne osebnosti.
Razlika z realizmom je bila tudi v bralstvu, saj so bila besedila evropske moderne zaradi drznih pesniških novosti in neznanih estetskih učinkov zelo drugačna in nova, kakršnih bralstvo doslej ni poznalo. Tako da je njihova besedila sprva bral ozek krog literarnih poznavalcev in sladokuscev. Ko so to književnost sprejeli mlajši avtorji in jo začeli sami ustvarjati, se je po letu 1900 razmahnila in njen vpliv na pesništvo je izrazit še danes.
Izraz ‘fin de siècle’ pomeni konec stoletja in z njim so ustvarjalci mislili, da se končuje umetnost realizma in naturalizma, tako kot se končuje optimistična doba kapitalizma, pozitivizma in znanstvene usmerjenosti.
Nove smeri moderne izhajajo iz prepričanja, da z razumom ni mogoče dojeti bistva življenjskih pojavov. Resnica je večplastna, ni ena sama, zato v sebi skriva nekaj nerazumnega, skrivnostnega in omamnega. Predstavljanje takšnih stanj je naloga umetnosti, saj se šele iz nje razkriva resnica o življenju, dojeta s čustvi in intuicijo.
Na književnost evropske moderne so vplivali številni filozofi. V umetnosti so videli najvišji izraz svetovnega počela (bíti). Zagovorniki te filozofije so bili Schopenhauer, Nietzsche in Bergson. Arthur Schopenhauer je vplival s svojim pesimizmom, Friedrich Nietzsche, ki je bil tudi pesnik, pa predvsem s teorijo o nadčloveku. Nietzschejev nauk se imenuje ničejanstvo. Svoje ideje je pesnil v obliki krajših, s podobami in simboli prežetih izrekih, ki so bili blizu pesmim v prozi. Njegova miselnost je bila sorodna novi romantiki, dekadenci in simbolizmu: oznanjal je prezir do človeka množice in odpor do krščanstva. Trdil je, da je Bog mrtev in da je najvišja vrednota volja do moči – nad navadnega človeka se mora dvigniti nadčlovek. Tak človek je ustvarjen za moč in oblast. Lahko je gospodar sveta in se na svoji poti ne ozira na ovire. Je visoko nad množico povprečnežev. Zanj veljajo drugačne moralne norme – teh mali človek v svoji omejenosti ne more dojeti in jim slediti. Tak človek je onstran običajnega pojmovanja dobrega in zla. Vplival je tudi na mnoge književnike 20. stoletja (tudi na Cankarja); mnogi so si ga tudi narobe razlagali.
Razlike med novo romantiko, dekadenco in simbolizmom so majhne in težko opazne. Vsem trem je skupen odpor proti realizmu in naturalizmu ter usmeritev k čustvom, čutom in intuiciji. Značilnosti novih smeri so se pokazale že po letu 1850 v poeziji Charlesa Baudelaira (pesniška zbirka Rože zla); razmahnejo pa se po letu 1870 s pesniki Rimbaudajem, Verlainom in Mallarméjem. Po letu 1880 jim sledijo Irec Wilde, Belgijec Maeterlinck, Norvežan Ibsen in Šved Strindberg ter Nemec Hauptmann. Pomemben pojav te dobe je tudi impresionizem, vendar je zanj značilno, da je to predvsem stilna usmeritev in ne umetnostna smer.
NOVA ROMΑΝΤΙΚΑ
Oživlja romantiko z začetka 19. stoletja; poudarja pravljičnost, srednjeveško fantastiko, iracionalizem in in neposrednost, vse to s razpoloženje nasploh. Poudarja pesnikovo dušo, čustva, posebno občutljivost in neposrednost, vse to s pomočjo bogatih podob, slogovnih učinkov in ritmičnosti. Jezik je zelo sodoben, prispodobe so iz narave in so vsakdanje, nepatetične. Nova romantika poudarja čutnost, stara romantika pa poudarja čustvenost.
DEKADENCA
Beseda dekadenca izhaja iz francoske besede ‘décadence’, kar pomeni propad, razkroj. Dekadenca je gojila prefinjeno čutnost, naveličanost, esteticizem – lepoto je gojila v stilu in izrazu. ‘Grdo’ je napravila za ‘lepo’, lepo je bilo tudi, kar je bilo morbidno, patološko; perverzna stanja so naredili lepa. Dekadenti so hrepeneli po spiritualnem in čistosti kot nasprotju razkroja. Bili so v spopadu z vladajočo družbo, kar se je izražalo zlasti v protestu proti javnim pravilom in normam, nasproti katerim so postavljali le lastne težnje in želje. Dekadent je živel zunaj družbe, morale in tudi zunaj literarne umetnosti, po logiki svojih nagonov, se vdajal senzualnim užitkom, narkotikom, mamilom in omamam. Postavljal se je proti naturalističnemu pojmovanju človeka kot rezultatu treh determinant in v ospredje postavljal dušo posameznika ter načelo svobodne umetnosti. Dekadenca se je izrodila sama v sebi, nadomestil jo je simbolizem.
Upor dekadentov proti meščanski družbi pa se kaže tudi drugače: s prefinjenostjo, poduhovljenostjo, hrepenenjem po absolutni lepoti in čistosti. Ustvariti hočejo svet višje lepote in čutnosti, ki ga ni mogoče dojeti z razumom, pač pa le s čustvi in z intuicijo.
SIMBOLIZEM
V njem so se literati izražali s simboli. (Simbol – znamenje oz. smiselna podoba, stvar, ki kaže na globlji pomen, ne da bi pri tem izgubil stvarno funkcijo in pomen. Je vedno mnogopomenski. Ločiti moramo med stalnimi simboli – križ, golob, nebesna znamenja; in pesniškimi simboli, ki so enkratni, njihov pomen pa je razviden šele v kontekstu posameznega dela ali iz opusa posameznega pisca.).
Simbolizem se ni zadovoljil le s posredovanjem izrednih čutnih vtisov oz. z individualizmom, pač pa je iskal konkreten pojav, neko globljo resničnost, ki je v vsakdanji zavesti prikrita, kar je dosegel s pomočjo vizij in simbolov. Simbolizem je zavzel stališče larpurlartizma. Ni se zadovoljil s skrajnimi dekadentnimi doživljanji, pač pa je črpal iz sanj, mistike, panteizma z enim samim namenom, da bi umetnost dvignil na raven estetskega doživljanja sveta in s tem tudi globljo resničnost, ki še vedno ostaja skrivnostna in nejasna.
Interpretacija simbolističnega besedila torej ni enopomenska, predvsem pa je ni mogoče utemeljiti niti s filozofijo niti z znanostjo.
IMPRESIONIZEM
Temeljil je na filozofiji trenutka. Izhaja iz latinskega izraza ‘impressio’, kar pomeni vtis. Najprej se je pojavil v slikarstvu (franc, slikar Monet je eno od svojih slik naslovil Impresija). Impresionistično delo nastane iz nizanja trenutnih vtisov v celoto. Največkrat so to vtisi iz narave.
Za to obdobje pa je bolj značilen impresionistični slog kot impresionistična smer. Nekateri impresionizem uvrščajo h književnosti evropske moderne, kljub temu pa v njem ne pišejo le modernisti, ampak sočasno tudi realisti in naturalisti.
Slog impresionizma želi čim bolj neposredno posredovati čutne vtise, predstave, razpoloženja, bežne čutne vzgibe in enkratna čustvena stanja, pri čemer uporablja vsa można jezikovna in glasovna sredstva (pogosto je glasovno slikanje, pesmi so melodične, harmonične).
Vtisi so subjektivni, a izhajajo iz objektivnega sveta. Vendar impresionizem zanemarja sklenjen in dosleden opis zunanjega dogajanja, saj je razdrobljen na posamezne trenutke. Rus Čehov je s svojimi dramami in novelami najbolj tipičen impresionist.
Nova romantika je razvila vse književne vrste in zvrsti. Slednje so postale moderne, nove. Najbolj se je razvila poezija, najpomembnejši predstavniki pa so Baudelaire, Verlaine, Rimbaud, Mallarmé. Lirske pesmi so zanimive zaradi novih, drugačnih estetskih učinkov, svobodnega verza in novih oblik pesmi.
Pripovedništva je manj. Književniki te dobe so pisali krajše oblike: črtice, pravljice, novele; manj romane.
Razmahnila pa se je pesem v prozi, ki je sicer bolj lirska kot pripovedna.
Zelo zanimiva je dramatika tega časa, predvsem zaradi Oscarja Wilda, ki je ustvaril posebno obliko dekadentnih iger. Maeterlinckova dramatika je simbolistična, v to obdobje spada tudi Strindberg s svojimi poznimi igrami.
1899 - 1918
SLOVENSKA MODERNA
POMEMBNEJŠI ZGODOVINSKI DOGODKI NA SLOVENSKEM V ZAČETKU 20. STOLETJA
Za Slovence je bilo to razgibano obdobje, polno prelomnic, ki so bile pomembne za usodo našega naroda. Marsikateri aktualni družbeni dogodki (politični in socialni) so doživeli močan odmev tudi v literarnih delih slovenskih modernistov, zlasti Cankarjevih in Župančičevih.
V devetdesetih letih 19. stoletja so nastale tri politične stranke: klerikalna stranka leta 1892 (od leta 1895 se je imenovala Slovenska ljudska stranka), leta 1895 liberalna stranka (Narodno napredna stranka) in leta 1896 socialdemokratska stranka (Jugoslovanska socialdemokratska stranka). Prve splošne volitve za kranjski deželni zbor so bile leta 1907. Prepričljivo je zmagala Slovenska ljudska stranka, ki je s socialno politiko znala pritegniti najširše kroge prebivalstva.
Že od osemdesetih let 19. stoletja se je pri nas širila industrija, ki pa je bila večinoma v lasti tujcev, predvsem Nemcev in Čehov. V začetku 20. stoletja je bilo na Slovenskem še vedno dve tretjini prebivalstva kmečkega, kmečka posestva pa močno razdrobljena. Železnica Dunaj-Trst je naše dežele res povezala z Evropo, obenem pa je kmetom pobrala zaslužek od tovorništva. Omogočila je tudi dotok cenejšega tujega blaga in s tem povzročila propadanje obrtnikov. Posledica takih gospodarskih razmer je bilo množično izseljevanje Slovencev v tujino, zlasti v Ameriko. Da bi ga vsaj malo omilil, je Janez Evangelist Krek, teolog, sociolog in politik, že leta 1894 začel odpirati posojilne kmečke zadruge, kjer so nudili ugodna posojila in kmete izobraževali, kako ravnati z denarjem. Ustanovil je več društev (delavskega, tudi za delavke, društvo stavbarjev…). Trdil je, da je treba ljudi predvsem izobraziti. Tako sta se po njegovi zaslugi v Ljubljani na začetku 20. stoletja ustanovili Slovenska trgovska šola in Gospodarska šola. Na podeželju je uvajal gospodinjske tečaje za dekleta. Janeza Evangelista Kreka je Oton Župančič imenoval »genij širokih mas«, Ivan Cankar pa »oče naroda.
Med Slovenci, zlasti mladino, je bilo več trenj z Nemci, ker so vsiljevali ustanavljanje nemških šol in izobraževanje v nemščini, slovenski dijaki in študenti pa so se temu upirali. Slovenske šole so potiskali na obrobje Slovenije, v Ljubljani pa je vlada podpirala predvsem nemške. Septembra 1908 so se takemu načinu izobraževanja uprli dijaki in študenti na Ptuju, ki pa jih je policija zadušila. Kot odgovor na to so se en teden kasneje podobne demonstracije ponovile v Ljubljani, kjer je prišlo do krvavih obračunov med nemškim polkom, ki ga je na ulice poslala vlada, in med demonstranti. Vojska je namreč streljala na demonstrante oz. tiste, ki niso upoštevali policijske ure. Tako sta pod streli vojske omahnila mlada Adamič in Lunder. Bila sta torej povsem nedolžni žrtvi nemškega nasilja, kar je v Slovencih vzbudilo še večje sovraštvo do Nemcev.
Leta 1908 je Avstro-Ogrska aneksirala (priključila) Bosno. V slovenskih političnih strankah se je tudi zaradi takih dogodkov sprožilo slovensko nacionalno vprašanje. Izoblikovalo se je več rešitev o prihodnosti Slovenije:
-trialistični program je oblikovala Slovenska ljudska stranka, zagovarjali so ga tudi liberalci. Avstrijskemu
in ogrskemu delu monarhije naj bi se kot tretji del enakovredno priključile južnoslovanske dežele, ki so že zdaj bile vključene v monarhijo. Precej podobno zamisel so s t. i. tivolsko resolucijo zagovarjali socialdemokrati.
-Izrazito protiavstrijsko naravnani so bili člani Preporoda, revolucionarnega gibanja slovenskih dijakov in študentov. Zagovarjali so združevanje južnih Slovanov zunaj Avstro-Ogrske.
-Ivan Cankar je o nacionalnem vprašanju razpravljal leta 1913 v predavanju Slovenci in Jugoslovani. Predlagal je politično zvezo južnih Slovanov, vendar je bil odločno proti kulturnemu in jezikovnemu združevanju. O tem se je opredelil takole: “Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci, po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu ali pa goriški viničar furlanskemu.”
Po balkanskih vojnah se je leta 1914 začela prva svetovna vojna (1914-1918). Mnogi slovenski vojaki so se bojevali v avstrijski vojski. Slovence je vsekakor najbolj prizadela soška fronta (Doberdob slovenskih fantov grob).
Proti koncu prve svetovne vojne se je vedno bolj kazalo, da bo Avstro-Ogrska takšna, kot je, zelo težko obstala. Tako so slovenski in hrvaški poslanci leta 1917 objavili majniško deklaracijo, v kateri so zagovarjali trialistično idejo. Istega leta je bila podpisana tudi krfska deklaracija, ki je zagovarjala združitev jugoslovanskih narodov zunaj Avstro-Ogrske, in sicer pod vladavino srbske kraljeve družine Karadjordjević. Leta 1918 je Avstro-Ogrska dokončno razpadla in najprej je nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ta država je trajala le mesec dni. 1. 12. 1918 se je namreč s kraljevinama Srbijo in Črno goro združila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Njen kralj pa je postal dosedanji srbski kralj Petar I. Karadjordjević.
Medtem ko so politiki ustanavljali novo državo, je general (in pesnik) Rudolf Maister z odločno vojaško akcijo uspel pridobiti Maribor in zasesti slovensko narodno mejo na Štajerskem. S podobno akcijo je potem s svojimi borci za severno mejo nadaljeval na Koroškem, vendar pa vlada nove države tega ni znala obrniti sebi v prid. Tako je bilo vprašanje meje na Koroškem prepuščeno mirovni konferenci, dokončna pa je bila določena s koroškim plebiscitom oktobra 1920. Slovenci na Koroškem so se takrat odločili za Avstrijo in Koroška je bila za Slovenijo za vedno izgubljena.
Tudi na zahodu meja nove države ni potekala po narodnih mejah, saj so bili Italijani po prvi svetovni vojni nagrajeni z veliko ozemlja, ki so ji ga obljubili Anglo-Američani, če iz pakta trozveze prestopi k antanti. Leta 1915 je že podpisala pogodbo o tem v Londonu londonski pakt. Po končani vojni sta ji tako pripadli južna Tirolska in cela slovenska Primorska (meja je bila pri Rakeksi).
S prvo svetovno vojno so se tako Slovenci res znebili tisočletne nemške nadvlade, a so s slabega prišli na še slabše, saj so bili sedaj razkosani med štiri države: Državo SHS (od leta 1929 Kraljevina Jugoslavija), Avstrijo, Italijo in Madžarsko.
MODERNA = NOVA ROMANTIKA
Izraz moderna izhaja iz besede modernus, kar pomeni nedaven, sodoben. V literaturi se je pojavil leta 1899, ko sta izšli pesniški zbirki: Cankarjeva Erotika in Župančičeva Čaša opojnosti. Pojavile so se nove teme, novi motivi, novi izrazi in nova mišljenja. Še vedno se je pojavljala tradicija romantike, zgledovali so se po Heineju, Prešernu, ljudskem slovstvu. Moderna je razvila vse tri književne vrste: liriko, epiko, dramatiko.
Lirika: najpomembnejši so bili pesniki: Ivan Cankar, Oton Župančič, Dragotin Kette, Josip Murn Aleksandrov, Alojz Gradnik. Prvi štirje so se zbirali v krogu Zadruge (literarni krožek).
V tej dobi je bila lirika zelo pomembna za slovensko literaturo, saj je bila tista iz obdobja med romantiko in realizmom epigonska in je izgubila neposredno pripovedno moč. Lirika moderne je obudila neposredno izpovednost, povzela je izročilo romantike in ga dopolnila z novimi temami in idejami, tudi z idejami simbolizma in dekadence. Verz in ritem sta bila nova, sproščena, jezik je bil zelo zvočen in pomensko bogat Najdemo novoromantično čustvenost, zlasti pri Ketteju in Murnu ter pri mladem Zupančiču. Pri starejšem Župančiču in Cankarju pa najdemo simbolizem in dekadenco. Najbolj tradicionalen je bil Gradnik, a le v obliki (še vedno je gradil sonet), nov pa je v jeziku in besedju. V obliki je bil tradicionalen tudi Kette.
Zvrsti in oblike: po Prešernu je nov vrh dosegla ljubezenska pesem, ob njej pa še razpoloženjska, osebnoizpovedna, miselna, domovinska, pa tudi socialna in religiozna. V moderni niso bile priljubljene stalne pesniške oblike, pač pa so njihovo mesto zavzele svobodnejše, krajše, štirivrstične pesmi, ki so lahko tudi brez trdne kitične oblike. Župančič je imel rad daljše pesmi, zložene iz različno dolgih verzov in kitic, s svobodnim ritmom, ki spominjajo na himne, ode in psalme. Verz se je sprostil; silabotoničnega so nadomestili s svobodnim razpostavljanjem poudarkov. Poudarjena mesta niso bila več strogo določena.
Epika: najpomembnejši ustvarjalci so bili: Ivan Cankar, Izidor Cankar, Fran Saleški Finžgar, Fran Milčinski, Zofka Kvedrova in Ksaver Meško. S Cankarjem je slovenska proza prvič dosegla svetovni vrh. Pripovedništvo je bilo sicer še vedno zelo realistično in naturalistično, npr. pri Kvedrovi, Finžgarju… Pojavljalo se je novo, tj. novoromantično pripovedništvo, v katerem je bil najpomembnejši Cankar, ki je v pripovedništvo vnašal čustvenost, domišljijo in pogosto lirski značaj. Včasih se je pojavila dekadenčna proza, posebno pri temah, ki predstavljajo bolestna razpoloženja, patološka duševna stanja in estetsko prefinjene pojave. Simbolistična proza se je pojavljala zlasti tam, kjer je bil slog sicer impresionističen, a simboli niso bili težki, nejasni, nerazumljivi in namesto simbolov je tudi Cankar (kot najizrazitejši simbolist) ljubil alegorije in prispodobe. Od zvrsti in oblik so bile v prozi moderne priljubljene predvsem črtice, novele in povesti, razvil pa se je tudi roman.
Razpon tem in motivov je bil zelo širok, mnogo obsežnejši kot v obdobju med romantiko in realizmom.
Pojavljale so se ljubezenske snovi, socialni problemi, politične in moralne satire. Med glavnimi vprašanji literature tistega časa najdemo vprašanja izseljenosti, položaja ženske, vloge umetnika in umetnosti, slovenske nacionalne ogroženosti, vojne, smrti, deloma tudi revolucije. Brezčasnost v prozi je dosegel Ivan Cankar.
Dramatika se je zelo razvila in prinesla vse dramatske zvrsti: tragedije, komedije, resnobne drame, farse in tudi prve primere ljudskih iger, ki jih je pisal predvsem Fran Saleški Finžgar. Z Ivanom Cankarjem je dramatika dosegla nivo z drugimi narodi.
V tem času je literatura postala povsem nova, pomembna je postala duša. Z modernimi leposlovnimi tokovi so se slovenski literati srečali na Dunaju, od koder so jih prinesli v slovensko literaturo.
V tem času sta bili pomembni tudi dve založbi, ki sta izdajali dela literatov moderne:
-Schwentnerjeva založba in
-Kleimayr-Bambergova založba.
Začetek 20. st. je na Slovenskem pomenil velik razcvet tudi drugih vej umetnosti, in sicer slikarstva, glasbe in arhitekture. Med arhitekti sta bila najpomembnejša Plečnik in Fabiani; med slikarji – impresionisti – Jakopič, Jama, Sternen, Grohar; med glasbeniki Lajovic, Krek.
1. pol. 20. stol.
SVETOVNA KNJIŽEVNOST PRED 2. SVETOVNO VOJNO
Na književne pojave po letu 1900 so odločilno vplivale gospodarske, socialne in politične spremembe. Prva polovica 20. stoletja je bila zgodovinsko, politično in gospodarsko zelo razgibana, zaznamovana z vojnami, revolucijami in totalitarizmi.
Leta 1904/05 je divjala rusko-japonska vojna za prevlado nad Korejo in Mandžurijo. Končala se je z zmago Japonske. Leta 1908 je Avstrija anektirala Bosno. V letih 1912 in 1913 je potekala balkanska vojna. Poleti leta 1914 je Gavrilo Princip v Sarajevu izvedel atentat na avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda in njegovo ženo Marijo. Avstro-Ogrska je zaradi tega Srbiji napovedala vojno in tako začela svetovni spopad, ki je trajal do leta 1918. Leta 1917 se je v Rusiji začela oktobrska revolucija, Boljševiki so Rusijo po zmagi preimenovali v Sovjetsko zvezo in začela se je komunistična diktatura. Leto 1922 je prineslo začetek fašistične diktature v Italiji pod vodstvom Benita Mussolinija. Leta 1929 se je z złomom ameriške borze začela večletna gospodarska kriza. Sredi tridesetih let je postajal nov spopad svetovnih razsežnosti vse bolj verjeten. Leta 1935 je Italija napadla Etiopijo, leta 1936 se je začela španska državljanska vojna. Hitler je po nekaj letih vodenja nemške vlade leta 1938 zasedel Avstrijo in jo priključil k tretjemu rajhu. Njegova naslednja žrtev je bila Češkoslovaška. Z napadom na Poljsko leta 1939 se je začela druga svetovna vojna. Po porazu sil osi Rim – Berlin – Tokio leta 1945 se je med zavezniki – Angleži, Američani in Francozi na eni strani ter Sovjeti na drugi – začel boj za prevlado nad deli Evrope. »Železna zavesa« je staro celino razdelila na socialistični vzhodni in kapitalistični zahodni blok. Prejšnji zavezniki so se spremenili v nasprotnike in začelo se je obdobje hladne vojne, ki je trajalo vse do 80. let prejšnjega stoletja.
Obdobje po letu 1900 so zaznamovali številni duhovni, znanstveni in tehnološki dosežki. Einstein je z relativnostno teorijo sprožil pravo znanstveno revolucijo. Marie Curie je odkrila radij, Oppenheimer je vodil izdelavo atomskega orožja. Prvi atomski bombi so Američani leta 1945 vrgli na japonski mesti Hirošimo in Nagasaki, kar je pomenilo začetek atomske dobe. Pomembni so bili tudi dosežki v medicini: odkritje rentgenskih žarkov (Röntgen), odkritje, da inzulin zdravi sladkorno bolezen, in predvsem Flemingovo odkritje penicilina, ki je omogočilo razvoj antibiotikov. Po zaslugi množične proizvodnje avtomobilov (Ford) in razvoja letalstva je svet postajal čedalje manjši. Pomembni so bili tudi drugi tehnični izumi (brezžični brzojav, televizija, zvočni film).
V tem obdobju se je v temelju spremenil tudi odnos do človekove duševnosti. Freud je utemeljil psihoanalizo, vedo, ki duševne pojave razlaga globinsko. Ugotovil je, da je zavest le droben delček človekove duševnosti in da se pod zavednim skriva podzavest ali nezavedno.
Drugačen pogled na svet in človeka je ponudila tudi filozofija. Nemec Husserl je utemeljil fenomenologijo (fenomen pojav), nauk, ki pravi, da je zavest vedno usmerjena k pojavu in da se svet človeku vedno kaže skozi strukturo zavesti. Husserlov učenec Heidegger se je zelo približal eksistencializmu (eksistenca obstoj, bivanje); to filozofijo so pozneje razvijali tudi drugi evropski filozofi, med njimi Francoz J. P. Sartre. Ukvarjali so se z eksistenco posameznika ter njegovim odnosom do smrti in smisla življenja. Po njihovem prepričanju je človek vržen v absurdni svet, zato se počuti osamljenega, zapuščenega in ogroženega. Nemški filozof Spengler je kmalu po prvi svetovni vojni izdal delo Propad Zahoda. V njem pravi, da se različne kulture vzpnejo in po istih zakonitostih propadejo; tako tudi zahodnoevropsko civilizacijo čaka neizogiben propad.
KNJIŽEVNOST
Zgodovinski dogodki ter znanstveni, kulturni in duhovni dosežki so močno vplivali na književne tokove ter njihovo vsebinsko in oblikovno raznovrstnost.
- Tradicija realizma, naturalizma in nove romantike se je sicer nadaljevala, vendar je bila nova ustvarjalnost vsebinsko prenovljena in dopolnjena z drugačnimi temami.
- Za poimenovanje osrednjih smeri, ki so se pojavile kmalu po letu 1900, uporabljamo izraz modernizem. Modernisti niso izhajali iz stvarnega sveta, temveč so skušali kot resničnost prikazati vsebino posameznikove zavesti, njegove skrite misli, občutke, zaznave … Novim vsebinam se je prilagodil tudi jezik: slovnična in druga pravila ga niso več vezala, književniki so želeli predvsem ustrezno izraziti podzavestna stanja.
- Avantgarda je skupni pojem za književno eksperimentiranje. V primerjavi z modernisti so bili avantgardisti veliko skrajnejši. Trdili so, da je treba vso klasično umetnost zavreči in nadomestiti z oblikami umetniškega ustvarjanja, ki so bolj po meri sodobnega človeka.
Avantgarde so se kmalu po letu 1900 začele pojavljati v književnosti, slikarstvu in glasbi. Nekatere so se začele z manifesti – programi literarnih in umetnostnih gibanj. Skupina ustvarjalcev je v takem manifestu razlagala svoja načela, razumevanje umetnosti in ustvarjalne postopke. Najznačilnejši manifesti tega časa so bili:
- Manifest futurizma Fillipa Tommasa Marinettija
Avtor v njem piše, da futuristična poezija opeva nevarnost ter nagnjenje do moči in drznosti; bistvene sestavine poezije so pogum, drznost, upor. »Stari<< umetniki so poveličevali negibno zaspanost (ekstazo), sodobni želijo poveličevati napadalni nemir, vratolomna dejanja, klofute, udarce s pestjo. Lepota hitrosti bogati veličino sveta, tuleči avtomobili z eksplozivno sapo so lepši kot boginja zmage Nike. Futuristi želijo slaviti militarizem, patriotizem in uničevalna dejanja svobodomislecev (vojna je edina higiena sveta); slaviti morajo lepe ideje in prezir do žensk; nujen je boj proti moralizmu in feminizmu. Uničiti je treba muzeje, knjižnice, akademije. Futuristi bodo opevali množice, ki jih razgibavajo delo, užitek in upor, pa tudi revolucije v modemih prestolnicah, orożarne, ladjedelnice, tovarne z visokimi dimniki, mostove, parnike, lokomotive, letala.
- Dadaistični manifest (iz leta 1918) Beseda dada simbolizira najprimitivnejše razmerje med človekom in obdajajočo ga stvarnostjo. Nova stvarnost dobiva svoje pravice. Življenje je kot vrvež šumov, barv in duhovnih ritmov. Vrvež je sprejet v dadaizem z vsemi senzacionalnimi kriki in vročicami vsakdanje psihe v brutalni realnosti – to je razpotje, ki ga ločuje od drugih smeri, zlasti od futurizma. Dadaizem obravnava vsa gesla etike, kulture in ponotranjenosti – ni estetsko nasproten realnosti.
- Manifest O pesniškem ekspresionizmu Kasimirja Edschmida
Ekspresionisti morajo sami ustvariti realnost. Človek se ne sme zadovoljiti z verjetnim, slutenim, zadovoljiti se sme le s konkretno podobo sveta. Ves prostor ekspresionistov je umetniška vizija. Umetnik svet doživlja, oblikuje in išče. Verige dejstev (tovarn, hiš, bolezni) ni več, dejstva so pomembna le toliko, da z njimi odkrijemo globlje smisle. Pomembna je vizija.
Najpomembnejše avantgardne smeri so kubizem, futurizem, dadaizem, ekspresionizem, nadrealizem in konstruktivizem.
KUBIZEM
Izhaja iz besede kub, kar pomeni kocka. To pomeni, da telesa niso bila več okrogla, kot npr. v baroku, ampak so bila vedno bolj oglata kot kocka. Najprej se je pojavil v slikarstvu, in sicer leta 1907, ko je Pablo Picasso naslikal Gospodične iz Avignona. Od tam se je prenesel v literaturo in v njej postopoma uničil ustaljene forme, odpravil je ločila, razrahljal sintakso in ustvaril novo obliko posredovanja dražljajev. To je bil tok podzavesti, ki ni poznal več objektivne logike, kraja in časa, ampak je misli in čustva povezoval v nove, popolnoma subjektivne organizme.
Pesniki: Max Jacob, Apollinaire, Jean Cocteau.
FUTURIZEM
Futuristi so bili izrazito zazrti v prihodnost, preteklosti sploh niso priznavali, ignorirali so jo in je tudi niso odobravali. Leta 1909 je Italijan Marinetti napisal Manifest futurizma, literarni program, ki je pomenil prelom s tradicijo, in ga objavil v pariškem časopisu Figaro. Futurizem se je najbolj razvil v Italiji in je šel v izrazito fašistično smer, Futuristi so bili izraziti militaristi, poveličevali so vojsko oz. vojno in so trdili, da je vojna edina higiena sveta. Zelo so poveličevali tehniko in hoteli so uničiti knjige, knjižnice, muzeje, skratka vso preteklo kulturo. Futuristični slog je zelo vzvišen. Leta 1912 je Manifest futurizma dobil dodatek, in sicer Tehnični manifest futurizma, ki je zadeval predvsem jezikovne lastnosti jezika. Rušili so sintakso in prepovedali določeno rabo besednih vrst (pridevnika, prislova in nedoločnika).
Na zahodu se je futurizem združil s fašizmom, na vzhodu pa s socializmom. Na vzhodu je bil najzanimivejši predstavnik futurizma ruski pesnik Vladimir Majakovski, ki je napisal določene vrste manifest Zaušnica družbenemu okusu. Tudi on je odklanjal preteklost in zbirka pesmi, ki jo je izdal, ni bila edino izrazno sredstvo, s katerim je predstavljal svojo poezijo, ampak jo je tudi sam recitiral. Svoje pesmi je pisal na plakate in razvil t. i. plakatno poezijo. Tako zanj izrazno sredstvo ni bila samo beseda, ampak tudi risbe. Futurizem se je razvil predvsem pod vplivom dveh filozofov, Nietzscheja in Bergsona. Razvil se je tik pred 1. svetovno vojno in je hotel odpraviti vse preteklo, vse tradicionalno. Slavil je le sodobno tehniko in civilizacijo in v vojni videl rešitev sveta.
DADAIZEM
Izhaja iz besede dada (majhen lesen konj). Ta smer je bila izredno radikalna, zašla je v skrajni nihilizem (zavračanje usega) in anarhizem (brezvladje, kaos). Začel se je v Švici, in sicer v Zurichu 1. 1916. Glavna predstavnika sta Hans Arp in Tristan Tzara. Dadaizem pomeni upor proti tradiciji, proti tradicionalni logiki, estetiki in jeziku. Prevladujejo primitivni glasovi in asociacije brez smisla. Leta 1916 so v Zurichu ustanovili Cabaret Voltaire, kjer so predstavili zvočno poezijo, Hugo Ball pa je trdil, da so proti senilnosti in svetu odraslih. Leta 1918 so napisali svoj dadaistični manifest. Dadaisti so simbolizirali najprimitivnejše razmerje do resničnosti, življenje so sprejemali kot simultano spremljavo barv in šumov, zanje pa velja, da je beseda kot igra. Kubizem, futurizem in dadaizem v slovenski literaturi nimajo večjega odmeva.
EKSPRESIONIZEM
Od vseh novih literarnih smeri se je najmočneje razvil tudi v slovenski literaturi. Izhaja iz besede expressio (intis, izraz). Ekspresionisti so želeli iz sebe iztisniti svoje doživljanje sveta. V ospredje je postavljal nov, vsebinski, moralni in socialni program, ki je temeljil na zahtevi po etično očiščenem in prerojenem človeku Ekspresionisti so obtoževali sodobno civilizacijo, vojno, kapitalistični družbeni red in so izražali človekovo razklanost med novo, višjo etiko in stvarnostjo meščanske Evrope ter so trdili, da mora pridobitniškega človeka nadomestiti duhovno razvito in ozaveščeno bitje; prevladati mora umetnost. Ko bo propadla krivično urejena kapitalistična Zahodna Evropa, bo zrasla nova civilizacija, ki jo bodo tvorili etično očiščen ljudje. Ekspresionistični slog je poln grozljivih podob, pretiravanj, skrajnosti, kontrastov in barv, ki prehajajo v simbole. Najbolj je značilen za Srednjo Evropo. Glavni predstavniki so: Trakl, Woerfel, Toller, Brecht, Wolker, Rilke; pri nas pa Srečko Kosovel.
SURREALIZEM ALI NADREALIZEM
Uperjen je bil zoper konvencionalnost vsakdanjega razuma, zoper meščanski socialni red in je želel uveljaviti resničnost, skrito v človekovi podzavesti. Tako so v ospredje prišle asociacije, sanje in halucinacije. Pojavil se je v Franciji po leta 1920 in je pomenil književno in kulturno izročilo v imenu osvobojene podzavesti. Pojavljal se je v obliki avtomatične pisave, tj. zapisovanja sprotnih dražljajev in misli brez razumske kontrole, podobno kot v modernem romanu. Glavni predstavniki so Breton, Prevert, Aragon, Eluard, Pablo Neruda (Južna Amerika).
KONSTRUKTIVIZEM
Izraz konstruktivizem izhaja iz lat. besede constructio (zgradba, stavba). Konstruktivizem se je pojavil po letu 1913 kot smer v ruskem slikarstvu. Zrasel je iz kubizma in futurizma ter težil h konstrukciji likovnih elementov. 12 življenja je hotel narediti umetnost, poudarjal je povezovanje življenja in umetnosti. V književnosti se je pojavil v 20. letih 20. stoletja, in sicer kot umetnost delavskega razreda, tehnike, revolucije. V slovensko književnost ga je odlično vpeljal Srečko Kosovel. Svoje modernistične pesmi je sestavljal iz samostojnih delcev, ki jim je dala smisel šele celota. Imenoval jih je konsi in jih je oštevilčil.
PESNIŠTVO V PRVI POLOVICI 20. STOLETJA
Lirsko pesništvo je v prvi polovici 20. stoletja doživelo zelo živahen razvoj.
- Veliko pesnikov je izhajalo iz nove romantike, dekadence in simbolizma, vendar je njihova poezija že vključevala modernejše prvine. Med take se uvrščajo: Nemec Rainer Maria Rilke (pesem Panter), mojster tako imenovane predmetne pesmi, ki na videz predstavlja predmet ali živo bitje, vendar ima podoba vedno simboličen pomen; Francoz Paul Valery; Irec William Butler Yeats, eden najvidnejših poetov, pišočih v angleščini, Rus Boris L. Pasternak (pesem Hamlet), v prvi vrsti pesnik, čeprav je znan predvsem po romanu Doktor Živago (leta 1958 so mu podelili Nobelovo nagrado, vendar jo je zaradi političnih pritiskov moral zavrniti); Rus Sergej A. Jesenin, pesnik, ki je mnoge verze zložil v ljudskem duhu; sam sebe je imenoval zadnji poet podeželja.
- Številni pesniki so bili še povezani s tradicionalno poezijo, vendar so v svoje pesmi že uvajali vse več modernističnih elementov. Teme njihove poezije so bile: brezmejna osamljenost, strah in tesnoba; taka občutja je v človeku zbujal stehniziran moderni svet. Ob novih vsebinah so iskali tudi nov izraz, a ga še niso razbili na besede in glasove. Najpomembnejši modernistični pesniki tega obdobja so bili: nemško-avstrijski ustvarjalec Georg Trakl, začetnik ekspresionizma (ta se kaže predvsem v Traklovih vojnih pesmih, v katerih so osrednji motivi katastrofa, uničenje, smrt); Anglež Thomas S. Eliot, pesnik praznega velemestnega življenja – znana je njegova pesnitev Pusta dežela, prispodoba duhovno prazne Evrope po prvi svetovni vojni – in eden najpomembnejših evropskih modernističnih pesnikov Španec Federico Garcia Lorca.
- Največje oblikovne in vsebinske pretrese so v sodobno poezijo prinesle avantgardne struje. Avantgardisti so zanikali tradicionalno in klasično umetnost ter drzno eksperimentirali z jezikom. Najpomembnejši so bili: Francoz Guillaume Apollinaire v zbirki Kaligrami je med drugim objavil dvajset likovnih pesmi (kaligramov), s katerimi je utrl pot vizualni poeziji; Alzačan Hans ali Jean Arp, sprva dadaist, nato nadrealist; Rus Vladimir V. Majakovski, najpomembnejši predstavnik evropskega futurizma, ki je pozneje postal pesnik revolucije. Tradicionalno umetnost bi po njegovem prepričanju morali zavreči, ker je lažna in nazadnjaška. Pesnik se mora povezati z življenjem in postati gonilna sila novega sveta. Majakovski je v pesniški jezik uvajal vsakdanje politične parole, žargonske in vulgarne besede ter izmišljene izraze in skovanke. Ruski pesnik Boris Pasternak sodi med največje svetovne pesnike, čeprav je najbolj znan po romanu Doktor Zivago (po njem je posnet tudi film). Leta 1960 mu je bila dodeljena Nobelova nagrada, a se ji je, zaradi pristiskov sovjetske oblasti, moral odpovedati. Pasternak je sprva pesnil pod vplivom futuristov, kasneje pa je pisal poezijo, ki je spoj tradicije in modernizma.
PRIPOVEDNIŠTVO V PRVI POLOVICI 20. STOLETJA
Mnogi pripovedniki prve polovice 20. stoletja so izhajali iz realizma in naturalizma, vendar so značilnosti teh smeri dopolnjevali z modernističnimi elementi. Nekateri so v svojem eksperimentiranju šli še dlje. Najpomembnejše zvrsti v tem obdobju so bili roman, novela in nova oblika kratke proze, imenovana kratka zgodba (angl. short story).
Roman je doživel največje spremembe. Pojavil se je moderni roman kot posledica sprememb, ki jih je doživelo človeštvo. V tem času se je začelo obdobje znanstvenih, tehničnih, političnih in drugih sprememb, pojavila so se tudi razna socialna in politična gibanja. Proletarstvo je zahtevalo svoje pravice, pojavljali so se kaos, ki mu moderni človek podleže, odtujenost do sočloveka, odtujenost do narave, hiter tempo življenja in eksplozija komunikacijskih sredstev. V tem času sta se zvrstili tudi dve svetovni vojni in apokaliptična vizija uničenja sveta z atomskimi bombami.
Moderni roman je posebna zvrst romana 20. st., ki se loči od tradicionalnega romana. V nasprotju z realistično in naturalistično prozo 19. st. opusti objektivno in logično prikazovanje v prostoru in času. S pomočjo asociacij in opisov toka podzavesti ustvari novo kompozicijo romana.
Splošne značilnosti modernega romana:
-tok podzavesti
-tok zavesti
-nehotni/hoteni spomin
-asociacije
-sanje
-notranji monolog
-poglabljanje v posebna duhovna stanja
-vpliv psihoanalize
-mešanje časovnih perspektiv
-različni stilni prijemi
Najpomembnejši avtorji modernega romana so ustvarili različne tipe te zvrsti:
-Retroroman (lat. retro slov. nazaj) se ukvarja z vračanjem v preteklost, odkrivanjem minulega časa, in to asociativno, po subjektivni logiki. Utemeljil ga je francoski pisatelj Marcel Proust.
-Roman toka zavesti temelji predvsem na notranjem monologu. Njegov začetnik je bil James Joyce, nadaljevalci pa Virginia Woolf, William Faulkner in drugi.
-Parabolični tip modernega romana je utemeljil Franz Kafka. Pisatelj je stvarni svet in svoje doživljanje prikazoval s sanjskimi podobami in simboli.
-Intelektualistični roman je zgodbo nadomestil z intelektualistično analizo moralnih problemov (Robert Musil).
Najvidnejši pisci modernega romana so bili Proust, Joyce in Kafka, pomembni pa so bili tudi Nemci Thomas Mann, Hermann Hesse in Robert Musil. Thomas Mann, dobitnik Nobelove nagrade leta 1929, je leta 1933 pred nacizmom emigriral v ZDA. Njegova najpomembnejša dela so: meščanski družinski roman Buddenbrookovi, moderna intelektualistična romana Čarobna gora in Doktor Faustus ter novela Smrt v Benetkah. Hermann Hesse, dobitnik Nobelove nagrade leta 1946, je bil že v mladosti uporni duh. V šestdesetih letih je bil kultni pisatelj hipijevske generacije. V svojih romanih je združil prvine tradicionalnega in modernega romana. Njegovi značilni deli sta Stepni volk in Siddharta. Osrednji temi Hessejevih pripovedi sta obdobje mladostništva in iskanje identitete. Robert Musil, nemški pisatelj češkega rodu, je v tridesetih letih pred nacizmom emigriral v Švico. Je avtor obsežnega nedokončanega romana Mož brez posebnosti.
Med Francozi je bil poleg utemeljitelja modernega romana Marcela Prousta pomemben tudi dobitnik Nobelove nagrade leta 1947 Andre Gide. Njegova dela so pomenila most med novo romantiko in modernim romanom. Temu se je najbolj približal z delom Ponarejevalci denarja.
Med pisatelji, ki so ustvarjali v angleščini, je najpomembnejši James Joyce, avtor znamenitega romana Ulikses, ob njem pa je značilna predstavnica modernega romana tudi Virginia Woolf. V svojih delih se je ukvarjala predvsem s človekovo zavestjo. Čas in prostor pri njej nista več nekaj objektivnega, ampak razpadata na množico vtisov, ki vdirajo v človekovo zavest. Virginia Woolf je avtorica romanov Gospa Dalloway in K svetilniku.
Na rusko književnost, ki je nastajala po oktobrski revoluciji, so močno vplivale nove politične razmere. Komunistična oblast je umetnike neredko preganjala, zato so mnogi emigrirali v tujino (npr. Pasternak). V tridesetih letih je stalinistična oblast dovoljevala le še eno književno smer – socialistični realizem (socrealizem).
Ta smer je izhajala iz realizma 19. stoletja. Njene osrednje teme so bile razredna nasprotja, poveličevanje delavskega razreda in boj za socializem, njen namen pa vzgoja v socialističnem duhu. Estetska merila so bila potisnjena v ozadje. Za začetnika socialističnega realizma velja Maksim Gorki, avtor vzorčnega romana Mati.
Večina umetniško tehtnih pripovednih del tega obdobja je bila dosegljiva le ožjemu krogu literarno izobraženih bralcev. Poleg vrhov sodobnega pripovedništva pa so nastajala tudi vsebinsko in slogovno preprostejša dela, namenjena širšemu krogu bralcev. Po letu 1900 je roman postal najbolj priljubljena književna zvrst. Poleg starih žanrov, kot so zgodovinski, ljubezenski in pustolovski roman, so nastajali tudi novi, npr. vojni, kriminalni, detektivski in vohunski romani.
DRAMATIKA V PRVI POLOVICI 20. STOLETJA
Kmalu po letu 1900 se je modernizirala tudi dramatika. Proces modernizacije se je nadaljeval še v desetletjih med svetovnima vojnama.
Mnogi so še sledili realistični dramski tehniki, med drugimi eden osrednjih dramatikov tistega časa, Irec George Bernard Shaw. Njegova najbolj znana drama je Pigmalion. Med prvimi, ki so ustvarjali modernejše dramske oblike, je bil Italijan Luigi Pirandello, pisec znane igre Šest oseb išče avtorja.
Povsem drugačen tip drame je v obdobju med svetovnima vojnama zasnoval Nemec Bertolt Brecht. Njegovo epsko gledališče je bilo idejno in politično angažirano. Posebnost njegovih del so songi, ki prekinjajo potek dramske zgodbe, prekinja pa ga tudi z raznimi komentarji. Za Brechtove drame je značilen potujitveni efekt, s katerim dramatik potujuje stvari, ko znane dogodke in stvari prikaže na nov način, v drugačni luči. Značilne drame so Mati Korajža in njeni otroci, Kavkaški krog s kredo in Beraška opera.
Nekateri dramatiki so se od proze vračali k verzom, v drame so uvajali pesniški jezik ter pravljične in mitološke motive s simboličnim pomenom. Tak tip drame imenujemo poetična drama. Med najpomembnejšimi predstavniki te zvrsti sta bila Španec Federico Garcia Lorca (Dom Bernarde Alba) in Anglež Thomas Stearns Eliot.
Pravo modernizacijo pa sta dramatika in gledališče dosegla šele z dramatiko absurda po letu 1950.
1. pol. 20. stol.
SLOVENSKA KNJIŽEVNOST PRED 2. SVETOVNO VOJNO
To obdobje razmejujemo z letnicama 1918 in 1945. Leta 1918 se je končala prva svetovna vojna, konec je bilo avstrijskega cesarstva, nastala je Država SHS, zatem Kraljevina SHS, leta 1929 z uvedbo diktature kralja Aleksandra pa Jugoslavija. Vendar ta ni uresničila stoletne želje Slovencev po združitvi: Primorska je prišla pod Italijo, Koroška je ostala v Avstriji, Porabje pod Madžarsko. Le Maribor je z borci za severno mejo rešil pesnik in general Rudolf Maister. Leta 1930 je potekal prvi tržaški proces zoper slovensko narodnoosvobodilno organizacijo TIGR in ustreljeni so bili njeni najzvestejši člani. Leta 1934 je bil ubit kralj Aleksander. Trideseta leta so tudi čas velike gospodarske krize, vse večjih socialnih razlik in nacionalnih trenj ter nasprotij. Leta 1937 je bila ustanovljena Komunistična partija Slovenije. Leta 1938 si je nacistična Nemčija priključila Avstrijo. Leta 1941 se je začela 2. svetovna vojna na slovenskih tleh; slovensko ozemlje so si razdelile Italija, Nemčija in Madžarska. Istega leta je bila ustanovljena Osvobodilna fronta, ki je poleti začela organizirati oborožen odpor proti okupatorju. Leta 1942 so se začele organizirati vaške straže zaradi odpora proti komunistom. Ko je leta 1943 kapitulirala Italija, se je predvsem iz vaških straž ustanovilo domobranstvo, nemška vojska pa je zasedla še Dolenjsko in Primorsko. Leta 1945 se je nemška vojska po porazu na evropskih frontah umaknila iz Slovenije. Oblast v drugi, socialistični Jugoslaviji je prevzela Komunistična partija Jugoslavije.
Čeprav nova država ni rešila slovenskega nacionalnega vprašanja, je slovenščina vendarle dobila večjo veljavo. Postala je učni jezik v šolah, uporabljala se je na uradih. Nastale so pomembne narodnokulturne in izobraževalne ustanove: leta 1919 je bila ustanovljena ljubljanska univerza, leta 1938 pa Akademija znanosti in umetnosti. Delovali sta narodni gledališči v Ljubljani in Mariboru.
Tudi književno dogajanje je bilo zelo pestro po prvi svetovni vojni. Ustvarjali so pisci različnih generacij in književnih usmeritev. Vse do druge svetovne vojne je bil v liriki močan vpliv simbolizma in nove romantike (med vodilnimi pesniki tega časa sta modernista Zupančič in Gradnik, vpliv teh smeri je očiten tudi pri mlajših pesnikih), v pripovedništvu pa realizma (nekaj sopotnikov moderne, Janez Jalen, France Bevk…). A vendarle prevladajo modernejši pogledi na književnost.
Književno obdobje med moderno in sodobnostjo:
1918-1930 čas ekspresionizma
1930-1950 → čas socialnega realizma (1941-1945 → pesništvo NOB) → obdobje sodobne književnosti
1950 → obdobje sodobne književnosti
Slovenska književnost je vsrkavala vse novosti iz svetovne književnosti: človeško razklanost po prvi svetovni vojni, krizo kapitalizma, oktobrsko revolucijo, porajajoča se faire Španiji ipd. V tem času se je na Slovenskem razvila bogata publicistična dejavnostima državljansko vojnov reviji Ljubljanski zvon (1881-1941) ter Dom in svet (1888-1944), »stari<« politični glasili liberalni Slovenski narod in klerikalni Slovenec, poleg njih pa so se pojavila nova glasila: Naprej, Ljudski glas, Trije labodi, Književnost, Sodobnost, Rdeči pilot, Križ, na gori … Tik pred drugo svetovno vojno je Kocbek začel izdajati revijo Dejanje. V tem času je na Slovenskem izšlo okoli 14.500 knjig, močna je bila prevajalska dejavnost. Knjige so izhajale pri katoliški Mohorjevi družbi, pri liberalni Vodnikovi in pri socialistični Cankarjevi družbi.
Po okupaciji leta 1941 so se književne in kulturne razmere zelo spremenile. Prenehale so izhajati revije Ljubljanski zvon, Sodobnost, Dejanje in druge; nastopil je kulturni molk po ukazu OF.
Slovensko književnost sta od leta 1918 do leta 1945 zaznamovala predvsem ekspresionizem in socialni realizem. Mejna letnica je 1930, kar seveda ne pomeni, da je ekspresionizem po tem letu povsem zamrl, pa tudi ne, da pred tem letom niso nastajala dela socialnega realizma. Pomemben predstavnik ekspresionizma je bil Srečko Kosovel. Ločimo socialni ekspresionizem (Kosovel), religiozni ekspresionizem (Jarr, Grum, Vodušek, Pregelj) in kozmični ekspresionizem (Jare).
Slovenski socialni realizem se je razmahnil po letu 1930. Kot vsi realizmi je tudi socialni odražal družbeno- politično dogajanje te dobe. Ves kapitalistični svet je zajela svetovna gospodarska kriza, ki se je začela z zlomom newyorške borze leta 1929. Kriza se je kazala v veliki brezposelnosti in pomanjkanju. Od tod so se rojevala nova revolucionarna gibanja, buržoazija pa je reagirala s fašističnimi pohodi in z diktaturami. Tako je bilo tudi v stari Jugoslaviji, kjer je bilo v ospredju še nacionalno vprašanje. Jugoslavija namreč ni bila združenje enakopravnih narodov, pač pa nekakšna priključitev Slovencev, Hrvatov in Makedoncev k Srbiji.
Zapletena in protislovna socialna ter nacionalna stvarnost je vdirala tudi v leposlovje. Pri tem je zanimivo, da se je delavska problematika v glavnem pojavljala v poeziji, kmečka pa v prozi. Zanimivo je tudi, da so v ospredje stopili besedni ustvarjalci iz obrobnih pokrajin: Miško Kranjec iz Prekmurja, Bratko Kreft, Anton Ingolič, Edvard Kocbek in Ivan Potrč s Štajerske, s Primorske pa poleg Srečka Kosovela in Ivana Preglja še Alojz Gradnik, France Bevk, Igo Gruden in Ciril Kosmač. Njihova ustvarjalnost je v glavnem potekala v okviru socialnega realizma, kar pomeni, da so pisci skušali, podobno kot realisti 19. stoletja, družbeno resničnost odslikati kolikor mogoče objektivno. Razlika je v tem, da so realisti 20. stoletja dodali še kritično misel zoper vsako družbeno popačenost. Niso odkrivali le stanja, pač pa tudi vzroke zanj.
V socialnem realizmu je prevladovalo pripovedništvo z romani, povestmi in novelami, dramatike je bilo malo, lirike še manj.
Med drugo svetovno vojno je bil književni razvoj zaradi vojnih razmer drugačen. Sicer je prevladoval kulturni molk, a partizani so imeli svoje ilegalne tiskarne, kjer so tiskali propagandno gradivo, pa tudi pesniške zbirke (Matej Bor: Previharimo viharje). Izhajajoč iz kroga mladih katoliških pesnikov, ki so se tik pred vojno zbirali okrog revije Dom in svet, je pesnil France Balantič. Za razliko od levo usmerjenega pesništva socialnega realizma je Balantić ustvarjal čisto poezijo, zvesto lirski tradiciji moderne in ekspresionizma.
V času 1918-1945 so bile na Slovenskem živahne in ustvarjalne tudi druge veje umetnosti: slikarstvo, kiparstvo, glasba. Glasbeni umetniki tega časa so bili: Marij Kogoj, Matija Bravničar in Danilo Švara. Najznačilnejši likovni ustvarjalci pa so bili: Tone in France Kralj, Veno Pilon, Tine Kos, Lojze Dolinar, France Mihelič.
EKSPRESIONIZEM
Izhaja iz besede expressio (iztis). Najprej se je pojavil v likovni umetnosti in je bil nasproten impresionizmu ter se je kot umetniški slog pojavljal v napetih, prelomnih dobah. Kot duhovni položaj se je pojavljal že v Dantejevi Božanski komediji, najbolj pa se je pojavil pri Nemcih. Sprva se je imenoval napreden, sodni dan, najmlajši, nepatetičen, šele po objavi Edschmidovega manifesta leta 1918 se je uveljavil pojem ekspresionizem.
Svetovni ekspresionizem je obeležen z obdobjem od 1910 do 1925. Vzrok za nastanek izhaja iz socialnih in političnih razmer. Zastrašenost, razglašenost, vesoljni poraz in podobno so se pojavljali na začetku 20. stoletja in podirali človeku temelje ter ga spravljali v obup. To je bil čas, iz katerega je izginil vsakršen etos, človeška ureditev je postala mehanična.
Ekspresionisti so položaj človeka občutili kot neznosen pritisk, zato je postajala glavna tema krik po človeku, etično očiščenem in prerojenem, ki bi lahko živel v bratskem kolektivu. Uprli so se vojni, meščanski kapitalistični družbi, klicali so duhovno revolucijo ter poudarjali bratstvo in sestrstvo. Vzornike so iskali pri Marinettiju, Strindbergu, Nietzscheju, nanje je vplival tudi Witmann, ki je dokazoval, da je duša odsev vsega doživetega na meji med stvarnostjo in sanjami. Blizu jim je bil tudi njegov prosti verz. Upoštevali so tudi Kierkegaarda, ki je poudarjal človeško dušo, preveč prežeto s strahom.
ZNAČILNOSTI EKSPRESIONISTIČNE LIRIKE
Izpoveduje iztis notranjega, subjektivnega doživljanja, moralno in duhovno očiščenje, neke vrste estersko katarzo. Ekspresionizem se je pojavil kot reakcija na racionalizem in naturalizem, ki se ni hotel podrejati zakonom snovnega sveta, ampak je hotel ustvariti nov svet in poudarjal notranje bistvo. Pogosta gesla so bila: duh, etos, patos, katastrofa, apokalipsa, sodni dan, anarhija, akcija, vstajenje, odrešenje, poslanstvo in revolucija. Glavne ekspresionistične teme so bile: osamljenost, usoda, smrt, iracionalne sile, svoboda, človeštvo in pravičnost. Snovni svet je postal poduhovljen, zato lahko govorimo o identifikacijski metaforiki. Pogosta je bila raba kontrastov, barv in simbolov, večkrat so uporabljali metafore iz religioznega življenja, celo v socialno-proletarskih pesmih. Pesem je postala klic, krik in svarilo. Pojavljali so se raztrgani stavki, besede pa so bile razbite na zvočne elemente. Beseda je postala absolutno sredstvo, prevladal je nominalni stil, ritmizirana proza, ki se je približala biblijskemu verzu.
ZNAČILNOSTI EKSPRESIONISTIČNE PROZE:
V prozi se ekspresionizem ni tako zelo uveljavil. Največ ga najdemo v črticah in novelah, ki stilizirajo vsakdanjo resničnost po načelih groteske. Slovenski ekspresionistični pisatelj je bil predvsem Ivan Pregelj (roman Tolminci, novela Matkova Tina)
ZNAČILNOSTI EKSPRESIONISTIČNE DRAMATIKE:
Ekspresionizem je zelo moderniziral gledališče. Pomembna je postala scena, število igralcev se je povečalo, pojavila se je živa gestikulacija, poudarjen je bil deklamatorski ton in s tem patetičnost in mističnost. Pojavili so se svetlobni in akustični učinki ter izrazite dekoracije.
1. pol. 20. stol.
SOCIALNI REALIZEM NA SLOVENSKEM
Na nastanek socialnega realizma ali nove stvarnosti je najbolj vplivala gospodarska kriza, zato v tej literaturi prevladujejo teme kmečkega človeka, proletariata in izseljevanja v Ameriko. Opisovali so predvsem usodo malih ljudi, redkeje meščanstva, in to izrazito kritično. V svojih delih so slikali kmečki proletariat (malega kmeta, kajžarje, sezonske delavce), glavni predmet socialnega realizma pa je bila kritika razredno krivične družbe. Književniki so opisovali stvarno ter poudarjali socialne razlike med ljudmi. Socialni realizem je obudil tradicijo realizma in naturalizma in s tem zahtevo po zvestem opisovanju realnega življenja, a na novi podlagi. Ideološko so se naslanjali na marksizem, in to jih loči od realističnega in naturalističnega romana 2. polovice 19. stoletja. Socialni realizem je poudarjal predvsem socialno in manj psihološko stran človeka. Naturalistični junak naj bi bil določen z biološkimi silnicami, junak socialnega realizma pa je določen s socialnim statusom, priznava pa tudi človekovo težnjo po dobrem, srečnem in pravičnem.
Od književnih vrst so najbolj razvili epiko, medtem ko je bilo dramatike v tem obdobju zelo malo, prav tako lirike; a kolikor se je je razvilo, je bila v glavnem epska. Od književnih zvrsti so se razmahnili novela, roman, nekoliko manj črtica.
V vseh delih je čutiti socialno razslojenost, izkoriščanje malega človeka s strani bogatih ljudi in obsodbo takega družbenega sistema. Mnogi avtorji tudi nakazujejo izhod iz takega položaja, ki se največkrat kaže z napovedjo revolucij.
Predstavniki socialnega realizma so večinoma z obrobja Slovenije: Lovro Kuhar – Prežihov Voranc (Koroška), Miško Kranjec (Prekmurje), Anton Ingolič (Štajerska), Ciril Kosmač (Primorska); Tone Seliškar (Ljubljana) pa je predvsem pesnik in mladinski pisatelj (Bratovščina Sinjega galeba). V liriki sta najpomembnejša Mile Klopčič in Igo Gruden, v dramatiki pa Bratko Kreft.
Sočasno se je v Sovjetski zvezi pojavil socialistični realizem, ki ga je najbolj uveljavil Maksim Gorki. Leta 1934 je bila ta smer razglašena za edino ustvarjalno metodo v sovjetski literaturi. Za socialistični realizem je bilo značilno moralno in socialno obravnavanje razrednih konfliktov ter iskanje pozitivnega junaka med delovnimi ljudmi.
Književnost od leta 1941 do 1945 slogovno večinoma nadaljuje socialni realizem. Pomembnejše od slogovnega je ideološko ločevanje ustvarjalcev te dobe. Po koncu 2. svetovne vojne so priznavali in opevali predvsem partizanske pesnike, kot sta Karel Destovnik-Kajuh in Matej Bor, drugi pa so vse do osamosvojitve Slovenije leta 1991 zaradi drugačnih političnih in idejnih prepričanj ostali zamolčani ali celo prepovedani, kot npr. France Balantič in Ivan Hribovšek. Kar združuje pesnike, kot so Kajuh, Balantić in Hribovšek, je njihova tragična življenjska usoda, saj so bili žrtve vojne, ko so bili stari dobrih dvajset let.
Književnost tega časa je bila predvsem ena izmed sredstev boja za osvoboditev izpod okupatorjeve oblasti. To vlogo je prevzela lirika, deloma krajša dramska besedila (sked), ki so jih igrali partizani na mitingih. Ti so imeli poleg političnega in narodnozavednega tudi kulturni značaj. Osrednje teme lirike so bile boj za svobodo, taboriščna tema (Gradnik), ljubezenska tema se povezuje s trpljenjem celega ljudstva, bivanjske teme, teme smrti …
Med 2. svetovno vojno so poezijo ustvarjali številni pesniki. Iz starejšega rodu so to bili Župančič (leta 1941 je objavil pesem Veš, poet, svoj dolg?, s katero je pozval slovenske umetnike, naj se okupatorju uprejo tudi z besedo), Alojz Gradnik, Pavel Golia, Mile Klopčič, Anton Vodnik, Edvard Kocbek …; iz mlajšega rodu so prihajali Matej Bor, Karel Destovnik-Kajuh, Ivan Minatti, Cene Vipotnik, Jože Udovič, Jože Javoršek, Igor Torkar …
Na drugem ideološkem bregu so ustvarjali pesniki, ki so se zbirali predvsem okrog revije Dom in svet in v krogu Edvarda Kocbeka. Od njih sta najpomembnejša France Balantič in Ivan Hribovšek.
2. pol. 20. stol
SVETOVNA KNJIŽEVNOST PO 2. SVETOVNI VOJNI
ZGODOVINSKO OZADJE:
Prva desetletja po drugi svetovni vojni je zaznamovala hladna vojna, to je zaostritev odnosov med kapitalističnim zahodnim in socialističnim vzhodnim blokom. Vodilni velesili sta bili Sovjetska zveza (SZ) in Združene države Amerike (ZDA). SZ vzpostavila socialistično družbeno ureditev. je zasedla velik del vzhodne in srednje Evrope ter v zasedenih državah vzpostavila socialistično družbeno ureditev.
Leta 1947 sta na ozemlju nekdanje britanske kolonije Indije nastali samostojni državi Indija in Pakistan. Kmalu so se osamosvojile tudi druge kolonije v Aziji in Afriki. Leta 1948 je bil ustanovljen Izrael – spor med izraelskimi Židi in arabskimi Palestinci traja še danes. Istega leta je nastal razkol med SZ in Jugoslavijo, ker se ta ni hotela podrediti Stalinovi prevladi. Leta 1949 je bila na pobudo ZDA ustanovljena vojaška zveza NATO (Severnoatlantska zveza). Tega leta so v državljanski vojni na Kitajskem zmagali komunisti in razglasili Ljudsko republiko Kitajsko. Leta 1950 je Kitajska zasedla Tibet. Začela se je korejska vojna, ki je trajala do leta 1953. Leta 1953 je umrl Stalin. Leta 1955 so vzhodnoevropske države pod vodstvom SZ kot protiutež NATU ustanovile vojaško zvezo Varšavski pakt. Leta 1956 so sovjetske čete zadušile poskus protikomunistične revolucije na Madžarskem. Leta 1957 je šest zahodnoevropskih držav (Francija, Italija, Zvezna republika Nemčija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg) ustanovilo EGS (Evropsko gospodarsko skupnost), da bi si zagotovile skupni trg in prosti pretok blaga, ljudi in storitev. EGS je eden izmed stebrov današnje Evropske unije. Leta 1961 so Sovjeti zgradili gradili berlinski berl zid, da bi preprečili prebege iz vzhodnega v zahodni Berlin. Ta zid je postal simbol ideološko razdeljene Evrope. Leta 1963 so umorili ameriškega predsednika J. F. Kennedyja (izvoljenega leta 1961). Leta 1964 so Američani posegli v spopad med Severnim in Južnim Vietnamom. Umaknili so se šele leta 1973. Leta 1968 so na Češkoslovaškem skušali izvesti demokratične reforme (praška pomlad), vendar so vojaške sile Varšavskega pakta poskus demokratizacije zadušile. Leta 1975 se je končala Francova diktatura v Španiji. Leta 1985 je postal predsednik SZ. Mihail Gorbačov. Novi sovjetski voditelj je doma izpeljal številne demokratične reforme in tako omogočil demokratizacijo v celotnem socialističnem bloku. Leta 1989 je padel berlinski zid. To leto je bilo prelomno, saj so kmalu zatem začeli drug za drugim padati komunističní režimi v preostalih vzhodnoevropskih državah. Leta 1990 sta se Zvezna republika Nemčija in Nemška demokratična republika združili v eno državo. Leta 1991 sta razpadli SZ in Jugoslavija, po političnih spremembah pa še Varšavski pakt. V nekdanji Jugoslaviji se je začela vojna, ki je v različnih republikah trajala različno dolgo. Slovenija je po desetdnevni osamosvojitveni vojni postala samostojna država.
Po drugi svetovni vojni sta se znanost in tehnika razvijali z neverjetno naglico. Računalništvo je dobivalo čedalje večji pomen, nastajale so jedrske elektrarne, jedrsko orožje je bilo vse bolj izpopolnjeno (ali je to zares pomenilo napredek, je veliko vprašanje!). Leta 1961 je vesoljec Jurij Gagarin prvi obkrožil Zemljo; leta 1969 je Neil Armstrong prvi stopil na Lunina tla. Druga polovica 20. stoletja je prinesla začetek intenzivnih znanstvenih raziskav v vesolju. V tem obdobju je doživela skokovit napredek tudi medicina (presaditev srca, prvi otrok iz epruvete). Konec stoletja je dobival čedalje večji pomen genski inženiring.
KNJIŽEVNOST:
Vsa ta zgodovinska, družbena in znanstvena dogajanja so močno vplivala na razvoj književnosti. Poglavitni tokovi, ki so se uveljavili v prvi polovici 20. stoletja, so se nadaljevali tudi po drugi svetovni vojni, vendar so jih nadgradili različni novi pojavi.
Ena od pomembnih književnih smeri je bila eksistencializem. Pojavil se je že pred drugo svetovno vojno, opiral se je na eksistencialistično filozofijo ter dosegel vrh med drugo svetovno vojno in takoj po njej v Franciji. Književni eksistencializem se je ukvarjal s temami, kot so smisel/nesmisel bivanja, smrt, svoboda, odgovornost oz. beg pred odgovornostjo, krivda, bivanjska tesnoba. Z jezikom in oblikami ni eksperimentiral, saj se je posvečal ideji in vsebini. Uveljavil se je izključno v pripovedništvu in dramatiki.
Vodilni eksistencialist Francoz Jean Paul Sartre ni bil le književnik, ampak tudi filozof. Izhajal je iz domneve, da boga ni. Tako je človek v svetu prepuščen sam sebi in svojim odločitvam. Če človek nad seboj nima boga, je veliko svobodnejši, vendar mora sam prevzeti odgovornost za svoje odločitve in dejanja, to pa ga peha v negotovost, strah, tesnobo in občutek krivde.
Magični realizem je ena od modernih oblik realizma. Zanj je značilno, da stvarne elemente meša z nadnaravnimi, fantastičnimi, čudežnimi, ki po navadi izhajajo iz mitološkega izročila okolja, v katerem taka književna dela nastajajo. Magični realizem se je najprej razmahnil med pisatelji v Latinski Ameriki, pozneje pa tudi drugod.
Neoavantgarda se je pojavljala v letih od 1950 do 1970. Označuje umetnostne pojave, kot so:
-novi roman (tudi antiroman); razvili so ga francoski pisatelji po letu 1950; je povsem drugačen od tradicionalnega, saj se včasih celo sam ukinja; skrajno stopnjo te oblike imenujemo novi novi roman; novi roman se razlikuje od modernega tudi po tem, da so nekateri avtorji popolnoma izključili tradicionalno psihologijo; namesto da bi opisovali človekovo zavest, so skušali čim bolj natančno predstaviti stvarni svet, kot ga zaznava zavest; osebo so torej popredmetili, saj o njenih psiholoških značilnostih niso povedali ničesar, človek je postal le stvar med drugimi stvarmi; ta slog znotraj novega romana imenujemo reizem (lat. res = stvar, red) ali popredmeteni slog; pripoved pogosto teče v drugi osebi ednine;
-konkretna poezija; prve sledove te oblike najdemo že v starih avantgardah, kot je dadaizem; ime označuje različne smeri moderne poezije, ki težijo k povezovanju besedila, zvočnosti in likovnosti; pesem v skrajnem primeru lahko izgubi (besedni) pomen;
-happening (= angl. dogajanje); izraz označuje predstave, v katerih se povezujejo prvine gledališča, glasbe in slikarstva; prva predstava te vrste je bila leta 1959 v ZDA; happening z gledališčem nima veliko skupnega, saj ne zahteva posebej izdelanih kostumov ali scene, niti ne igralcev; v dogajanje so vključeni tudi gledalci,
-popart; ta smer sodobne umetnosti se je razširila po letu 1960; zanjo je značilno, da kot umetniške objekte predstavlja predmete splošne porabe; popart se je uveljavil predvsem v likovni umetnosti.
Postmodernizem je zadnja pomembna smer v književnosti 20. stoletja. Pojem še ni do konca opredeljen. Postmodernizem je deloma nadaljevanje modernizma, deloma pa njegovo nasprotje, saj se vrača k tradicionalnim književnim zvrstem in oblikam, vendar tako, da se z njimi poigrava ali jih ironizira. Pogosto si sposoja zgodovinske sloge in zvrsti popularne književnosti, kot so kriminalka, ljubezenski roman ipd. Postmodernizem se je razmahnil v Ameriki in Evropi, zlasti v pripovedništvu.
LIRIKA PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Druga polovica 20. stoletja je dala veliko pesnikov. Razpon poezije tega časa je vsebinsko in slogovno zelo velik, saj obsega tako tradicionalne kot moderne in avantgardne pesmi. K raznovrstnosti je pripomoglo tudi to, da so pesniki prihajali z vseh celin in iz zelo različnih družbenih ter kulturnih okolij. Najbolj vidni so:
-Senegalec Leopold Sedar Senghor, eden najuglednejših črnskih pesnikov in politikov, danes celo senegalski predsednik; v vrh svetovnega pesništva se je uvrstil z melodično liriko, ki afriško tradicijo povezuje z moderno evropsko poezijo;
-Francoz Jacques Prevert, eden najpriljubljenejših pesnikov 20. stoletja; njegove pesmi so neposredne, vpliv moderne lirike se kaže v prostem verzu in odsotnosti ločil; osrednja tema Prevertove poezije je ljubezen, dojeta kot temeljna življenjska vrednota;
-Čilenec Pablo Neruda, dobitnik Nobelove nagrade leta 1971; sprva je pesnil nadrealistične pesmi; po drugi svetovni vojni je zaradi članstva v komunistični partiji več let preživel v izgnanstvu; tedaj je pesnil predvsem socialno poezijo, izhajajočo iz aktualnih političnih razmer; v pesnitvi Veliki spev je tradicijo južnoameriških Indijancev povezal s sodobnostjo;
-Američanka Sylvia Plath, avtorica zelo intimnih izpovednih pesmi, izvirajočih iz osebnih izkušenj; pogost motiv njenih pesmi je smrt; doživljala je hude depresije; v svojih pesmih je pogosto izražala protest zoper malomeščanska družbena pravila, ki so jo kot žensko omejevala; po smrti je obveljala za glasnico feminističnih idej; s svojo poezijo je navduševala predvsem mlade;
-Poljakinja Wislawa Szymborska, dobitnica Nobelove nagrade leta 1996; piše predvsem miselno poezijo o človeku in njegovem razmerju do narave, umetnosti, vere; ena od tem, ki jo vznemirjajo, je nezmožnost, da bi človek našel življenjski smisel; sama ga išče in odkriva predvsem v umetniškem ustvarjanju.
-Anna Ahmatova, Marina Cvetajeva, Ezra Pound, Octavio Paz, Robintranath Tagore.
PRIPOVEDNIŠTVO PO 2. SVETOVNI VOJNI
Najpomembnejša pripovedna zvrst v književnosti druge polovice 20. stoletja je roman. Nanj so vplivale različne literarne smeri: eksistencializem, magični realizem, novi roman ter novi novi roman in postmodernizem. (Razlage zanje najdete v poglavju Svetorna književnost po drugi svetovni vojni.)
Za najpomembnejša eksistencialista veljata Francoza J. P. Sartre (predvsem kat dramatik) in Albert Camus (utemeljitelj posebne različice književnega eksistencializma, romana absurda).
Eden najbolj znanih magičnih realistov je Kolumbijec Gabriel Garcia Márquez, avtor del Sto let samote, Patriarhova jesen in Ljubezen v času kolere. Meja med stvarnim in nenavadnim, magičnim je v njegovih romanih ves čas zabrisana.
Novi roman so realizirali zlasti Francozi. Michel Butor je sprva pisal predvsem v reističnem slogu (roman Modifikacije), pozneje pa se je od njega odmaknil. Za njegova dela je značilna odsotnost zgodbe in psihologizacije oseb. Zelo pomemben predstavnik novega romana je Alain Robbe-Grillet. Njegovo delo Videc je eno temeljnih besedil novega romana. Svet popisuje skrajno popredmeteno, ne sprašuje se o pomenu obstoja stvari; pomembno je, da stvari so, ne pa, kakšna sta njihova namen in smisel. Robbe-Grillet s tem zavrača ideje eksistencialistov. Pomembna predstavnica novega romana je tudi Nathalie Sarrault. Zgodba je v njenih romanih skrčena in ne opisuje natančno zaznav stvarnega sveta, temveč le psihološka stanja, drobne, komaj zaznavne vzgibe meji med zavestjo in podzavestjo. Med drugim je izdala avtobiografski roman Otroštvo.
Predhodnik postmodernizma je bil Argentinec Jorge Luis Borges. Metafikcijo, pomembno značilnost postmodernizma, namreč zasledimo že pri njem. To pomeni, da se avtor neposredno obrača na bralca, komentira svoje pisanje in tako doseže, da se bralec ves čas zaveda, da je zgodba, ki jo bere, izmišljena, neresnična. Med evropskimi postmodernisti je najbolj znan Italijan Umberto Eco. Njegov roman Ime rože je postal prava uspešnica. V delu se prepletajo različni popularni žanri, ogrodje pa je detektivska zgodba o razkrivanju verige zločinov v srednjeveškem samostanu.
Poleg omenjenih avtorjev srečamo tudi veliko takih, ki so dosegli svetovno slavo, pa jih ne moremo uvrstiti v nobeno izmed omenjenih smeri.
Francozinja Marguerite Yourcenar, avtorica romanov Hadrijanovi spomini in Opus nigrum, je nadaljevala klasično izročilo francoskega pripovedništva. Jugoslovanski nobelovec Ivo Andrić je pisal predvsem o zgodovini Bosne, dežele, kjer se srečujeta krščanski in muslimanski svet (roman Most na Drini). Nemec Günther Grass je ustvarjal družbenokritično literaturo. Njegovo najbolj znano delo je roman Pločevinasti boben. Čeh Milan Kundera je po »praški pomladi<< emigriral v tujino. V svojih romanih se je posvečal predvsem stiskam sodobnega človeka. Njegovo najbolj znano delo je roman Neznosna lahkost bivanja. Rus Aleksander I. Solženicin, dobitnik Nobelove nagrade leta 1970 (iz izgnanstva v tujini se je vrnil šele leta 1994), je pisal realistično prozo. Njegovo najpomembnejše delo je novela o taboriščnem življenja En dan Ivana Denisoviča. Žid poljskega rodu, Isaac B. Singer, dobitnik Nobelove nagrade leta 1978, avtor romana Suženj, je pisal v jidišu. Osrednja tema njegovih del je zgodovina vzhodnoevropskih Židov. Američan Jerome D. Salinger je zaslovel s kultnim delom Lovec v rži, enim najboljših romanov o sodobnem mladoletniku. Toni Morrison, pripadnica skupine t. i. afroameriških književnikov, dobitnica Nobelove nagrade leta 1993, je ustvarila dela s privlačno zgodbo. Taka sta romana Ljubljena in Salomonova pesem. Japonec Jasunari Kavabata, dobitnik Nobelove nagrade leta 1968, je pisal o posebnostih življenja na Japonskem (roman Tisoč žerjavov).
Med ruskimi pisatelji, ki so ustvarjali v tem obdobju, sta bila zelo pomembna Mihail A. Solohov in Mihail A. Bulgakov. Šolohov, po rodu Kozak, je leta 1965 prejel Nobelovo nagrado. Njegovo najpomembnejše delo Tihi Don je napisano po vzoru Tolstojevega romana Vojna in mir. V njem opisuje življenje donskih Kozakov, vendar brez socialistične vzgojne težnje, kakršna je bila značilna za socialistični realizem. Mihaila A. Bulgakova je sovjetska oblast preganjala, cenzurirala njegova dela in mu nazadnje popolnoma onemogočila objavljanje. Njegov roman Mojster in Margareta, umetnina, ki sodi v vrh svetovnega romanopisja, je tako prvič izšel šele leta 1969 v Nemčiji. Bulgakov v njem pripoveduje groteskno, fantastično zgodbo, dogajajočo se deloma v sodobni Moskvi, deloma v Kristusovih časih. Roman satirično obravnava sodobno sovjetsko vsakdanjost ter razmerja med umetnikom, filozofom in oblastjo.
Med ameriškimi pisatelji 20. stoletja sta najpomembnejša William Faulkner, dobitnik Nobelove nagrade leta 1950, ki je s svojimi romani (Krik in bes, Svetloba v avgustu) ustvaril kroniko ameriškega juga, propadanja nekdaj mogočnih posestniških družin in rasnega razlikovanja, ter dobitnik Nobelove nagrade leta 1954 Ernest Hemingway. Hemingway je doživel veliko svetovno slavo in popularnost. Živel je pustolovsko. Udeležil se je prve svetovne vojne o tem obdobju govori roman Zbogom, orožje po vojni pa je kot pripadnik tako imenovane “izgubljene generacije”, skupine ameriških pisateljev, ki sta jih družila globoko doživljanje nesmiselnosti vojne in izguba življenjskih iluzij, živel v Parizu. Med špansko državljansko vojno je bil vojni dopisnik. To obdobje je prikazano v romanu Komu zvoni. Njegovo zadnje delo je novela Starec in morje. V svojih romanih se je naslanjal na tradicijo in jo dopolnjeval s prvinami modernega romana, zlasti z notranjim monologom. Pod vplivom dolgoletnega novinarskega dela je razvil poseben časnikarski, reportažni slog.
DRAMATIKA PO 2. SVETOVNI VOJNI
Med drugo svetovno vojno in takoj po njej so nastajale eksistencialistične drame, ki so hotele čim nazorneje predstaviti ideje eksistencialistične filozofije, vendar pa k modernizaciji dramatike in gledališča niso veliko prispevale. Najpomembnejši eksistencialistični dramatik je bil J. P. Sartre.
Po letu 1950 se je v Franciji pojavila dramatika absurda, novost, ki je v temeljih spremenila tradicionalno dramsko tehniko. Izhajala je iz absurda kot temeljnega občutja sveta. Zgodbe v absurdnih dramah ni več, dialog je pogosto nelogičen, osebe so pasivne, podobne lutkam, psihološko neutemeljene. Drame te vrste nimajo več klasične zgradbe, dogajanje se giblje v krogu, brez pravega začetka in konca. Utemeljitelja dramatike absurda sta Eugene Ionesco in Samuel Beckett.
V 20. stoletju se je posebej razmahnila ameriška dramatika. Po drugi svetovni vojni je ustvarjalo kar nekaj pomembnih ameriških avtorjev in nekatere njihove drame so postale celo filmske uspešnice. Tennessee Williams je bil pesnik, pisatelj in dramatik. Njegove pretežno realistične drame se dogajajo na ameriškem jugu. Osrednja tema je po navadi nasprotje med idealom in resničnostjo, osrednja oseba pa pogosto ženska. Williamsove najbolj znane drame so: Steklena menažerija, Tramvaj Poželenje, Mačka na vroči pločevinasti strehi, Nenadoma lansko poletje, Mila ptica mladosti.
Arthur Miller je bil realistični dramatik židovskega rodu. Najbolj znan podatek o njegovem življenju je kratkotrajni zakon s slavno igralko Marylin Monroe. Njegove igre prikazujejo sodobno ameriško družbo. Najuspešnejša je družinska drama Smrt trgovskega potnika, prikaz usode preprostih ljudi in varljivih vrednot ameriške družbe. Drama Lov na čarovnice na podlagi pripovedi o sežiganju čarovnic v 17. stoletju prikazuje gonjo proti komunistom in drugim ameriškim levičarjem na začetku petdesetih let.
Edward Albee se je sprva zgledoval po evropski absurdni drami, pozneje pa je písal družbenokritične drame o ameriški družbi. Njegov ustvarjalni vrh je groteskna drama o zakonskem življenju Kdo se boji Virginie Woolf.
2. pol. 20. stol.
SLOVENSKA KNJIŽEVNOST PO 2. SVETOVN VOJNI
ZGODOVINSKO OZADJE:
Slovenija je bila po 2. svetovni vojni vključena v Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo. Državo je sestavljalo še precej drugih južnoslovanskih narodov in deklarativno je državna ustava vsem zagotavljala enakopravnost, a je državni sistem deloval izrazito centralistično in totalitarno. Komunistična partija je bila edina stranka v državi in je odločala o vseh političnih in življenjskih vprašanjih, tudi o umetnostnih. Svoje reforme je izvajala iz Beograda po komunistični ideologiji in zmerno sledila sovjetskemu zgledu. Vprašanje meja je bilo v Sloveniji dokončno rešeno šele leta 1954, kar pomeni, da smo na zahodu dokončno izgubili Furlanijo – Julijsko krajino s Trstom in z Gorico; severna meja je ostala enaka kot po koroškem plebiscitu leta 1920.
Takoj po vojni je nova oblast začela obračunavati z nasprotniki novega režima in NOB na različnih sodnih procesih na smrt z ustrelitvijo je obsodila vojne zločince, vojne dobičkarje, narodne izdajalce … Mnogi intelektualci, umetniki, podjetniki so bili obsojeni na sodiščih časti na večletno zaporno kazen… Na dachauskih procesih so sodili nekdanjim taboriščnikom in jih obtožili sodelovanja z gestapom… Najhujša pa so bila obtoževanja brez sodišč. Tako je angleško vojaško vodstvo konec maja leta 1945 izročilo jugoslovanski vojski več deset tisoč domobrancev, četnikov in ustašev, ki so se skupaj s civilisti umikali na Koroško, z obljubo, da se jim ne bo nič hudega zgodilo oz. da se bodo lahko vrnili na svoje domove. A večino od njih so zverinsko pobili v Kočevskem rogu, Teharjih, Hudi jami, Crngrobu… Ocene o številu žrtev so zelo različne, saj je oblast te poboje skrbno prikrivala in vse do danes niso dokončno in enotno ovrednotene.
Za boj z idejnimi sovražniki je že med vojno skrbela Ozna, ki je bila pomemben sodelavec pri množičnih povojnih pobojih domobrancev. Kasneje se je preimenovala v Udbo in po sporu Jugoslavije s Sovjetsko zvezo leta 1948 preganjala informbirojevce, resnične ali namišljene privržence dotedanjih komunističnih zaveznic, mnogi režimu zvesti državljani so se zato znašli na Golem otoku. Udba je sčasoma organizirala široko mrežo sodelavcev med delavci, direktorji, ravnatelji…, jih spremenila v ovaduhe in številni med njimi so prispevali številne informacije o režimu sumljivih posameznikih, tudi svojih znancih. Tako je prihajalo do množične moralne degeneracije Slovencev.
Nova oblast je tudi izvedla nacionalizacijo zasebne lastnine, ki je potekala vse do leta 1958. Podržavili in vzeli so lastnikom podjetja, obrti, tudi hiše in stanovanja, če je bila stanovanjska površina večja od lastniškega maksimuma.
Istočasno, sicer veliko krajši (do leta 1948), a zato nič manj dosleden postopek, je potekala agrarna reforma. Razlastili so okoli 10.000 lastnikov zemlje in jo razdelili med male kmete. Leta 1948 so hoteli uvesti kolektivizacijo, da bi kmetje v novo ustanovljenih zadrugah več proizvedli in bili pod večjim nadzorom oblasti, a so se temu odločno uprli, tako da so ta poskus s kmeti kmalu opustili. Tudi obvezen odkup je med kmeti povzročil veliko odpora. Največji razlaščenec zemlje je bila Cerkev. Tudi sicer je Cerkev za novo komunistično oblast pomenila enega najhujših ideoloških sovražnikov, zato jo je popolnoma izključila iz javnega življenja, vernikom pa onemogočala opravljanje odgovornejših služb; tudi učiteljem je bilo prepovedano obiskovanje verskih obredov.
Kmalu po vojni se je začela obnova industrije. Ta je bila zdaj vsa v rokah države, ki je uvedla plansko gospodarstvo, ne pa tržnega. Čeprav je bila Slovenija industrijsko najbolj razvita jugoslovanska republika, je bilo življenje vsaj prva desetletja po vojni zelo siromašno.
Sčasoma je bilo vedno več zahtev po demokratizaciji in po Titovi smrti leta 1980 je politični vrh hotel ohraniti stari sistem. A gospodarska kriza se je poglabljala, tudi poskus popolne centralizacije države se je ponesrečil, vojska in policija sta se vedno bolj vmešavali v politično vladanje, tako da je proces proti četverici (Janša, Tasič, Borštner, Zavrl) leta 1988 postal ob naštetih vzrokih neposreden povod za osamosvojitev Slovenije. Po osamosvojitvenem plebiscitu 3. decembra leta 1990 je pol leta kasneje, in sicer 26. junija leta 1991, Slovenija razglasila samostojnost. Tako je Slovenija postala demokratična parlamentarna država s tržnim gospodarstvom. A že naslednje jutro, 27. junija 1991, jo je jugoslovanska armada napadla. V 10-dnevni vojni so Slovenci zmagali, in to le zato, ker so vsi nastopili enotno. A kmalu po osamosvojitvi je prišlo do narodnega razkola med dvema političnima taboroma – liberalnim in “pomladnim”, ki je združeval nove protikomunistične politične stranke. Borba med njima je potekala delno zaradi različnega pogleda na NOB med 2. svetovno vojno in povojno preteklost, prikrito pa predvsem zato, kdo si bo prigrabil več skupnega državnega premoženja.
Čeprav je Sloveniji mednarodna skupnost sorazmerno hitro priznala samostojnost (1992) in nato vključitev v Evropsko unijo (2004), ostaja daleč od tistega, kar so njeni državljani pričakovali ob osamosvojitvi – da bo postala druga Švica. Država je še vedno razdeljena na dva politična tabora, močno razdvojena, po izbruhu svetovne finančne krize leta 2008 pa je tudi gospodarsko zelo oslabljena. Negotovost, strah in apatijo Slovencev pa povzroča predvsem velika brezposelnost, zlasti med mladimi.
Po 2. svetovni vojni i bilo v kulturi in umetnosti sumljivo vse, kar je prihajalo z zahoda. Tako so bile prepovedane avantgardne književne smeri, abstraktno slikarstvo, moderna glasba, celo jazz. Kasneje slogovne omejitve niso bile več tako stroge, ostra cenzura pa je še vedno veljala za ideološko sporne vsebine. Tako so bili mnogi književniki pod drobnogledom Udbe (četudi so bili v partizanih), če so se jim zdeli ideološko sporni ali preveč kritični. Marsikateri od njih je bil preganjan in zaradi različnih političnih razlogov zaprt.
V petdesetih letih so se književniki začeli zbirati okrog različnih revij. Mnoge izmed njih so doživele ukinitev – spet zaradi ideoloških razlogov. To je leta 1957 doletelo revijo Beseda, v kateri je Lojze Kovačić objavil novelo Zlati poročnik, ki prikazuje življenje v kazenskem bataljonu jugoslovanske vojske. Leta 1958 so ukinili Revijo 57, Jožeta Pučnika pa zaradi njegovih člankov obsodili na več let zapora. V šestdesetih letih so prepoved izhajanja dočakale tudi revije Perspektive, Sodobnost ter Prostor in čas.
Po letu 1945 so živela mnoga gledališča. V Ljubljani in Mariboru sta obstajali poklicni gledališči že pred 2. svetovno vojno, zdaj so ga odprli tudi v Trstu. Seveda je bila nadzorovana tudi gledališka dejavnost. Ko so se konec petdesetih let pojavila eksperimentalna gledališča (Oder 57, v sedemdesetih letih sta odprla svoja vrata še Glej in Pekarna), so v svojem repertoarju igrala najmodernejše svetovne in slovenske igre. V tem gledališču so uprizarjali igre Žarko Petan, Mile Korun, France Jamnik. Tako je Oder 57 leta 1964 uprizoril Rožančevo dramo Topla greda, ki je kritično prikazovala socialistično kmetijstvo, a je igro moral prekiniti in takoj prenehati z delovanjem. Rožančevo dramo so kasneje sodno prepovedali.
Razmere pa so se končno izboljšale v osemdesetih letih. Leta 1982 je začela izhajati Nova revija, ki je odigrala eno najpomembnejših vlog pri osamosvojitvi Slovenije. V njej so objavljali najpomembnejši intelektualci in umetniki tega časa v Sloveniji (Pučnik, Alenka Puhar, Tine Hribar, Urbančič, Grafenauer, Jančar, Šeligo, Tomc, Rupel, Boris Pahor, Capuder, Kos, B. A. Novak…). Izšli so tudi razni romani, ki so prikazovali prepovedane teme, kot so dachauski procesi (Torkar: Umiranje na obroke), Goli otok (Hofman: Noč do jutra) in komunistične zapore (Zupan: Levitan). Uprizorjena so bila tudi dramska dela, ki so bila močno kritična do obstoječe oblasti (Jančar. Veliki briljantni valček; Dedalus in Zalezujoč Godota ter Partljičeva komedija Moj ata, socialistični kulak).
KNJIŽEVNOST:
Za ta čas je v književnosti značilno mešanje različnih smeri in glede na to ločimo več faz.
Za prvo obdobje, ki je trajalo od leta 1945 do 1950, velja “uvoženi” socialistični realizem iz Sovjetske zveze (pomen delovnih brigad, izgradnja porušene domovine in graditev socialistične družbe, pomembnost kolektiva in ne človeka, ki se je bojeval za lepšo prihodnost in pravičnejši svet). Nastal naj bi na podlagi predvojnega socialnega realizma, vendar z okrepljeno socialistično idejo. Po letu 1948 je začel odmirati.
Drugo obdobje se je začelo po letu 1950 in pomeni premik v intimizem. Prva taka zbirka se je pojavila v liriki, in sicer zbirka Pesmi štirih (Ciril Zlobec, Tone Pavček, Janez Menart in Kajetan Kovič). Leto pozneje, leta 1954, je izšla zbirka novel Novele, ki pomenijo novo prozo (Franček Bohanec, Andrej Hieng, Lojze Kovačić). Prvi dramatik – intimist je bil Dominik Smole. Avtorji so se usmerili k malemu mestnemu človeku, človeka pa so začeli razlagati bolj psihološko. Spremembe so uvedli tudi v obliko: prosti verz, moderni roman, ekspresionistična dramaturgija. Konec petdesetih let so nastopili trije pomembni pesniki, že modernisti: Dane Zajc, Veno Taufer in Gregor Strniša.
Tretje obdobje, okoli leta 1960, pomeni razmah modernizma, pojavila pa se je tudi književnost absurda: v svetu ne vidi več smisla, absurden pa je tudi človek, saj v stvarnosti ne more uresničiti svojih idej. Iz absurdnega sveta je izstopala le literatura, ki je edina prava vrednost in lepota (pesniki: Niko Grafenauer, Jože Udovič, Dame Zajc, Veno Taufer, Gregor Strniša, pisatelji: Pavle Zidar, Vladimir Kavčič, Lojze Kovačič, dramatika: Dominik Smole, Peter Baži)
Proti koncu šestdesetih let je začela nastajati literarna avantgarda. Ta je načelo absurdnosti sveta izpeljala do konca; tudi literatura je del absurda, mogoča je le kot igra, parodija same sebe. V poeziji je avantgarda razbila vse tradicionalne oblike, v pripovedništvo je uvedla reizem (predmetni slog), v dramatiki pa se je zgledovala po evropski absurdni drami. Tej smeri pripadajo: Tomaž Šalamun, Rudi Šeligo, Dušan Jovanovič, Milan Jesih, Svetlana Makarovič, Florjan Lipuš in Drago Jančar.
Po letu 1980 je avantgardizem usahnil, pesniki so se začeli vračati k tradicionalnim oblikam, popularen je postal zlasti sonet (Boris A. Novak, Milan Jesih, Aleš Debeljak, Branko Gradišnik). Zabavni roman se je pojavil pri Frančen Rudolfu. Opaziti je premik v postmodernizem. Najvidnejši predstavniki so: Andrej Blatnik, Jani Virk in Drago Jančar.
LIRIKA
V prvih povojnih letih, v letih od 1945 do 1948, se je v glavnem nadaljevalo narodnoosvobodilno pesništvo. V pesmih je prevladoval pretirani optimizem, vera v nov družbeni sistem; pesništvo je bilo predvsem idejno v pomenu izgradnje socializma. Slog je bil preprost, jasen, realističen, ponekod pa pretirano buditeljski. Uveljavljati se je začelo graditeljsko pesništvo, nekakšna propaganda za obnovo porušene domovine, katerega slog je bil strogo racionalen in prepleten z govorniškim navdihom. Pomen tega ustvarjanja ni velik, saj je bilo preveć družbeno angažirano in se je njegova ideja hitro izčrpala.
Po letu 1950 so se začeli premiki tudi v pesništvu. Pesnili so pesniki, ki so še pripadali predvojni generaciji; od teh so bili najpomembnejši Matej Bor, Cene Vipotnik, Edvard Kocbek in Jože Udovič. Bor je nadaljeval s poezijo socialnega realizma, Kocbek in Udovič pa sta bila najmodernejša in sta v petdesetih in šestdesetih letih dosegla enega od vrhov sodobne poezije.
Uveljavljati so se začeli že pesniki t. i. prve povojne generacije (rojeni od srede dvajsetih do srede tridesetih let 20. stoletja, ki so nastopili v prvem desetletju po vojni). Prvi so se uveljavili že sredi petdesetih let in so predstavljali prvo skupino. To so bili Ivan Minatti, Ciril Zlobec, Janez Menart in Kajetan Kovič.
Kovič, Menart, Pavček in Zlobec so leta 1953 izdali pesniško zbirko Pesmi štirih z izrazito intimistično liriko. Ponovno je odkrivala človekov notranji subjektivni svet, ki je disharmoničen, deziluzijonističen, poln dvomov in neodgovorjenih vprašanj, vendar z veliko volje in vere do življenja. Poezija je postala osebnoizpovedna, izražala je doživetja mladih ljudi v novem času: ljubezen, razočaranje zaradi neuresničenih želja, življenjska nasprotja … V slogu so bili večinoma tradicionalni, čeprav so se pozneje nekateri obrnili k modernejšim oblikam in k svobodnemu verzu.
Drugo skupino prve povojne generacije so tvorili Dane Zajc, Gregor Strniša in Veno Taufer. Zanje je bilo značilno napeto, skeptično in deziluzorno razmerje do sveta. Skoraj popolnoma so opustili osebnoizpovedno poezijo in so svoje videnje in razumevanje sveta predstavljali brezosebno, s podobami in z miti ali liki iz vsakdanjosti. V svojem dojemanju sveta se že približujejo eksistencializmu. Skozi obup, psihično in fizično trpljenje, absurd, umiranje in smrt so izrazito skrajno izražali svoje življenjske bolečine (večina od njih je doživela grozote 2. svetovne vojne). Tako poezijo imenujemo alienativna poezija (alienacija ali odtujenost), vzroki za njen nastanek pa so predvsem v posledicah vojnih travm, v nezadovoljstvu povojnega družbenega dogajanja, potrošniški civilizaciji in prodoru novih filozofskih tokov. Nov je bil tudi pesniški jezik, saj so opuščali pravilno skladnjo, ločila, verz pa je bil večinoma svoboden. Za njihovo poezijo se je uveljavilo ime novi ekspresionizem ali nadrealizem. Pesniki druge povojne generacije so bili zelo številni in med seboj zelo različni. To so bili: Svetlana Makarovič, Niko Grafenauer, Ervin Fritz, Andrej Brvar, Marko Kravos in Gustav Januš.
Nekateri od njih so pesnili osebnoizpovedne pesmi in satire ter sledili socialnemu realizmu, vendar so tradicijo prilagajali novim časovnim razmeram. Drugi so sledili Zajcu in Strniši ter pisali poezijo absurda. Teme njihove poezije so groza, tesnoba, strah, spoznanje o nesmislu človekovega bivanja, zato se že približujejo eksistencializmu. To velja tudi za poezijo Daneta Zajca, Gregorja Strniše in Vena Tauferja. Tretji so bili modernisti, ki so pisali poezijo, ki je bila lahkotna igra besed, duhovitih misli in metafor, uporabljali so asociativno tehniko, s pomočjo katere so ustvarjali estetska doživetja sveta. K modernistom prištevamo tudi Sašo Vegri, Gregorja Strnišo, Nika Grafenauerja in Borisa A. Novaka.
S Tomažem Šalamunom in njegovo zbirko Poker pa se je začel nov premik v slovenski poeziji – razvila se je nova smer, ludizem. Šalamun je prelomil z romantičnim subjektivizmom, odrekel se je družbeni angažiranosti, čustvenim odzivom na svet, in izrazil smisel za parodijo, ironijo in humor. Opuščal je ločila, veliko začetnico, pesmi ni členil na kitice…, skratka, igral se je z besedami in jezikom. Med pesniki, ki se igrajo z besedami in oblikami, sodita tudi pesnik Iztok Geister Plamen ter Franci Zagoričnik, ki ustvarja konkretno in vizualno poezijo. Vidnejši pesniki, ki spadajo k tej generaciji, so še Ervin Fritz, Andrej Brvar, od zamejskih pa Marko Kravos in Gustav Januš.
Pesniki tretje povojne generacije so bili rojeni okrog leta 1950: Milan Jesih, Ivo Svetina, Milan Dekleva, Ifigenija Zagoričnik, Jaša Zlobec, Denis Poniž, Milan Kleč, Boris A. Novak, Aleš Debeljak, Alojz Iban, od zamejskih pa Maja Haderlap in Jani Oswald… Tudi zanje so značilne velike razlike v slogu in vsebini. Nekateri so sledili tradiciji tako, da so jo povezovali z modernizmom, a to na povsem nov način. Povezovanje se imenuje postmodernizem. Postmodernistični umetnik ne posnema, ampak se giblje skozi čas in iz kulturnega izročila jemlje tisto, kar mu ustreza. Uporablja različne postmodernistične postopke: simuliranje (blinjenje česa), imitiranje (posnemanje), palimpsestne postopke (palimpsest: pergamentni rokopis, s katerega je bilo prvotno besedilo zbrisano in nanj napisano novo), citiranje in medbesedilnost. Po M. Bogataju je osnovni postopek postmodernizma kompilacija, ki pomeni sestavljanje pesmi iz del drugih piscev. Pogosto se izraz postmodernizem enači z izrazom metafikcija.
Za najmlajši (tudi del srednje generacije) rod pesnikov, ki ustvarjajo zelo samosvojo poezijo in bi jih težko uvrstili v katero koli lirsko smer, se je uveljavil izraz avtopoetiki. Mednje sodijo: Uroš Zupan, Maja Vidmar, Taja Kramberger, Barbara Korun, Jure Jakob, Primož Čučnik, Lucija Stupica, Katja Perat.
PRIPOVEDNIŠTVO
Za sodobno pripovedništvo je značilna velika vsebinska in oblikovna raznovrstnost.
SMERI
Najbolj tradicionalen je socialni realizem, ki so ga po vojni pisali pripovedniki, ki so ustvarjali tako že pred njo: Prežihov Voranc, Miško Kranjec, Anton Ingolič, Ciril Kosmač, Boris Pahor in Bratko Kreft, sledil jim je mlajši rod, ki se ni več posvečal le kmečki tematiki, ampak tudi malemu človeku slovenskih mest in predmestij: Beno Zupančič, Pavle Zidar, Vladimir Kavčič, tudi zgodnji Lojze Kovačič. Ob njih je ustvarjal tudi manjši del pripovednikov, ki je izhajal iz psihološkega realizma, ekspresionizma, simbolizma, dekadence in nove romantike, slogovno pa so bili blizu modernizmu (Andrej Hieng, Alojz Rebula).
Sredi petdesetih let 20. stoletja sta na razvoj pripovedništva začela vplivati eksistencializem (zelo opazen je v pripovedništvu Edvarda Kocbeka in Vitomila Zupana) in modernizem. Eksistencializem je vplival z občutenjem sveta kot nečesa absurdnega, zaradi česar človek občuti strah in obup, pa tudi nujnost svobodne, moralne in življenjske izbire.
Modernizem je vplival bolj z obliko in s slogom. Pojavil se je moderni roman oziroma moderna pripoved z notranjim monologom, asociativno pripovedno tehniko; retrospektivo je nadomestila simultana pripoved; v takih pripovedih je podoba sveta samo fragmentarna. Prve modernistične pripovedi je v slovenskem pripovedništvu začel ustvarjati Lojze Kovačič (Deček in smrt, Sporočila v spanju, Resničnost, Pet fragmentov, Prišleki 1, 2, 3, Otroške stvari, Tri ljubezni…). Vendar se pri njem modernistična pripoved prepleta z eksistencialističnimi elementi. Pomemben modernistični pisatelj je zamejski pripovednik Florjan Lipuš (Zmote dijaka Tjaža). Modernizem je opazen še v delih Vitomila Zupana, Jožeta Snoja, Petra Božiča.
Proti koncu šestdesetih let se začne pojavljati avantgardizem. Marko Švabič se je, podobno kot ludisti v liriki, poigraval s slogom in z oblikami besed v pripovedništvu (zbirka novel Sonce sonce sonce). Rudi Šeligo je pod vplivom francoskega novega vala razvil reizem (Triptih Agate Schwarzkobler), ko je namesto psihološkega orisa posameznika predstavil človeka popredmeteno, kot objekt, stvar, ki med predmeti nima već privilegiranega položaja.
V zadnjih letih pa se pojavlja postmodernistična proza. Vraća se, podobno kot poezija, k tradicionalnim snovem in oblikam, opušča modernistično popisovanje zavesti, obnavlja zgodbo, pri tem pa ohranja tudi pridobitve modernizma. Za predhodnika postmodernizma velja Mate Dolenc z romanom Vampir z Gorjancev. Branko Gradišnik in Andrej Blatnik (roman Plamenice in solze) sta najizrazitejša postmodernista, te elemente pa v svoje pripovedi vpleta tudi Drago Jančar. Značilna postmodernistična postopka sta metafikcija in medbesedilnost, ki izvirata iz dejstva, da absolutne resnice ni, zato pripovednik ostaja znotraj meja literature in ne išče globljega smisla zunaj literarnega dela. Značilni so še medbesedilnost (posnemanje različnih žanrov), citati in namigi, ki se navezujejo na mnoga dela svetovne in slovenske književnosti, ter komentarji, v katerih avtor komentira svoje pisanje. Tak avtorski komentar (metafikcija) bralca ves čas opozarja, da je pripoved le navidezna resničnost. Postmodernizem se je razvil pod vplivom ameriške književnosti.
Pod vplivom južnoameriške literature pa tudi slovenski najnovejši književniki ustvarjajo magični realizem. Najpomembnejša predstavnika sta Feri Lainšček in Marjan Tomšič, ki v svojih delih opise stvarnega sveta prepletata z elementi pravljičnega, fantastičnega, čudežnega, mitološkega. Lainšček se opira na prekmurski svet, svet Romov (Namesto koga roža cveti, Ki jo je megla prinesla), Tomšič pa na svet Istre (Šavrinke, Oštrigeca, Grenko morje).
V zadnjem desetletju 20. stoletja se je razmahnila t. i. žanrska proza, ki vključuje razne zgodovinske, kriminalne, ljubezenske, družinske, potopisne… romane. Glavne osebe po navadi skozi svojo intimno zgodbo iščejo svojo vlogo in identiteto v globaliziranem svetu in branijo svojo individualnost.
DELITEV PO GENERACIJAH
Predvojna generacija je ustvarjala dela, ki pripadajo različnim smerem, od socialnega realizma do eksistencializma in modernizma. Pisci: Miško Kranjec, Ciril Kosmač, Anton Ingolič, Ivan Potrč, Edvard Kocbek, Danilo Lokar, Matej Bor, Vladimir Kralj, Karel Grabeljšek, Vitomil Zupan, Mira Mihelič …
Prvi povojni rod se je uveljavil v petdesetih letih. Predstavljajo ga pisci, rojeni okoli leta 1920: Beno Zupančič, Boris Pahor, Alojz Rebula, Andrej Hieng; ter nekoliko mlajši: Lojze Kovačič, Dominik Smole, Vladimir Kavčič, Pavle Zidar, Peter Božič.
Drugi povojni rod se je začel uveljavljati v šestdesetih letih. Sem spadajo pisci, rojeni sredi tridesetih let in okoli leta 1940: Rudi Šeligo, Jože Snoj, Florijan Lipuš. Tretji povojni rod je nastopil po letu 1970. Pisci tega rodu so bili rojeni večinoma okoli leta 1950: Drago Jančar, Marko Svabič, Dimitrij Rupel, Branko Gradišnik…
Najmlajši so najsodobnejši ustvarjalci, rojeni okoli leta 1960: Andrej Skubic, Andrej Blatnik, Jani Virk, Franjo Frančič, Maja Novak, Lenart Zajc, Feri Lainšček…
SNOVI, MOTIVI IN TEME
-Medvojni čas okupacije, partizanstvo:
Ta dela so zelo številna in različna po slogu in obravnavi vojnih motivov. Po usmeritvi segajo od socialnega realizma do eksistencializma in modernizma. Primeri: Kocbek: Strah in pogum; Kosmač: Balada o trobenti in oblaku; Svetina: Ukana; Kranjec: Za svetlimi obzorji; Kavčič: Žrtve; Zupančić: Sedmina; Kovačič: Prišleki; Zupan: Menuet za kitaro; Božić: Očeta Vincenca smrt.
-Povojni čas s svojimi izrazitimi političnimi, socialnimi in moralnimi prelomnicami:
Teme so predvsem povojni dogodki: nastajanje nove oblasti in države, informbiro, dachauski procesi, agrarna reforma, usoda Slovencev pod Italijo in Avstrijo, položaj razumnikov v novi družbenopolitični ureditvi. Primeri: Zupan: Levitan; Hofman: Noč do jutra; Torkar: Umiranje na obroke.
Socialne in moralne razmere po vojni so opisovali še mnogi pisci, vendar z manj aktualnimi poudarki. Primeri: Potrč: Na kmetih; Zupančič: Pogreb: Zidar: Sveti Pavel; Rebula: Senčni ples.
-Sodobno življenje, vendar brez izrazitih časovnih potez
Pisce so zanimali posameznikova usoda, intimni doživljaji ali pa splošni eksistencialni, moralni in erotični
problemi, ki so značilni za sodobne ljudi. Taka proza je bliže eksistencializmu in modernizmu kot pa socialnemu realizmu. Primeri: Smole: Črni dnevi in beli dan; Kovačić: Deček in smrt; Šeligo: Triptih Agate Schwarzkobler; Lipuš: Zmote dijaka Tjaža.
-Zgodovinska, ljubezenska, kriminalna, družinska, kmečka … tematika
Nastali so številni žanrski (zgodovinski, biografski, kronikalni, ljubezenski, kriminalni …) romani, povesti in novele, ki jim je različna zgodovinska ali sodobna človeška situacija snov za dokumentarne, popularno fabulativne, ljubezenske, kriminalne, kmečke in druge zabavne pripovedi. Primeri: Zidar: Jakobove sanje, Rudolf: Srečne zvezde prašičev, Švabič: Ljubavne povesti, Ivan Sivec: Ljubezen za eno poletje, Minka Krvina: Breme resnice Kakovostnejša so dela, v katerih so zgodovinske osebe, dogodki in razmere gradivo za ponazoritev sodobnih življenjskih, bivanjskih in zlasti moralnih vprašanj. Primeri: Rebula: V Sibilinem vetru; Jančar: Galjot, Severni sij; Kavčič: Pustota; Rožanc: Ljubezen; …
Slovensko pripovedništvo je tematsko najbolj raznoliko in pestro zadnjih dvajset let, odkar je Slovenija samostojna demokratična država.
ZVRSTI/ VRSTE
Osrednja pripovedna zvrst/vrsta je roman. Razvili so se zelo različni romaneskni žanri od vojnega, zgodovinskega, psihološkega, razvojnega, mladinskega, ženskega, potopisnega, avtobiografskega do ljubezenskega, kriminalnega, družbenega, kmečkega… romana.
Od krajših zvrsti/vrst se je najbolj razvila novela. Primeri zbirk novel: Kocbek: Strah in pogum, Hieng: Usodni rob, Jantar: Pogled angela, Smrt pri Mariji Snežni in drugi. Književniki so pisali tudi povesti, zlasti mlajši pa short story/kratko zgodbo. Primeri zbirk kratkih zgodb: Kovačič: Ljubljanske razglednice, Andrej Blatnik: Zakon želje, Maja Novak: Zverjad, antologija slovenske kratke zgodbe je izšla pod naslovom Cas kratke zgodbe (kratke zgodbe avtorjev: Virka, Kleča, Lenardiča, Blatnika, Čaterja, Polone Glavan, Nine Kokelj, Čara idr.).
DRAMATIKA
Po 2. svetovni vojni se je nadaljeval družbenokritični realizem. Ferdo Kozak, Bratko Kreft, Ivan Potri, Matej Bor so ustvarjali realistične drame s kmečko in z malomeščansko tematiko v družbenih razmerah med vojno in pri izgradnji socialistične družbe.
K predvojni in medvojni generaciji dramatikov spadajo še Ivan Mrak, Mira Mihelič, Jože Javoršek. Prvi in drugi povojni rod dramatikov: Dominik Smole, Primož Kozak, Marjan Rožanc, Peter Božić, Dane Zajc, Gregor Strniša, Rudi Šeligo. Tretja povojna generacija dramatikov: Tone Partljič, Dušan Jovanovič, Milan Jesih, Drago Jančar.
SNOVI IN ZVRSTI
Snov je zelo raznolika – od mitološke, legendarne, vojnookupacijske, partizanske do sodobnopolitične, socialne, eksistencialne – ta področja snovi se med seboj prepletajo. Od zvrsti sta še vedno pomembni tradicionalni zvrsti, to sta tragedija (Primož Kozak: Afera) in komedija (Tone Partljič, Alenka Goljevšček, Dimitrij Rupel). Prevladujejo že novejši tipi dramatike. Dramska dela Zajca, Smoleta, Kozaka, Strniše in Hienga, ki se pojavijo na naših odrih po letu 1960, pomenijo novo obdobje v naši dramatiki. Spremenijo tematiko, dramsko tehniko, kompozicijo in slog. Dramske osebe niso več enkratni ljudje, ampak so tipizirani, bolj kot dogajanje pa postajajo pomembne besede. Zanimajo jih temeljna vprašanja o svetu in človeku. Na tovrstno dramatiko vplivata sodobna evropska filozofija (eksistencializem) in pojav novega tipa drame v zahodni Evropi, to je antidrame.
Od zvrsti se pojavijo še: resnobna drama (Bor, Potrč, Kozak, Smole, Šeligo, Jančar), poetična drama (Smole, Zajc, Strniša); pri Zajcu in Strniši je poetično dramo včasih težko ločiti od groteske, ki je po letu 1960 postala ena glavnih dramskih zvrsti (Javoršek, Smole, Božić, Jovanovič, Jesih, Jančar).
Na sodobno dramatiko je vplivala literarna smer socialnega realizma, predvsem na ustvarjalce predvojne in medvojne generacije. Eksistencializem se je uveljavil po letu 1955 v dramskih delih prvega povojnega rodu (Smole: Antigona, Krst pri Savici; Kozak: Dialogi, Afera, Kongres, Legenda o svetem Che). Vplivi te smeri segajo vse do mlajšega rodu, zlasti k Dragu Jančarju. Modernizem je začel vplivati sredi petdesetih let, ko je Javoršek napisal prvo tako igro, to je Kriminalna zgodba. Groteskne in absurdne drame (pomembna značilnost absurdne dramatike je tragikomičnost) so pisali še Dominik Smole, Peter Božič: Vojaka Jošta ni, Dušan Jovanovič: Znamke, nakar še Emilija, Milan Jesih: Grenki sadeži pravice). Zmes modernizma in eksistencializma je predstavljala poetična dramatika, zlasti: Dane Zaje v dramah Otroka reke in Voranc ter Gregor Strniša v delih Samorog, Žabe in Ljudožerci. Po letu 1975 je mlajši rod uveljavil postmodernizem tudi v dramatiki najznačilnejši sta Jančarjevi deli Veliki briljantni valček in Klementov padec.
Komedija je nastajala v tradicionalni obliki, elemente komike pa najdemo tudi znotraj drugih dramskih zvrsti/vrst. Ena najbolj znanih sodobnih komedij je Partljičeva Moj ata, socialistični kulak.
TEME:
V prvih povojnih letih je dramatiko zaznamovala vojna oz. partizanska tema (Kozak: Afera). Teme, ki so značilne za drame socialnega realizma, so značilno socialne in prikazujejo malega človeka iz kmečkega in (malo) meščanskega okolja.
V šestdesetih letih dramatiki začnejo snov za svoja dela zajemati iz zgodovine in preko njih prikazovati moralna in bivanjska vprašanja sodobnega posameznika ali skupnosti. Zgodovinska tema je značilna za Hiengovo dramo Osvajalec. Zajc, Smole, Strniša so večino tem vzeli iz mitološke snovi in jih predstavljali večinoma v poetičnih dramah. Smole je tako uporabil snov iz grške antike za dramo Antigona, Strniša pa srednjeveške (Samorog) in svetopisemske (Žabe) mite (/Žabe). Na orientalski mit se navezuje Svetinova drama Šeherezada. Zaje
c je našel snov za svoje drame v zelo različnih mitih – od antičnih do slovenskih ljudskih (Mlada Breda, Medeja, Kalevala).
Zelo veliko sodobnih slovenskih dramatikov (Kozak, Smole, Strniša, Jovanović, Šeligo, Jančar…) se je ukvarjalo s kritiko oblasti, totalitarnega komunističnega režima, a na zelo različne načine.
Najmlajši rod sodobnih dramatikov pa največkrat prikazuje človeka kot nepomembnega obstranca, ki ni sposoben več reševati svojih lastnih problemov, kaj šele, da bi reševal svet (Zupančič: Vladimir, Razred).
NAŠA EKIPA
ena in edina, najboljša ekipa!
Ema
d informatik
eneja
d računalničar
taja
d programer
POVRATNA INFORMACIJA
Z veseljem bi radi slišali tvoje mnenje o spletni strani. Si mogoče videl kakšno napakico? Imaš dodatno vprašanje ali pa bi rad oddal kakšno gradivo? Kontaktiraj nas!